Robert Pešut, bolj znan po umetniškem imenu Magnifico, je že postal del predbožičnega vzdušja pri nas. Ne le da v eni svojih pogosto predvajanih uspešnic omenja prav božično noč, ampak nas tudi reklamni panoji opominjajo, da se spet bliža čas njegovega tradicionalnega božičnega koncerta v Stožicah. Magnifico s svojim priljudnim obnašanjem, odkritostjo in obilico samoironije v vsakem pogovoru dokazuje, da se nikakor nima za zvezdnika in da mu slava ni udarila v glavo. A njegovi številni uspehi pričajo, da je 59-letnemu glasbeniku, čigar petje so na začetku primerjali z lulanjem koze po pločevini, na slovenski glasbeni sceni res uspelo doseči zvezdniški status in da njegov »veličastni« vzdevek ni čisto iz trte izvit.
Božič bo, obljubljajo plakati, ki vabijo na vaš nov božični koncert. Koliko časa že traja ta tradicija, ki podobno kot okrasitev mesta napoveduje praznični čas?
Dvajset let bo že kmalu, od tega zadnjih deset let v Stožicah. Vmes sem naredil tudi kakšno pavzo, pomislil sem celo, da tega ne bi več počel. A zdaj smo naredili novo ploščo, pa še prijatelji so me prepričevali. Tri leta je minilo od zadnjega koncerta, tega božičnega datuma pa ni izkoristil nihče drug nikoli. Letos je bila dvorana spet na voljo, pa še prijatelji so rekli, da so se že navadili na moj koncert in da je fino, ker naslednji dan ni službe.
Zakaj ste sploh razmišljali o koncu in že pred leti napovedali zadnji tak koncert?
Ker je veliko dela z organizacijo takega koncerta in ker nisem prepričan, ali se ljudje sčasoma ne naveličajo hoditi vsako leto na isti dogodek. A prodaja vstopnic poteka tako dobro kot običajno.
Vedno delujete precej mirno, skoraj ležerno. So taki koncerti za vas že rutina ali tedaj na odru občutite tremo in nemir?
Če bi rekel, da sem miren, bi lagal, kot pes teče. Z rutino je podobno kot pri nogometaših, ki so vajeni tekem, a pred vsako pomembno vseeno občutijo vznemirjenje. Ne vem, kako delujem navzven, a znotraj gotovo nisem ravno miren človek, morda le občasno. Pri tistih, ki se delajo najbolj mirne, pogosto znotraj najbolj vre.
Si pa občutka ležernosti verjetno želite, saj ste že v pogovoru pred 13 leti omenili, da bi se stopnja civilizacije morala meriti s stopnjo ležernosti.
Takšno možnost bi omogočal le socializem skupaj z vso tehnologijo, ki nam je zdaj na voljo. Slednjo bi sicer lahko izkoristili, da ljudem ne bi bilo več treba opravljati duhomornih poklicev na blagajnah ali za tekočim trakom in da bi jim ostajalo več prostega časa. A bojim se, da to ni v načrtu, ampak bo treba za preživetje še vedno na polno delati, le nekateri bodo imeli še večje dobičke.
Kako ste sprejeli novosti, ki jih prinaša sodobna tehnologija pri vašem delu? Spletno stran imate zgledno urejeno, a za to verjetno skrbijo drugi. Kolikšno konkurenco za glasbenike pomeni umetna inteligenca, ki zlahka ustvarja tudi glasbo?
