»Družina – kjer se začne življenje in ljubezen nikoli ne konča...« piše v veži pri Cvirnovih. Ob tem napisu žal gori svečka – v spomin na moža in očija Branka Cvirna, ki je nedavno, v 53. letu starosti, izgubil boj s hudo boleznijo. Brankovo življenje se je končalo mnogo prezgodaj, ljubezni soproge Mihelce ter njunih štirih prisrčnih otrok, ki so mu jo vsak dan izkazovali, pa ne bo nikoli konec.
Lansko poletje je bilo zadnje, ki ga je šestčlanska družina Cvirn iz Brestanice (nekoč Rajhenburga) blizu Krškega skupaj preživela na morju. Branka, za prijatelje Nunija, so začele že tam pestiti neznosne bolečine v križu. Ko so se vrnili domov, so mu jih skušali zdravniki lajšati s protibolečinskimi terapijami, ki pa niso zalegle. Prva diagnoza je bila išias, a napačna. Preiskave, ki so sledile, so potrdile hitro napredujoči limfom.
»Maš ti to, borec naš!«
Začelo se je z rakom na kosteh. Branka so sprva zdravili v brežiški bolnišnici in nato v novomeški. Tam so kmalu dvignili roke, rekoč, da mu ne morejo pomagati in da mu lahko zgolj lajšajo bolečine. Oktobra lani je sledilo večmesečno zdravljenje v ljubljanskem onkološkem inštitutu. Ko so ga 10. marca letos premestili v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, je Branko prek socialnega omrežja Facebook svojcem in prijateljem optimistično sporočil: »Nov dan, novo okolje, novo poglavje.« »Nuni, samo gasa zdaj na rehabilitaciji. Maš ti to, borec naš!« je bil eden do odzivov na njegovo sporočilo. Za letošnje velikonočne praznike se je Nuni prvič po pol leta iz bolnišnice vrnil domov.
Toda čez dva meseca je sledil nov šok. Na kontrolnem pregledu so mu potrdili še levkemijo, torej krvnega raka. Tako zgodnja ponovitev raka je presenetila tudi zdravnike. Bali so se, da se lahko bolezen ponovi, vendar ne tako kmalu in ne v tako hudi obliki. Zdravniki onkološkega inštituta so se zavzeli zanj, da so mu na hematološkem oddelku ljubljanskega kliničnega oddelka dali še eno priložnost. »Prva kemoterapija je bila uspešna, naslednje žal ne več. Dvakrat je imel tudi sepso. Pri prvi je šel po zelo tankem ledu, saj je bil štiri dni v komi. Dvaindvajsetega septembra, ko je bil tam na pregledih, so me poklicali iz Ljubljane in mi rekli, da mu ne morejo več pomagati. Brez ovinkarjenja so napovedali, da mu je v najboljšem primeru ostalo še mesec dni življenja. Odvisno od vsebnosti levkocitov; višja bo njihova vrednost, hitreje bo bolezen napredovala. Bila sem v trgovini, ko so mi to povedali po telefonu. Kar sesedla sem se,« nam je minuli petek, ko smo obiskali Cvirnove, pripovedovala Mihelca.
Pol leta je delala samo ponoči
Branko na žalost ni živel niti mesec dni. Zaradi ponovne sepse so ga 3. oktobra sprejeli v brežiško bolnišnico, kjer je trinajst dni kasneje umrl. Svojci in prijatelji so ga na zadnjo pot pospremili 18. oktobra. Mihelca je tako ostala sama s štirimi otroki – dvajsetletno hčerko, šestnajstletnim starejšim sinom ter osemletnima dvojčkoma. Na vprašanje, kako je zadnje leto zmogla vse – ob službi in skrbi za otroke še negovati hudo bolnega moža, ki je kmalu po potrditvi diagnoze pristal na invalidskem vozičku, nam je dejala: »Po pravici povedano, ne vem. Prva dva meseca sem bila v bolniški, saj psihično nisem bila zmožna hoditi v službo. Potem so mi šli toliko na roko, da sem pol leta delala samo ponoči in sem lahko obiskovala tudi moža v bolnišnici v Ljubljani. Od Brankove smrti pa po nasvetu zdravnice jemljem pomirjevala, da lahko ponoči spim ter da se pomirim in posvetim otrokom.«
Dvajsetletna hčerka je otrok s posebnimi potrebami, ki se zdaj uči za februarsko maturo. »Zelo je brihtna, je pa nekoliko počasnejša, sramežljiva in zaprta vase. Ko je bila osnovnošolka, so jo hoteli dati v šolo s prilagojenim programom, vendar sem rekla: s trojkami je ne dam tja samo zato, ker je počasnejša,« nam je zaupala Mihelca. Izkazalo se je, da je imela še kako prav, kajti njena prvorojenka je končala osnovno šolo, zdaj pa se šola za gostinsko-turistično tehnico. Podobno kot mamica, ki je končala gostinsko šolo – kuharsko smer. Otroci so z njenim kuhanjem zadovoljni, Mihelca pa pristavi: »Marsičesa me je naučil Branko, ki je odlično kuhal.«
A je lahko še kaj?
