Potem ko je Jadranka Juras v sodelovanju z duom Okustični pred šestimi leti izdala album Enkratna, neponovljiva, ki je bil nagrajen z zlato piščaljo za album leta 2020, se je letos jeseni z Dvema črnima vranoma ponovno vrnila na glasbeno sceno. Vrnila zato, ker se je vmes, preprosto povedano, veliko dogajalo. Petnajst let njenega intenzivnega ukvarjanja z opero je prekinil koronavirus, operne hiše, gledališča in s tem možnost avdicij v tujini so se zaprli, zato je morala na novo premisliti, kaj bo počela. Pojavile so se ji zdravstvene težave in skoraj bi že nehala peti, nato pa ji je mož Milan Stanisavljević, prav tako glasbenik in pianist, naredil album. In Jadranka Juras je ponovno stopila v studio.
»Kot pevka sem se morala na novo najti, skozi ta album sem se sama sebi na novo definirala kot pevka. Moje življenje je namreč vedno precej pestro in zadnjih pet let je bilo tudi precej težkih. Kajti če izgubiš inštrument, s katerim delaš vse življenje, in v mojem primeru je to glas, in je to tvoj način življenja, potem je zelo težko, ko tega ni več,« je spregovorila Jadranka Juras. Dva črna vrana, kot je naslovljen album, pa ne ponazarjata temačnega obdobja, ki je za njo, vrane so vendar prav prijetne in lepe ptice, je pripomnila in pojasnila: »Midva z Miranom sva kot dve vrani, ki sedita tam na žici, opazujeta svet in debatirata.«
Javnost vas danes še vedno bolj povezuje s pop glasbo in jazzom ter ne toliko opero, ki pa ste ji pravzaprav posvetili večji del svoje kariere. Je to povezovanje z vašimi začetki že kaj obremenjujoče?
»Obremenjujoče ni, je pa zoprno, da nimaš svoje publike, ker si tako medžanrski. Razvijala sem se v različnih žanrih, različni žanri pa pokrivajo različno publiko. Ko ljudje pridejo na moj koncert, pravzaprav ne vedo točno, kaj bodo slišali. Zame je sicer to skakanje med žanri osvobajajoče, ker nočem biti omejena oziroma ne želim razmišljati o tem, kaj moram delati, da bom imela publiko, da bom prodajala albume in imela koncerte. Nikoli nisem ustvarjale zato, da bi služila, honorar je preprosto prišel sproti. Glasba mi pomeni predvsem samouresničitev. Opero sem vzela zelo resno, sredi kariere pop pevke in po študiju jazz petja sem vse pustila in se šla od začetka učit opere. Vadila sem predano in fokusirano vsak dan v letu.«
Se je opera zgodila spontano?
»Klasična glasba me je zanimala od majhnega, igrala sem klavir in tudi razmišljala, da bi bila pianistka. Kot osnovnošolka sem si za dedka Mraza na primer želela imeti Vivaldijeve Štiri letne čase – in sem jih tudi dobila. Haydna in Bacha sem imela rada, tudi Mozarta seveda, toda ko sem začela peti v skupini Planet Groove, sem se navdušila za jazz, na klasično glasbo pa sem kar nekoliko pozabila. Bila sem obsedena z jazzovsko pevko Sarah Vaughan in se odločila, da grem pri 26 letih delat sprejemni izpit v Gradec. Bila sem med tremi sprejetimi. Pri 31 letih sem končala študij, toda čutila sem, da to ni to, da še ne živim sebe v glasbi, da ne vem, kdo in zakaj sem na odru. Ko sem se začela iz nule učiti opere pri profesorici Alenki Slokar Bajc, sem že prvo uro vedela, da je to to, in po dveh letih sem prvič nastopila v ljubljanski Operi. Začela sem hoditi na avdicije, toda imela sem že 35 let, na zadnjo avdicijo sem šla pri 42 letih v Royal Opera House. Čeprav so bili na avdicijah navdušeni, sem bila že precej stara, in ko so me povprašali po letih, je navdušenje splahnelo. V opernem svetu je starizem močno prisoten, let v operi ne izdaš, toda jaz tega takrat nisem vedela, niti ne znam lagati.«
Zakaj so leta tako pomembna v operi?