Za mojo spletno stran seveda skrbijo ljudje, ki se razumejo na to. Sam sem iz generacije, ki je bila vajena le tradicionalnih medijev, in na digitalne novosti sprva nisem bil pozoren. Pojav družbenih omrežjih je olajšal stik z ljudmi in sem ga pri svojem delu moral sprejeti. Tako zlahka povem, kar koli želim, a je to lahko tudi past, saj moram paziti, da ne bi objavil, kar koli mi pride na misel in se mi za hip zdi blazno duhovito. Internet omogoča, da počneš kar koli, zgolj zato, ker pač lahko. Iz istega razloga torej, kot pes liže samega sebe. Ne vem, kam bo pripeljala umetna inteligenca, a se mi zdi, da bo njena vrednost sčasoma devalvirala. Zdaj z njo lahko narediš že skoraj vse, recimo dedku za 70 let video, v katerem mu njegov idol Elvis Presley poje v slovenščini in mu čestita za rojstni dan. A če to lahko z njeno pomočjo naredi vsak, bo vrednost tega padala, čeprav se v tem potrošniškem svetu, kjer je toliko želja, to ne bo kmalu zgodilo. V poplavi glasbe, ki jo lahko ustvari umetna inteligenca, se za vsakogar lahko najde kaj, recimo Oasis v jazz izvedbi. A ljudje še vedno radi kdaj zaradi užitka sami kuhajo, čeprav imajo na voljo že najrazličnejše pripravljene jedi. Tudi glasbo bomo še vedno ustvarjali tudi glasbeniki, ker v tem uživamo. Poleg tega imata pri glasbi pomembno vlogo še druženje in izmenjava energije, česar ti mašina ne more dati.
Ko ste ravno omenili možno darilo za okroglo obletnico kakšnega dedka – tudi vi boste čez nekaj tednov praznovali jubilejnih 60 let in tudi dedek ste že postali. Kako se počutite ob teh prelomnicah?
Kar ne morem verjeti, da bom star 60 let, tako hitro se je vse zgodilo. Isto se mi je zdelo tudi pri prejšnjih okroglih obletnicah. Le kam to pelje? Bom res nekoč imel tudi 70 in 80 let? Ker imam bolj selektiven spomin in se nekaterih stvari niti ne spomnim več, sploh nimam občutka, da že tako dolgo živim in da se mi je marsikaj zgodilo. Rojstne dni sicer praznujem v ožjem družinskem krogu, a bom za 60 let praznoval tudi s prijatelji, da me ne bi zbadali, da nisem dal za pijačo. Sem pa pred dvema leta res postal dedek vnukinji in smo zdaj spet v veselem pričakovanju novega naraščaja.
Bi tudi vnukom priporočili ukvarjanje z glasbo in ali zdaj lahko pričakujemo tudi kakšno pesem za otroke?
Tudi sina nisem nič usmerjal, saj mislim, da je naloga staršev samo, da imajo radi svoje otroke. Usmerjanje niti ni potrebno, mogoče le, če bi kdo kdaj kam zašel. Moje komade pa imajo otroci tako in tako radi, čeprav sploh niso pisani za njih. Najraje zapojejo kak Magnifico je peder ali pa Cici mici. Hm, mogoče sem pa nevede itak že pisal za otroke.
Sami v družini menda niste imel kakšnih glasbenih zgledov, zdaj pa imate okrog sebe same glasbenike. Žena Barbara je bila z vami že v vaši prvi skupini U redu, glasbenik je vaš brat Aleksander pa tudi sin Peter se je ukvarjal z glasbo.
Sin se je v bistvu le dotaknil glasbe, a jo je medtem že opustil, saj se po študiju na fakulteti za multimedije (IAM) ukvarja z video- in avdiovsebinami. Mlajši brat je že od majhnega želel početi vse kot jaz in še vedno sodelujeva, z ženo pa sva bila skupaj že v prvem bendu. Nisem prepričan, ali je dobro, da sva bila skupaj v službi in doma, saj je bila to stalna živčna vojna in sva se precej kregala, potem pa je zanosila. Ni enostavno, če se ti pri delu in doma prepletajo vloge sodelavca, menedžerja, ljubimca, starša …
Vseeno sta v dobrem in slabem ostala skupaj, zato morda poznate recept za uspešen zakon.
To je maraton. Marsikaj se zgodi, pri naju je šlo vse skupaj še malo bolj na trdo (žena je zbolela za multiplo sklerozo, op. a.). Nekako se prebiješ, čeprav sem bil kdaj žalosten in nesrečen. A življenje je treba sprejeti takšno, kot je. Sprejela ga je ona, sprejel sem ga jaz, tudi okolica, čeprav so bili odzivi takšni in drugačni. Sproti se pač prilagajaš in privajaš, pa gre.
Ženo ste vključili tudi v novi video pesmi Hišica, ki ste ga posneli kar pred svojim novim domom.
