Če se za večino ljudi teden začne v ponedeljek, si lahko nekoliko nečimrno pripišemo, da se za naše bralce in naročnike v sredo, ko v njihov nabiralnik priroma Nedeljski dnevnik. V prazničnem decembru smo jih nekaj obiskali. V Solkanu pozvonimo pri Danici Kutin. Drobna 90-letnica nas sprejme za mizo, na kateri že čaka svež izvod časopisa. Upokojena učiteljica je pozorna bralka. Z našim tednikom se je prvič srečala že pred 50 leti, ko je poučevala v osnovni šoli v Šempasu in so bili nanj naročeni sosedje. Vse od takrat ostaja njen tedenski spremljevalec. »Na začetku sem ga kupovala. Všeč mi je bilo, da sem ga vsak teden šla iskat v trgovino in prinesla domov, to je bil pravi obred. Naročila sem se šele kasneje, ko nisem več mogla vsak teden do kioska,« pove.
Nalezljivi optimizem
Najprej preveri humor v Butiku. »V teh kratkih bodicah so skrite marsikatere resnice,« pravi. Preleti Šepet Nedeljskega, kjer izve za kakšno nepričakovano ozadje. »Nasmejijo me kolumne Doreta Tomažiča, kaj vse on preplete v njih,« pohvali. »Potem pa izbiram teme odvisno od tega, kako sem tisti dan razpoložena. Rada imam intervjuje in pozorno preberem vse tekste iz Primorske. Vedno me zanima tudi ozadje, kako so novinarji prišli do sogovornika, kako je članek nastal,« razkrije. Zelo ceni avtorje, ki imajo dober slog pisanja. »Prav v Nedeljskem sem nedavno prebrala članek o poklicih prihodnosti in poklicih, ki bodo izumrli. Namesto prevajalcev bo prevajala umetna inteligenca. A za zdaj še ni dovolj pametna,« ugotavlja in dodaja, da jo tudi v knjigah zelo zmoti slab prevod.
»Nedeljski prinaša vsega po malem, je bogat in z ravno dovolj branja za ves teden,« poudarja nekdanja učiteljica razrednega pouka, ki se je rodila pred 90 leti na Volarjih na Tolminskem. Vrsto let je na osnovni šoli v Šempasu na Goriškem poučevala razredni pouk, zemljevid, zgodovino, razvojni nauk ter vodila tudi šolski pevski zbor. Od upokojitve leta 1990 živi v Solkanu. A še danes, ko se s skrbnico odpravita po opravkih, v trgovino ali k zdravniku, jo vselej ustavi in pozdravi kdo od nekdanjih učencev.
Ko se ji je pred letom nenadoma poslabšalo zdravje, je sprva zelo težko brala in pisala, a si je predvsem z nalezljivim optimizmom in veseljem do življenja kmalu opomogla. Morda pa je malce pripomoglo tudi reševanje križank v Modrem razvedrilu. Najraje ima koordinatne in italijanske križanke, te so ji izziv. Spoprime se tudi s sudokuji. »Tudi po dve uri ali več mi vzame, z radirko in svinčnikom v roki. A tako sem vesela, ko mi uspe!«
Tudi o nogometu
Na mizi opazimo prenosni računalnik. »Seveda ga uporabljam, novice moram spremljati, prek računalnika poslušam tudi radio ali igram igro s kartami,« nas pogleda, kot da je to pri 90 letih povsem običajno. Tudi chatGPT je že preizkusila. Z vedoželjno Danico Kutin, po duši večno mladenko, se lahko pogovarjamo o čisto vsem: politiki, kulturi ali nogometu. »Gorica je tako slaba, ne gre in ne gre. Malo spremljam tudi Radomlje, odkar tam trenira Primorec Matej Mavrič Rožič,« nas seznani. Zelo je ponosna na vse naše športnike in druge ustvarjalce.
Rada je v družbi. Skupina prijateljev, ki so do pandemije prepevali v pevskem zboru Sanje, se še vedno redno srečuje enkrat na mesec. »Kaj si povemo in zapojemo, skupaj praznujemo rojstne dneve, s kolegico jih zabavava s tolminskim naglasom. Jaz sem tista, ki v naši družbi največ sprašuje,« priznava, da učiteljica pač ne more iz svoje kože. Predvsem pa se rada smeje. »Še preveč!« pravi. Kje pa, smeh je pol zdravja.
Nedeljski iz generacije v generacijo
Tudi 42-letni Andrej Veligošek iz Migojnic pri Žalcu priznava, da je pričakovanje Nedeljskega ob sredah že ukoreninjeno v njegovi družini, saj je pravzaprav tretja generacija Veligoškovih, ki ga redno prebira, pa tudi njegova osemletna hčerka rada pogleda kakšno fotografijo. Še posebej če so na njej njeni vrstniki. Andrejev dedek je bil tisti, ki je v začetku izhajanja postal naš naročnik in od takrat je Nedeljski ostal in bo ostal pri hiši, zatrdi.
Čeprav je Andrej generacija, ki je vpeta v sodobno tehnologijo in povezana z njo ter vsakodnevne novice spremlja na internetu, ima tisk zanj posebno vrednost. »Časopis je pregleden in oglasi niso nadležni kot na internetu, ko kar skačejo z zaslonov in prekinjajo branje,« se nasmeje.