»Logično je, da ima 22-letnica prednost pred nekom, ki ima na primer 38 let. Če se začneš prepozno ukvarjati z opero, in jaz sem se, potem si na nekak način že vse zamudil. Sem pa mislila, da mi bo uspelo prodreti skozi to nevidno omejitev, ampak ni bilo mogoče. Je pa tudi res, da se skozi leta dogajajo spremembe v telesu, ki zelo močno vplivajo na glas, sploh pri ženskah je to bolj opazno in sploh v opernem petju še bolj kot v popu, saj je v operi res zelo specifičen način petja. Ko sem izgubila glas, sem izgubila v bistvu le operni nastavek in s tem se je moja pot v operi zaključila. Zaenkrat. A še vedno redno hodim na ure petja in postavljam glas praktično iz nule.«
Petnajst let ste se izobraževali v opernem petju, je bilo teh 15 let tudi zelo močnih za vas osebnostno?
»Da, ko je prišlo do izgube glasu zaradi hormonskega neravnovesja, se je hkrati zgodila tudi izgorelost. Nič fizičnega ni bilo narobe z glasilkami, sama sem to občutila kot izgubo nevrološke povezave s svojimi glasilkami. Bila je le tišina in nobene kontrole nisem več imela nad tem, kaj bo moj glas naredil. Precej bizarno.«
Kako se človek spopada s tako izgubo, ko pa je glas, kot ste rekli, orodje za vaše delo?
»Eno leto sem potrebovala, da sem to sploh dojela, potem sem se začela učiti od začetka. Moraš pa biti poseben človek, da greš od začetka vse postavljat pri svojih skoraj 50 letih. Kot bi 15 let smučal, bil na visoki ravni in se poškodoval, nato moral poškodbo sanirati, rehabilitirati in se od začetka postaviti. Toda na koncu moraš prepričati še glavo, da si okej, kajti glava ni več enako neobremenjena in glava je največji problem. Pod hudim pritiskom si, ker ne veš, kako bo naprej, ker ne poznaš vzroka za to, kar se ti je zgodilo.«
Od kod ste črpali moč?
»Če ti je nekaj namenjeno, potem te življenje vseskozi pelje v tisto smer. Hotela sem že vse pustiti, odločila sem se že, da je konec, in si rekla, kako je fino, ker mi ni treba več vsak dan vaditi. Toda vsakič znova me nekaj brcne, da vztrajam. Glasba je premočna in me ne spusti.«
Ste še vedno tako družbeno angažirani, ko gre za pravice živali?
»Še vedno delujem v društvu za zaščito živali Lajka, s katerim poskušamo vplivati tudi na zakonodajo glede zaščite in pravic živali, še vedno me prizadenejo krivice in še vedno sem težko tiho, ko jih zaznam. Toda ko sem bila mlajša, je bila večja medijska pozornost usmerjena name, kar je logično, ko pa prestopiš štirideseta, nisi več toliko vpet v vse to družbeno dogajanje, mediji nimajo več veliko interesa in zato se morda zdi, kot da manj delujem. Res je, da ne sledim več toliko dogajanju v svetu, ker me je to zelo obremenjevalo in sem bila zaradi tega tudi tesnobna, saj vidim, da ni nobenega kritičnega razmisleka in potem moraš na neki točki prenehati škodovati sam sebi in pač pustiti, da človeštvo izbere pot, ki jo hoče. Če je to pogubljenje, bo pač pogubljenje. Tudi s tem je vse v redu. Mi smo le ena od vrst na tem planetu, nič posebno zanimiva za Zemljo in naravo. Ko bomo to dojeli, bo verjetno že davno prepozno. Zaenkrat smo še zmeraj v antropocentrični blodnji, da smo vrh stvarstva in nam je vse podrejeno. Človek sam izbere svojo usodo in človeštvo si jo je očitno izbralo.