Da, uresničile so se mi slovenske sanje, nova hišica. Še zmeraj sem v Kosezah, kjer imam blizu tudi starše in brata. V Šiški sem vse življenje in nikoli nisem razmišljal, da bi šel kam drugam, potem pa se je ponudila še priložnost, da tam zgradim hišo. Še vedno grem od tam lahko z mopedom ali kar peš čez Rožnik oziroma Šišenski hrib v studio v Tivoliju.
Kako še skrbite za ohranjanje kondicije in postave, ki se vam skoraj ne spreminja?
Za svojo psihično in fizično kondicijo moram kar poskrbeti. Do pred kakšnimi 15 leti sem bil precej aktiven športnik, potem pa sem si pri košarki poškodoval ahilovo tetivo in se ne upam več ukvarjati z eksplozivnimi športi. Ostali so mi le sprehodi in pikado. Vsako jutro pa naredim nekaj sklec, trebušnjakov in podobnih vaj, da se spravim pokonci.
Kako ste si omislili umetniško ime Magnifico? Po italijanskem košarkarju?
Prvič sem ta priimek res slišal pri košarkarju Walterju Magnificu, pozneje pa sem še malo raziskoval in odkril, da je bilo Magnifico ime tudi liku fičfiriča iz commedie del'arte, nadel si ga je tudi Lorenzo Medičejski. Vzdevek sem si omislil kot nekakšno bližnjico do pozornosti. Če bi bil samo Robert Pešut, me nihče ne bi niti čudno pogledal, tako pa si je vsak vsaj mislil, da imam nekaj za bregom ali da sem čisto zmešan.
Kako pa vas kličejo prijatelji? Vzdevek je kar dolg.
Nekoč sem bil Robi, zdaj pa me večinoma kličejo Manjo. Prijatelji iz Sarajeva so takoj rekli, da bi za Magnifica potrebovali pol ure, in so mi izbrali krajšo različico.
Sarajevska glasbena scena je nasploh vplivala na vašo glasbeno kariero, kajne?
Tudi ime sem si izbral po vzoru tamkajšnjega novega primitivizma, saj so si takratni glasbeniki nadeli idiotska imena, kot so Rambo Amadeus, Gino Banana, Elvis J. Kurtović … Tudi sam sem si na suho izbral spektakularno ime, čeprav dotlej še nič nisem naredil.
Na začetku kariere ste slišali tudi kakšno pikro na račun petja.
Da, Mustafa Čengić iz Zabranjenega pušenja, ki je bil producent plošče moje prve skupine U redu, je sicer pohvalil glasbo, a v sočni bosanščini rekel, da je moj vokal slišati, kot bi koza lulala po pločevini (kao da koza piša na lim). Takoj sem prosil pokojnega Šemrova, naj bo on glavni pevec. Ta kritika ni prav dobro vplivala na mojo samozavest, ko sem pozneje s tem v glavi začenjal samostojno kariero. A ugotovil sem, da še kar dobro zveni, če pojem nekoliko nižje. Tako je, samo globoko orji, mi je svetoval Rambo Amadeus.
Kljub takemu začetku ste eden naših najuspešnejših glasbenikov v tujini, saj so pesem Pukni zoro prepevali na stadionih v Srbiji, vaš hit Hir aj kam, hir aj go je bil uspešnica v Italiji, Rusiji in Aziji, kot prvi ste podpisali pogodbo z založbo Sony … Na kaj ste sami najbolj ponosni?
Ne čutim ravno kakšnega ponosa, saj imam občutek, da je bilo vse skupaj bolj loterija in sreča. Nimam kakšnih zvez v tujini, komad je slišal nekdo, ki je poznal nekoga, ki je imel sestro, ki je bila poročena z vratarjem, ki je videl nekoga … Po mejlu je skratka prišla Sonyjeva ponudba za pogodbo in je steklo. Tudi pri Pukni zoro je bilo zgolj naročilo glasbe za film, ki naj bo slišati stara, ostalo pa se je kar zgodilo, ker je bil film tako gledan.
Zdi se, da ostajate trdno na tleh in da vam slava ni zavrtela glave, kar je morda le še dodaten razlog za vašo priljubljenost.
