Minka Žiberna iz Maribora ima neusahljivo energijo ter izjemen čut za sočloveka in živali. Z njo smo se družili dva dni, da bi lahko v sliki in besedi prikazali vsaj drobec tega, kar vsakodnevno počne ta plemenita gospa, ki se je nekateri morda spomnite tudi kot zagnane sodelavke dobrodelnega projekta Zlata selekcija Nedeljskega.
Gospa Minka Žiberna vstaja ob 4.15, pozimi uro kasneje. Za začetek dneva pelje na sprehod svojo psičko Žužo in poskrbi za moža Francija, ki se je pred 48 leti tako hudo poškodoval v prometni nesreči, da je pristal na invalidskem vozičku. Vsak dan, razen ob nedeljah, Minka med 6. oziroma 7. in 10. uro sprehaja zapuščene kužke v mariborskem zavetišču. Ko se s priboljškom poslovi od zadnjega, se v avtu preobleče in odpelje v dnevni center Ozara. Tam kot prostovoljka dela družbo ljudem s težavami v duševnem zdravju. Trikrat na teden, ko mož nima pomoči na domu, skoči vmes k njemu, da mu pomaga s postelje na voziček. Okoli 13.30 imata skupaj kosilo, popoldan skrbi zanj, sprehaja Žužo, pospravlja po stanovanju, rada bere, občasno, ko kateri od prijateljev ali sosedov potrebuje prevoz, je tudi »taksistka« …
Neprodana živila naj dobi čim več ljudi
Ob nedeljah na sedežu mariborske Karitas ob 7. uri zjutraj prevzame hrano, ki je trgovci do sobotnega zaprtja trgovin niso prodali, ter jo razvozi po Mariboru in bližnji okolici. Sledi sprehajanje zavetiških kužkov. Vsak dan po telefonu pokliče svojo 102 leti staro teto Marijo, ki biva v Domu starejših v Rakičanu pri Murski Soboti. Enkrat na teden jo tudi obišče. Kot prostovoljka je zelo dejavna tudi v Rejniškem društvu Slovenije. Ves čas je po telefonu dostopna rejniškim družinam, organizira tudi prireditve in druženja. S hrano, oblačili in denarno nadalje pomaga družinam v stiski, tudi tistim, ki jih predstavljamo v Iskrici. Dolgo časa je to počela anonimno, enkrat pa se nam je le oglasila po elektronski pošti in povedala za svojo dobrodelnost. »Želela sem, da veste, kako vaše zgodbe vplivajo na ljudi. Tudi name, zato grem pomagat,« nam je dejala pred časom.
Z Minko Žiberna sva se zaradi snemanja reportaže o njej prvič srečali v nedeljo, 13. oktobra. Najino druženje se je začelo ob sedmi uri na sedežu mariborske Karitas. Tam so nama prostovoljke med debato o nogometnem čudežu (albanska reprezentanca je namreč sredi Leskovca premagala srbsko) izročile pakete z neprodanim kruhom, štručkami, solato, špinačo, sadjem …, kar ta dobrodelna organizacija večer prej pobere v trgovskih centrih. Nekaj živil sva najprej odložili v materinskem domu v Bresternici. V teh domovih so začasno nastanjene mamice z otroki, da preverijo, ali bodo sposobne same skrbeti zanje. Na Taboru naju je na enem od postajališč mestnega avtobusa hvaležen pričakal gospod Vaso, nato sva nekaj hrane najprej odpeljali v dnevni center Ozara in nazadnje še k dvema rejniškima družinama. Zelo sva hiteli, kajti uporabniki so navajeni, da je Minka vedno točna kot švicarska ura.
»Drugi prostovoljci razvažajo vsak dan, jaz le ob nedeljah, ker imam med tednom druge obveznosti. Zdi se mi pomembno, da hrano, ki je trgovci do sobote zvečer niso prodali, dobi čim več ljudi, sicer bi šla na odpad ali za živali. Morda nekatere poti preveč zapletemo. Zakaj bi metali hrano v smeti, zakaj je ne bi vzel tudi kdo, ki ne spada med socialno prikrajšane in nima odločbe, da je prejemnik socialne pomoči, je pa tako skromen in odgovoren, da jé kruh prejšnjega dne?« se sprašuje gospa Minka, ki je do upokojitve leta 2019 delala kot socialna delavka.
Motor Zlate selekcije Nedeljskega
Dobra dela so bila njen zaščitni znak že v študentskih časih. Najprej je pomagala slepim in slabovidnim, kasneje je kot spremljevalka hodila na morje s paraplegiki, zato so jo povabili v službo na Zvezo paraplegikov Slovenije. Tam je stkala pristne vezi tudi z Nedeljskim dnevnikom in mu ostala zvesta do danes.
