Ko bom velik, bom ... Da, otroke že od malega radi sprašujemo, kaj bi najraje bili, ko odrastejo. Ali pa o tem govorijo kar sami. In če so bili prej po zaželenosti vrsto desetletij v ospredju vselej enaki poklici, se je v zadnjem času to korenito spremenilo. Kronski dokaz, da je tako, je prišel iz ZDA. Če si je tam namreč še pred kratkim kar nekaj let zapored največ fantov do desetega leta starosti želelo, da postanejo piloti, jih je lani največ odgovorilo, da bi po poklicu radi bili – »youtuberji«. Karkoli že to pač pomeni ...
Zgoraj podpisani sem si v zgodnjem otroštvu zelo želel, da nekoč postanem voznik avtobusa. In to niti slučajno ne kateregakoli, temveč izključno mestnega, ljubljanskega. Zagotovo ima takšno željo še dandanes, kljub vzponu priljubljenosti drugačnih poklicev, veliko otrok. Zanimivo pa je, da je ni imel človek, ki ga dandanes brez težav lahko označimo za daleč največjega poznavalca ljubljanskih avtobusov, od njihovih začetkov leta 1927 do danes. Pa ne le avtobusov, tudi trolejbusov, ki so v Ljubljani vozili med letoma 1951 in 1971. To je Jožef Trpin, ki je dobesedno vse o avtobusih in trolejbusih Ljubljane med letoma 1927 in 1994 popisal v istoimenski knjigi. Pred kratkim je izšla na več kot 650 straneh.
Ni začel z ničle
No, četudi Jožef Trpin ni imel želje postati voznik avtobusa, so ga ti in vse, kar je povezano z njimi, zelo zanimali že od malih nog.
»Pravzaprav so bila prva mestna vozila, ki sem jih spremljal, tramvaji. Ti so v Ljubljani vozili pred letom 1958, kar pomeni, da nisem bil star še niti deset let, ko so me že začeli zanimati. Stanovali smo na Kodeljevem in kadar smo se peljali v mesto, smo šli s tramvajem, ki je peljal iz Most do centra. Sicer pa sem poznal vse številke vseh tramvajev, si jih zapisoval, poznal sem razlike med njimi, o njih sem hranil različne izrezke iz časopisov, jih skiciral, risal ... In enako nato avtobuse ter trolejbuse. Tako je nastajala precej zanimiva in bogata zbirka, ki je bila na neki način resda nepopolna, mogoče malo otroško naivna, a naposled je bila lepa osnova za pisanje moje knjige. Ko sem se po odhodu v pokoj te namreč lotil, nisem začel z ničle, saj sem točno vedel, kaj iščem in kje bom iskal,« pove Jožef Trpin, ki si je, predvsem kasneje, ko se je, kot pravi sam, malce oddaljil od avtobusov in trolejbusov ter bil bolj vpet v dogajanje v zvezi s svojim prvim hobijem, železnico (dolga leta je bil tudi predsednik društva ljubiteljev železnic), veliko stvari tudi zapomnil.
»Jasno, še vedno pa sem si veliko stvari shranjeval. Tudi ko sem kasneje, ko sem postal diplomirani inženir kemije in bil 40 let zaposlen pri Leku, potoval po svetu na razne simpozije in kongrese, sem vsak prost trenutek izkoristil za to, da sem zavil v knjigarno in iskal literaturo o železnicah, avtobusih in trolejbusih. Tako sem videl, kaj vse objavljajo razne založbe, kako so te enciklopedije železniških ali avtobusnih vozil izredno natančne, in že takrat je v meni zorela ideja, da bom, če sem bom sam lotil knjige, to napisal po tem vzoru. Ob odhodu v pokoj sem si ob pogledu na vso zbirko in ob zavedanju o lastnem znanju rekel, da bi bilo vse skupaj pametno digitalizirati. In tako sem hitro ugotovil, da imam vsega skupaj že sam za vsaj 100 strani. Tako sem raziskovanje nadaljeval, navezal stik z različnimi ljudmi, stvar me je zagrabila in prevzela in v naslednjih desetih letih sem ji posvetil res veliko časa.«
O tem, koliko, najbolje priča že omenjen podatek o številu strani, sicer pa je v knjigi velik poudarek prav na vozilih. »Vozila sem razdelil na obdobja, zato knjige nikakor ni treba brati po vrsti, tekst pa gre 'levo in desno' od vozil le toliko, kolikor je potrebno, da osvetlim kakšen problem, aktualen za tisti čas. Knjiga je v prvi vrsti namreč prispevek k ohranjanju spomina na tehniško dediščino, da ta ne gre v nič, saj bi bila to res prava katastrofa. Sam sem bil v Arhivu Republike Slovenije celo sploh prvi, ki je odprl mape s prometnimi dovoljenji številnih starejših avtobusov, ki so v knjigi. Na njih je bilo že toliko prahu, da sem delal z rokavicami in masko, in veliko vprašanje je, ali ne bi nekoč ob kakšni selitvi vsega skupaj enostavno vrgli stran. Sam sem torej želel gospe Pozabi vse skupaj iztrgati iz rok in to pustiti zanamcem,« doda Trpin.
Reden gost muzejev in arhivov
Pa vendar – zgoraj omenjeno je končen rezultat, ki je dejansko izjemen prispevek k ohranjanju tehniške dediščine, avtorju pa je zagotovo še bolj ostalo v spominu njegovo »popotovanje« do končnega cilja, torej deset let trdega dela, ki je bilo, kot pravi sam, včasih zelo podobno raziskovalnemu novinarstvu.
