Mikija oziroma Nikolaja Mustra, kot je bilo njegovo uradno ime, bi brez slabe vesti lahko razglasili za slovenskega Walta Disneyja. Medtem ko je slednji svet obogatil z animiranimi liki, kot so mišek Miki, Mini, Pepe, Racman Jaka in drugi predstavniki risane bratovščine, ki je prišla iz Disneyjevih studiev, pa Zvitorepec, Lakotnik, Trdonja, medvedek Neewa, Ostrostrelec, Stezosledec, Zadnji Mohikanec, nagajivi zajčki iz televizijskega Cikcaka in drugi heroji številnih stripov, slikanic, animiranih filmov in reklamnih spotov, ki so nastali izpod svinčnikov in čopičev Mikija Mustra, niso bili nič manj navihani, ljubki, pametni in pogumni kot Disneyjevi korenjaki. Do danes so ostali del slovenske popkulture, in to kljub temu, da so družbena omrežja in pretočne platforme mlajše generacije zaposlili s povsem drugimi junaki.
Zvitorepec kot prvi slovenski stripovski superjunak
Muster se je rodil v Murski Soboti leta 1925, tri leta pred tem, ko je v Disneyjevem studiu nastal mišek Miki, odraščal pa je v Ljubljani, kamor se je družina preselila, ko je imel Miki osem let. Prav zaradi očaranosti nad Disneyjevimi podobami se je, kot je povedal pred mnogo leti, tudi sam podal v čarobno deželo animiranih likov, čeprav je bil po izobrazbi akademski kipar.
»Mislim, da je bilo to leta 1938, ko še nisem bil star trinajst let. V Ljubljani so vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Sanjaril sem samo še o tem, da bi tudi sam ustvarjal risane filme. Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati,« je zapisano v biografiji na njegovi sicer neuradni spletni strani muster.si.
Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je bil Zvitorepec, njegove dogodivščine pa je risal in opisoval nepretrgano polnih enaindvajset let. Kot je pozneje pripovedoval, je poskušal ustvariti slovenski strip. »Iskal sem junaka iz naših pravljic. V teh je najpogostejša žival lisica zvitorepka, sam pa sem jo spremenil v Lisjaka Zvitorepca, mojega junaka,« je o rojstvu prvega slovenskega stripovskega superjunaka leta pozneje pripovedoval Muster.
Ne dosti pozneje sta se zvitorepemu lisjaku pridružila še Lakotnik in Trdonja. Prve njegove stripovske zgodbe, ki jih je v nasprotju s svojim vzornikom Waltom Disneyjem pisal in risal sam, so nastajale med letoma 1952 in 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, izhajale pa so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem tedniku Poletove podobe in pesmi, ki je začel izhajati leta 1952, in v časopisu Tedenska tribuna.
Po stripih tudi risanke
Prvim stripom so sledila prva naročila za risane filme. Za takratno Vibo film je ustvaril več tridesetminutnih filmov (Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček), od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim oglasnim filmom. Prvi animirana reklama je bila za nogavice iz tovarne Polzela.
Kot je razložil leta pozneje, je narisal ženske noge v črnih nogavicah, ki se sprehajajo mimo mačke, in slutil, da se bo ta prigoda prav gotovo komu zdela smešna, ker mačka raztrga vse, dokler ne naleti na nogavice znamke Polzela. Reklamna akcija je postala hit, tako je od leta 1967 do 1990 nastalo okoli 380 oglasnih sporočil, med katerimi so bili najbolj izstopajoči televizijski zajčki Cikcak, pa animirani spoti za Šumijeve bombone visoki C, Mercator, viki kremo, čunga lungo, medolino, Medex, Fructalov sok dvojni C, pa tudi vrata in okna podjetja Jelovica, ki se ga še danes marsikdo spomni ob kakšni posebni priložnosti: »Ne bo vam uspelo, to je Jelovica.«
Na začetku sedemdesetih je Muster odšel v Nemčijo, kjer je ustvaril serijo kar enaindvajsetih animiranih filmov, ob tem, da je za takratno Televizijo Slovenija vsako leto narisal še vsaj pet oglasnih spotov, nato pa se je leta 1990 vrnil v Slovenijo, kjer so ga za njegove dosežke nagradili s številnimi priznanji. Prvo je dobil sicer še v obdobju Jugoslavije, ko je leta 1978 jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado Andrije Maurovića za dosežke na področju stripa – prvi jo je prejel prav Muster, preostale pa so sledile mnogo pozneje. Leta 2000 ga je Akademija Viktor počastila z viktorjem za življenjsko delo, Občina Ljubljana se mu je leta 2003 priklonila s priznanjem mesta Ljubljane.
Leta 2007 je prejel še nagrado trend za življenjsko delo za modno in vizualno ustvarjalnost, takratni predsednik države Borut Pahor pa mu je leta 2014 podelil srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa. Leto pozneje se ga je spomnil še Prešernov sklad in mu podelil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Po prevzemu nagrade je bil kratek, saj je, kot je dejal, povedal že vse: »Ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bom zabaval generacije otrok, in mislim, da mi je uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni.«
Bo leto 2025 leto Mikija Mustra?
Da je stota obletnica rojstva Mikija Mustra primeren razlog za to, da se Slovenija spomni na bogato animirano zapuščino, ki jo je za seboj pustil umetnik, ko je leta 2018 umrl, je nedavno zapisal nepovezani poslanec Dejan Kaloh in v dopisu ministrici za kulturo Asti Vrečko predlagal, naj ministrstvo leto 2025 razglasi za leto Mikija Mustra, s čimer bi nadvse primerno počastili neprecenljiv prispevek tega izjemnega ustvarjalca k slovenski kulturi, umetnosti in identiteti, kot je zapisal.