Ali pride morda človek z leti tudi v obdobje, ko dojame, da aktivizem nima več nobenega smisla?
»Zame ima aktivizem še vedno smisel, še vedno se predvsem z očetom udeležujem protestnih shodov, objavljam družbeno angažirane objave, še vedno govorim, ampak ne morem več doseči mladih ljudi. Mlade mora doseči nekdo iz njihove generacije, ne moje. Kar smo mi naredili, smo. Je pa moj aktivistični duh še zmeraj zelo živ in aktiven, zdaj le bolj preudarno razmišljam. Ali iti nekam z neko bojevitostjo ali le mirno opazovati in predstaviti svoje videnje, ko te nekdo vpraša zanj. Opažam, da so ljudje čedalje bolj besni, energija in vibracije so res zelo težke, ljudje ne vidijo več smisla, vrednote so potisnjene na stranski tir, saj nam politiki lažejo, rečejo eno, delajo drugo ali pa rečejo eno in čez dva dni nasprotno. Ko ni vrednot in ko ni preudarne avtoritete z osebno integriteto, ki ji lahko zaupaš, pride do kaosa. Vse to so izzivi za družbo, zame osebno pa ne več. Družba se bo morala malo ustaviti in zadihati, človek pa vsak pri sebi razmisliti, kaj dela in s čim pripomore k temu, da se dogaja, kar se.«
Umetnik mora biti družbeno angažiran, pravite. So umetniki danes še družbeno angažirani?
»Žalostno je gledati, ko ima nekdo dostop in pozornost medijev, a to izkorišča izključno za samopromocijo ter v tem ne prepozna momenta, ko bi lahko naredil nekaj za skupno dobro. Toda v tem svetu je poudarek na čistem individualizmu, kjer moraš poskrbeti le zase, kjer se ljudje ne zavedajo, da če bo dobro vsem nam, bo tudi meni. Če bo slabo vsem, bo slabo tudi meni. Želela bi si, da bi bili umetniki bolj družbeno kritični. Tisti, ki smo, pa smo ponavadi umaknjeni na rob, ker ljudem ni prijetno slišati, da bi morali kaj spremeniti. Ljudje imajo težavo z resnico, ker resnica zahteva angažma.«
Kakšni so vaši izzivi zdaj?
»Sem v obdobju, ko poskušam ohranjati notranji mir, mir s svojimi najbližjimi, da se razumemo, imamo lepe odnose in smo zdravi.«
Kje najdete ta notranji mir?
»Doma s svojim možem in živalmi, ki živijo z nama, v glasbi, ki jo imam rada. V tem, da berem čim manj časopisov in komentarjev, čim manj vsega, ker to le brbota od znotraj in vnaša neverjeten nemir.«
Toda ne glede na vse še vedno verjamete v vse te dobre ljudi, kot ste leta 2005 v pesmi Še vedno verjamem?
»Seveda, drugače bi bilo težko živeti. No, saj je težko živeti v tem mentalnem kaosu, v katerem družba ta trenutek je. Toda obenem mislim, da je skrajni čas, da dobromisleči ljudje nehajo biti tiho, ker zdaj prevladuje v glavnem kričanje nerazuma, oportunizma, populizma. Na položaje bi se morali vrniti modri, 'tihi' ljudje, to so razumni ljudje, ki razmišljajo kritično in objektivno. Teh ljudi pa ni, ker so videli, da ne morejo nič narediti, in so preglašeni. Tako da je rek, da pametnejši odneha, zelo slab rek, ker potem le še neumni govorijo. Pametnejši ne sme odnehati, pametnejši se mora dvigniti.«