Za Nedeljca napoči čas v sredo zvečer, ko se vrne iz službe. Takrat ga prelista, toda vedno od zadaj naprej. »Tak je moj ritual,« pripomni, »pogledam stalne rubrike, priporočilo za knjigo, zgodovinske zapise, črno-belo, vedno preberem rubriko Zgodilo se je. Brez Tofa in Lucuja tudi ne gre, rad imam rubriko Rekordnih 5, šport, zanimive zgodbe ljudi, vedno preberem aktualno temo. Če že čemu, potem se najraje izognem negativnim političnim in zdravstvenim temam, sicer dobim občutek, da je pri nas vse narobe. Najraje pa berem ob kosilu, da za trenutek odmislim vsakodnevne skrbi. Toda Nedeljskega lahko tako in tako bereš ves teden.«
Fičižorika
Andrej je že od otroštva planinec, 25 let je planinski vodnik in zadnje leto tudi načelnik vodniškega odseka pri Planinskem društvu Zabukovica. Veselje do obiskovanja gora in kulinarike je združil, ko je bil šest let oskrbnik na Dragovem domu na Homu. Ob podpori družine je po Sloveniji razširil sloves komaj 605 metrov visokega hribčka s cerkvico na vrhu. Planinci so se vračali na Hom prav zaradi njegove hrane, od golaža do vampov, kremnih rezin in štrukljev. Ti so bili še posebej priljubljeni pri otrocih. »Starši so mi kdaj povedali, da otrok ne spravijo drugače od doma, kot da jim obljubijo štruklje na Homu,« odvrne Andrej, ki je naredil še korak naprej in si izmislil bogato vegetarijansko enolončnico z zabavljivim imenom fičižorika. Fi pomeni fižol, či čičerka, žorika pa juha s polno zelenjave. »Prodali smo je veliko, še mesojedci so radi posegli po njej.«
Vino in kaktusi
Sam se rad odpravi v visokogorje po zahtevnih poteh, kjer ni veliko ljudi, rad pa ima tudi nočne pohode po domačih hribih. Letos so se z družbo že četrtič odpravili po vrhovih okoli Zabukovice. »Vsako leto startamo minuto kasneje, prvič smo točno opolnoči, letos štiri minute čez polnoč,« pove. Nočni pohodi so nekaj čisto posebnega, priznava, takrat zaslišiš gozd. »In verjeli ali ne,« dodaja, »ponoči se še kako dobro vidijo gobe. Ko hodiš z lučko, se njihovi beti kar svetijo ob poti.«
Rad zavije v družinski vinograd, tudi vinogradništvo je že družinska tradicija, ki mu pomeni predvsem sprostitev, stik z naravo in tudi druženje. V njegovem rastlinjaku pa najdemo številne zanimive vrste kaktusov, ki jih zbira že 30 let. Danes jih ima le še 250, pove, imel pa jih je že prek 400. Toda tudi kaktusi zahtevajo kar nekaj nege. »Presajaš jih z golo roko, zato moraš biti z njimi nežen, kot z žensko. Enako je v vinogradu, marsikdo reče, da se je treba s trto pogovarjati kot z žensko, jo božati, negovati, ji govoriti lepe besede, ker bo potem dala boljše vino,« se nasmeje. In kaktusi Veligošku dobro uspevajo, vino pa tudi.
Nedeljski sopotnik varovancev
Nedeljski dnevnik radi prebirajo tudi v domovih za starejše po vsej Sloveniji. Nekaj dodatnih izvodov jim vsak teden podarjamo s pomočjo družbe Eles. V domovih so hvaležni, varovanci z branjem in reševanjem križank ohranjajo miselno kondicijo. Tako je tudi v Domu upokojencev Sežana, kjer pod vodstvom direktorice Rosane Šturm biva skoraj 200 starostnikov. Dan pred našim obiskom so praznovali 50 let doma, s torto in glasbo, kot se za jubilej spodobi. Sveže Nedeljske dnevnike so že razdelili med varovance. »Seveda rešimo vse križanke,« potrdi Bogo Kenda iz Štjaka, ki je zaposlen na recepciji doma. A ne le to, njegov izdelek so med drugim ročno izdelane jaslice iz vinskih zamaškov.
»Jaz preberem vse, od a do ž, če le dobim časopis v roke,« je jedrnata Hedvika Čebohin iz Rodika, ki se je v dom preselila pred letom dni. Rada se udeleži delavnic, ki jih organizirajo. »Z veseljem pomagam tudi kaj postoriti, nič me ne stane, od vedno sem navajena delati,« poudarja upokojenka, ki je vrsto let delala v zdravniški ambulanti v Trstu. »Doma smo bili naročniki Nedeljskega dnevnika. Tudi pokojna žena ga je rada brala, celo ponoči, kadar ni mogla spati,« nam pove Ivan Tuta, upokojeni veterinar iz Sežane. Iskrivi sogovornik tudi v domu skrbno spremlja mednarodno in slovensko politiko. Ugotavlja, da smo ljudje postali preveč zaprti sami vase. »Največ, kar lahko damo sočloveku, pa je upanje,« nam je položil na srce.