Sin, srednješolec je šel na dan našega obiska h kirurgu, da so mu odstranili mavec, saj si je zlomil nogo. Že drugič v dobrih štirih mesecih. Prvič se je poškodoval 1. junija na treningu juda, nazadnje pa v šoli. »Konec septembra me je poklical deset pred osmo zjutraj in rekel: 'Mami, prideš, prosim, pome, mislim, da sem si spet zlomil nogo.'« V bolnišnici pa ni bil le Branko. Ne dolgo nazaj je zaradi virusne pljučnice tam pristala tudi osemletna hčerka. »A je lahko še kaj?« se je ob tem nemočno vprašala skrbna mamica Mihelca Cvirn, ki jo drži pokonci predvsem to, da so otroci pridni. Tudi ko jih je poklicala, naj se nama pridružijo, so brez pomislekov takoj prihiteli prav vsi.
O svojem pokojnem možu Mihelca govori le v presežnikih. »Bil je dobrodušen človek. Pomagal je vsem, ki so potrebovali pomoč. Ko je izvedel za diagnozo, se je zaklel: boril se bom in pika! Imel je izjemno voljo. Do zadnjega je verjel, da bo lahko še kdaj hodil. Prepričan je bil tudi, da ne vem, da so mi septembra povedali, da mu je ostalo le še mesec dni življenja, jaz pa sem mislila, da tega ne ve on. Drug pred drugim sva skrivala to strašljivo napoved,« je poudarila Mihelca.
»Za mojo zlato ženo«
Branko je bil do zadnjega dejaven tudi na socialnih omrežjih. Svojega zdravstvenega stanja ni skrival pred nikomer, vesel je bil vsakega obiska v bolnišnici, ki jih ni bilo malo, vsakomur posebej se je tudi javno zahvalil, ker mu je prišel delat družbo in ga spodbujat. Objavil je tudi video, kako je Mihelci na polički bolnišnične kopalnice za osmi marec nastavil rožico v lončku in pripomnil: za mojo zlato ženo. Tudi ko so mu povedali, da mu je v najboljšem primeru ostalo le še mesec dni življenja, se Branko ni predal. Šest dni pred smrtjo je na Facebooku (fb) iz bolnišnične postelje objavil: »Dragi prijatelji, jutri ob 9. uri imamo manjšo delovno akcijo. Začeli bi z garažo itd. Čim več, tem boljše. Hvala.« Mihelca je pojasnila, da je kot mesar zelo rad delal krvavice, zato bi, ko bi se vrnil iz bolnišnice, potreboval urejen prostor za njihovo pripravo. A tega načrta ni uspel uresničiti. Štirinajstega oktobra ob 13.36 je sledila Nunijeva zadnja objava fb, kako igra spletni šah, dva dni kasneje, ob 5.13, pa se je veliko srce tega borca za vselej ustavilo.
Veliko srce ima tudi Mihelca, ki je možu ves čas stala ob strani in ustregla prav vsaki njegovi želji. Dokaz o njeni nezmerni ljubezni in požrtvovalnosti do pokojnega moža je zapisan na uokvirjenem listu belega papirja, ki stoji ob Brankovi fotografiji in sveči. Njuni otroci ter Brankova brat in sestra so se namreč Mihelci pisno zahvalili za vse, kar je storila iz ljubezni do svojega moža, atija in brata. »Hvala ti za tvoje srce, moč in toplino, ki si ju vedno delila z nami,« so zapisali ganljivo.
Več o Iskrici Nedeljskega: https://www.dnevnik.si/2465142/web-static/iskrica-nedeljskega/