Ko se mi je pri 26 ali 27 letih zgodila slava, nisem bil več najstnik, ampak že kar v letih in oče. Takrat mi je bilo že malo nerodno, da se ukvarjam z glasbo, in sem se spraševal, kaj bom počel vse življenje. Morda je drugače in bolj uživaš, če si ti slava zgodi, ko si mlajši, ampak jaz sem takrat že imel družino in sem bolj razmišljal o plačevanju računov, kot da bi užival v nekakšni slavi.
Med vaše uspehe sodi tudi uvrstitev na Evrovizijo s pesmijo, ki ste jo napisali za Sestre. Vam nekaj let prej to ni uspelo, čeprav je bila pesem Silvija moralna zmagovalka domačega izbora.
Evrovizijo sem že odpisal, ko sem se takrat s Silvijo uvrstil šele na peto mesto. A potem so si Sestre zaželele, da naredim nekaj za njih, in mi je bila všeč njihova volja. Namenil sem jim komad, s katerim nisem čisto vedel, kaj bi, pa jim je bil všeč in je žena nato napisala besedilo.
Ne le z nastopom Sester, pozornost ste znali vzbuditi tudi s pesmijo Kdo je čefur? in verzom Magnifico je peder.
Kot umetnika me nekatere stvari pač zabavajo. Ne napišem tega, ker bi želel provocirati ali s tem vplivati na družbeno zavest. Umetnost nima te moči, je le neki pogled ali ogledalo družbe. Tisti verz pa se je pojavil bolj zaradi ritma, ker je v njem kup samoglasnikov in se je enostavno dobro slišalo.
Se vam rime hitro porajajo in kako skrbite za besedni zaklad? S knjigami?
Rime mi sploh ne gredo zlahka od rok, zelo se trudim. Vsaka beseda, ki ne zveni prav, me zelo moti, zato si vzamem veliko časa, da se mi usede prava beseda ali misel. Če meni ne zveni dobro, tudi poslušalcem ne bo. Podobno je, ko pišem v angleščini. Uporabljam samo besede, ki jih poznam, ne trudim se iskati fraz, ki jih še nisem izgovoril. Za besedni zaklad pa pomaga, da sem gimnazijski maturant iz časov, ko je bilo treba prebrati obvezno čtivo. Še vedno rad vzamem v roke kakšno knjigo, saj ima to čisto svoj čar in bolj pomirja kot tehnologija. Nazadnje sem prebral Puškinove Skrivne zapiske, ki si jih je žena izposodila v knjižnici. Huda knjiga in hud avtor. Tokrat sem bil kar šokiran, saj zelo odkrito opisuje svoja ljubezenska razmerja.
Nad erotiko ste se vedno navduševali. Pesem Silvija je posvečena igralki Sylvii Kristel, filmski Emmanuelle, navdušeni ste bili tudi nad pornoigralko Cicciolino, ki vam jo je Miša Molk pripeljala v TV-oddajo kot skrito gostjo.
To so bili erotični pop fetiši naše generacije. Cicciolina je bila izjemna pornoigralka, poročena s kiparjem Jeffom Koonsom, v svojih filmih je pela tudi neke erotične pesmice. Dogovarjala sva se že, da bi skupaj posnela kak duet, a sem bil žal preveč len, da bi to izpeljal.
Nekoč so vas izbrali tudi za filmskega igralca leta in za najbolje oblečenega Slovenca.
Nisem vedel, ali me zafrkavajo. Se mi je pa zdelo super in je godilo moji nečimrnosti, da lahko nastopim tudi v filmu. Dobil sem še veliko ponudb, a sem vmes dojel, da je za igralstvo potrebna drugačna kondicija in koncentracija, kot sem je vajen. Zato sem raje vzel delo pri filmu, če me je kdo najel za glasbo in ne za pred kamero.
Po desetih letih zdaj izdajate novo ploščo.
Da, kar dolgo je trajalo. Vmes je bila korona, nekaj sem delal za filme in gledališke predstave, zato kar dolg premor. Zadovoljen sem, da bom lahko predstavil nov material, ki sem ga že dolgo želel.