Leta 1981 je namreč legenda Nedeljca Tone Fornezzi - Tof ustanovil Zlato selekcijo Nedeljskega. Sestavljali so jo bivši vrhunski športniki (od nogometašev Braneta Oblaka, Danila Popivode, bratov Vilija in Petra Amerška do telovadca Mira Cerarja, smučarjev Bojana Križaja, Nuše Tome, Borisa Strela, Dnevnikovega športnega novinarja in urednika Jožeta Pogačnika, košarkarjev Iva Daneua in Boruta Bassina ter še mnogih drugih), ki so po manjših slovenskih krajih odigrali kar 130 dobrodelnih tekem, izkupiček pa namenili paraplegikom. Gospa Minka je vse organizirala: dogovarjala se je za tekme, obveščala športnike, kdaj in kje se sestanejo, sodelovala je z organizatorji v posameznih krajih … »To so bila lepa in prijetna druženja,« se spominja Minka Žiberna.
Moža Mariborčana, ki je zaradi prometne nesreče že 48 let na invalidskem vozičku, je spoznala v Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani, kjer je delala diplomsko nalogo. Po poroki sta se preselila v Maribor in Minka se je zaposlila v tamkajšnjem centru za socialno delo na področju rejništva, ki mu je ostala zvesta tudi po upokojitvi. Je namreč zelo dejavna članica Rejniškega društva Slovenije. Organizirajo vseslovenska srečanja rejniških družin in rejniške tabore, prirejajo predavanja in strokovne posvete. »Rejniškim družinam sem ves čas dosegljiva po telefonu. Ko se nekaj zgodi, ko na centru za socialno delo ne dobijo nikogar, rejniki pokličejo nas. Pomembno jim je, da jih nekdo sliši in razume. Tako kot se ljudje v stiski obračamo na prijatelje, se rejniki obračajo na rejniška društva,« je pojasnila sogovornica in dodala: »Naš predsednik je poslanec Darko Krajnc, ki je bil od drugega leta starosti tudi sam rejenec. Bila sem njegova socialna delavka. Še vedno sodelujeva in peljeva naprej rejniške zgodbe.«
Na vprašanje, ali je rejništvo za otroka, ki živi v neprimernih razmerah, ustrezna rešitev, je Minka Žiberna odgovorila: »Prepričana sem, da rejništvo potrebujemo. Če obstaja možnost, da otroku najdemo ustrezno rejniško družino, je to vsekakor boljše, kot če bi šel v zavod ali dom oziroma bi ostal v neprimernem družinskem okolju. Če je namreč otrok v zavodu, nima nikogar, ko ga zapusti. Ne rečem, da se v rejništvu vse zgodbe končajo srečno. Se ne, kot se ne končajo srečno niti vse zgodbe v življenju socialnih delavk, novinarjev ali zdravnikov. So pa danes težave, ker je vse manj novih rejniških družin. Centri za socialno delo bi morali biti po mojem mnenju dejavnejši pri reševanju stisk rejniških družin in iskanju najboljših možnosti zanje. Ker rejniških družin ni dovolj, tistim, ki privolijo v to, dajo tudi po šest ali sedem otrok, kar ni v redu. Dogaja se celo, da neodgovornim staršem otroka ne odvzamejo, ker ga nimajo kam dati. Tudi če ga dajo v Hišo zavetja Palčica, ki je namenjena kratkotrajnim kriznim namestitvam do šest let starih otrok, kam ga bodo dali čez en mesec?«
Čarajo, da lahko uporabnikom skuhajo toplo malico
Srčna in požrtvovalna gospa Minka ima poleg rejniških tudi Ozarino družino. Zadnja leta pred upokojitvijo je bila namreč vodja Ozarinih dnevnih centrov, namenjenih ljudem s težavami v duševnem zdravju. Po upokojitvi jo je zamenjala Anja Rozman, ki jo je zaposlila že kot praktikantko, sama pa tudi v mariborskem dnevnem centru zadnja leta dela prostovoljno. Brezplačno pomagajo vsem, ki potrebujejo pomoč, nasvet ali zgolj prostor za sprostitev in klepet. V mariborski Ozarin dnevni center prihaja več kot petdeset uporabnikov. »Morajo vstati, se obleči in se pripeljati z avtobusom ali vlakom. To je obveznost, da ne ostanejo v postelji,« pravi Minka.
»Smo nevladna organizacija. Preživljamo se tako, da se prijavljamo na programe, ki jih razpisuje ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ter z donacijami. Čaramo, da lahko uporabnikom skuhamo toplo malico. Prek javnih del imamo dve zaposleni, ki pa ne smeta kuhati, obrisati miz, na katere položimo krožnike, pomiti posode … To bi počeli z velikim veseljem, vendar po oceni zavoda za zaposlovanje to ne sodi k javnim delom. Toda dnevni center ni kuhinja tovarniškega obrata, tukaj je družinsko življenje. Kaj delamo v tej državi? To je neživljenjsko. Boli me ta birokratizacija, ki se čedalje bolj razrašča – namesto pomoči in človečnosti,« je kritična Minka Žiberna.