»Bil sem reden gost domala vseh muzejev in arhivov ter sem včasih v Zgodovinskem arhivu Ljubljane neprekinjeno preživel tudi po deset ur. Pogovarjal sem se s številnimi nekdanjimi zaposlenimi na Ljubljanskem potniškem prometu, veliko sem bil tudi v stiku s tujino. Nekatere podatke sem pač lahko dobil samo v Italiji, v Rimu in Milanu, druge na Dunaju, saj jih pri nas enostavno ni, pa tudi na svetovnem spletu ne. Tako lahko rečem, da je v knjigi mogoče najti cel kup podatkov, ki jih ni niti na googlu. Zato moram posebej poudariti naslednje: če ne bi bilo izredno prijaznih ljudi, od kustosinj do direktorjev posameznih institucij, tega uspeha ne bi bilo. Vsem sem se zahvalil in jih navedel tudi v knjigi, posebej pa bi rad izpostavil gospo Andrejo Bajželj Zupanec iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine, gospo Mijo Čuk, lektorico, in gospoda Mira Mikliča iz podjetja LPP; seveda gre zahvala tudi danes že pokojnemu gospodu Pavlu Magistru, sinu prvega ljubljanskega avtobusnega prevoznika,« je naštel Jožef Trpin, ki posebnih besed zahvale ni pozabil nameniti niti svoji ženi Anki. »Edino, zaradi česar mi je bilo včasih žal, da sem se vsega skupaj lotil, je bilo, da sem se večkrat premalo posvečal domu ... A v takih trenutkih me je prav ona najbolj spodbujala in neizmerno podpirala ter je prva, ki ji dolgujem zahvalo. To moje delo je zato tudi njeno.«
Dobro, zahvale so za konec, nas pa je v zvezi s knjigo zanimalo še kar nekaj stvari. V prvi vrsti, zakaj se konča v letu 1994 in v njej ni vozil zadnjih 30 let? »Nekje je bilo treba postaviti mejo. Omenjeno leto je bilo zadnje, ko je Ljubljanski potniški promet še nabavil nekaj visokopodnih avtobusov (za lažje razumevanje: to so tisti, na katere se človek vzpne po nekaj stopničkah in imajo motor montiran spodaj, op. p.), in tako pravšnje, da sem pri njem potegnil črto. Sicer bi nastalo še 650 strani,« nam Trpin v smehu pojasni in malce resneje doda, da te strani morebiti nekoč še nastanejo: »Pravzaprav sem vseskozi imel občutek, na neki način sem se celo odločil, da bo knjiga izšla v dveh delih. To je torej prvi del, a tega iz previdnosti v knjigo nisem napisal, ker bi bil potem pod pritiskom, kdaj bo izšel še drugi. Vendar imam podatke zbrane in jih tudi še zbiram. Sicer ne s tako intenzivnostjo, a če bom zdrav, morebiti druga knjiga nekoč dejansko izide.«
Če bo izšla, bodo v njej torej izključno nizkopodni avtobusi. Kot je omenil že Jožef Trpin sam, pa je bilo v časovnem obdobju, ki ga obsega že izdana knjiga, v Ljubljani v pogonu še eno prevozno sredstvo: tramvaj. Še več, vmes so med letoma 1951 in 1958 za prevoz Ljubljančanov skrbeli celo vsi trije, tramvaj, trolejbus in avtobus, a o tramvaju v knjigi avtor ne piše. Zakaj? »Odgovor je enostaven – zaradi prijateljskega razmerja s pokojnim Tadejem Bratetom, ki je zgodovino ljubljanskega tramvaja že popisal v knjigi, sem ga jaz izpustil. Tako sva se na neki način dogovorila, sam sem mu tudi izročil nekaj svojega materiala o tramvaju, on pa mi je prav tako pomagal z nekaterimi fotografijami. Skratka, iz spoštovanja do njega na področje tramvajev nisem segel,« razloži Trpin.
Človek številnih zanimanj
Kot je naš sogovornik že omenil v enem izmed odgovorov, ga je poklicna pot sicer zanesla v povsem druge vode in bi se pravzaprav težko bolj razlikovala od zanimanja za tehniško dediščino. Kako to?
»Zase bi rekel, da sem človek mnogih zanimanj. Še danes vam lahko hipoma naštejem vseh 14 osemtisočakov, pa višine vseh gora v Julijskih in Kamniških Alpah. Sem namreč velik ljubitelj gora in fotografije, zanima me arhitektura, ki sem jo sprva nameraval tudi študirati ... Moj oče je bil akademski slikar in tudi sam zelo rad rišem, tako da so vse skice avtobusov in trolejbusov v knjigi moje. Rad se ukvarjam z lesom, doma sem sam postavil in zbrusil ves parket, prav tako ploščice v kopalnici – teh sem v življenju sam postavil že pet, brez pomoči enega samega mojstra. Rad se ukvarjam z raziskovanjem bivanjskih vprašanj, sem ekspert v poznavanju Svetega pisma in judovskega izročila ... Res je, moj prvi hobi je bila in je še železnica, prava in miniaturna v merilu 1: 87; nenazadnje sem natanko izrisal maketi dveh železniških vagonov, ki so ju nato po mojih načrtih izdelali v Milanu in Salzburgu. Ne da bi se hvalil, a mene resnično zanimajo številne stvari, in še danes ne razumem ljudi, ki se ne zanimajo za nič. Zame je užitek tudi urejanje okolice, jaz se življenja resnično veselim,« pripoveduje Jožef Trpin in za konec še doda, da se lahko vsi, ki jih zanima nakup tega zares izčrpnega poklona ljubljanskemu potniškemu prometu, obrnejo neposredno nanj (pišete mu lahko na elektronsko pošto jozef.trpin@gmail.com).