V Ozarin dnevni center vsak dan prihaja tudi že omenjen gospod Vaso. Če ga ne bo, se vnaprej opraviči. V Slovenijo se je v 70. letih prejšnjega stoletja priselil iz Bosne, iz okolice Banjaluke. Je zelo skromen, marljiv in priročen. Vse popravi v Ozarinem dnevnem centru, ki je drugi dom njegovih uporabnikov. »Pa odlične pice nam speče,« mu polaska klepetava Angelca, vodja centra Anja pa doda: »Tudi štrudl zna speči.«
Njihov drugi dom
Med mojim obiskom dnevnega centra je skupinica uporabnikov na sončku na terasi pila kavico, v notranjosti so se nekateri pripravljali na tečaj španščine, drugi so pri dveh omizjih igrali karte. Pri prvem šnops in pri drugem tarok. Družbo sta jim delali tudi Minka in Anja, kajti tudi vsi zaposleni obvladajo družabne igre.
»To je moj drugi dom. Pridem ob devetih, odidem ob dveh. Pripeljem se z avtobusom, a mi ni težko, saj vem, da se bom tukaj imela lepo. Minko imamo vsi strašansko radi. Meni je naredila nebesa. Iz žalosti sem začela prihajati v dnevni center, potem ko mi je umrl sin. Na razgovoru ob dnevu duševnega zdravja, ki je 10. oktobra, sem povedala, da je zame najboljša terapija to, da prihajam sem med ljudi, s katerimi se pogovarjam, šalim in igram družabne igrice. Gremo na piknik na Pohorje in vsako leto 5. avgusta za sprostitev za pet dni na morje v Fieso. Psihiatrična bolnišnica pa človeka zelo zdela. Zaradi zdravil hodiš kot mumija,« je bila slikovita gospa Angelca, ki ne more pozabiti Minkine upokojitve. »Vete, kak nas je počastila v eni restavraciji, in vete, kdo je prišo k nam in nam zapel? Vlado Kreslin! Mislila sem, da sta z Minko brat in sestra, tak sta se razumela,« je dejala iskriva Angelca o Minkinem darilu za prehod v njeno Ozarino prostovoljstvo. Razkrila nam je tudi Minkino veliko strast do športa. »Celo v Ameriko je šla na tekmo Luke Dončića in Gorana Dragića,« nam je občudujoče zaupala Angelca, Minka pa jo je dopolnila, da ne izpusti tudi nobene tekme mariborskih nogometašev.
Pri 102 letih še bere brez očal
Najin naslednji postanek je bil v Domu starejših v Rakičanu v Prekmurju, kjer od leta 2020, ko je tako hudo zbolela za covidom, da je pristala na aparaturah v bolnišnici, biva njena 102 leti stara teta Marija. Minka, za katero sem bila še pol ure prej prepričana, da je čistokrvna Mariborčanka, se je s teto takoj začela pogovarjati v brezhibni prekmurščini. Obe sta namreč rojeni v Veliki Polani, prekmurski vasici, znani po pisatelju Mišku Kranjcu in štorkljah. Gospa kljub častitljivi starosti še vedno bere brez očal, je pa literarna dela svojega rojaka pred dvema letoma nadomestila z nekoliko lažjim čtivom. Skrbna nečakinja Minka jo pokliče prav vsak dan, enkrat na teden jo tudi obišče. In obojestransko veselje je ob teh srečanjih neizmerno.
Minka Žiberna zase priznava, da je deloholik. Ko se je upokojila, jo je malce skrbelo, da ne bo imela nobenega dela, zato je začela v Zavetišču za živali Maribor na Teznem sprehajati kužke. »Poskrbeti moram tudi zase, da dobim energijo. Če bi bila cele dneve samo doma, bi zagotovo zbolela,« je pojasnila to svojo odločitev. Skupaj sva na sprehod popeljali dva kužka. Prva se nama je pridružila Žuža, ki so jo brejo v zavetišče sprejeli pred približno tremi meseci. Zdaj ji v boksu dela družbo šest živahnih mladičkov. Sprehoda se je ta prijazna in družabna psička zelo razveselila – najverjetneje tudi zato, da je lahko vsaj za eno uro odložila svoje materinske obveznosti.
Po Žuži je bil za sprehod na vrsti Roki. Minka me je opozorila, da se je v zavetišču znašel zaradi smrti skrbnikov, zaradi česar je bolj plašen in tudi izbirčen pri sprehajalcih. A ni bilo težav. Zelo hitro sva se spoprijateljila, zato je ura hoda v njegovi družbi minila zelo hitro, moj merilec korakov na mobilnem telefonu pa je bil zadovoljen. A ne tako kot Minkin, ki se vsak dan ustavi v bližini zavidanja vredne številke 25.000.
