Ustanovitelj in direktor Festivala gorniškega filma je eden najuspešnejših alpinistov na svetu, Silvo Karo. Za njim je skoraj pol stoletja alpinistične kariere, preplezal je nekatere najtežje smeri, ki še do danes nimajo ponovitve, je tudi prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo.
Bil je eden od motorjev težkega in prostega plezanja v strmih stenah vse od Himalaje do Patagonije v Južni Ameriki in izkusil tudi čas klasičnih himalajskih odprav, ki pa so jih v 80. letih prejšnjega stoletja začele zamenjavati manjše odprave v alpskem slogu s čim manj opreme in s ciljem čim hitreje preplezati strmo steno. To mu je bilo najljubše in tu se je našel, zato ostaja Patagonija, kjer je bil prvič leta 1983, njegovo najljubše gorstvo. »Tako bo za vedno,« samoumevno odvrne Silvo Karo v dneh pred začetkom letošnjega jubilejnega Festivala gorniškega filma, ki se ga je pred 20 leti lotil z enakim žarom kot prej alpinizma.
Festival je postal v zadnjih dveh desetletjih največji slovenski gorniški dogodek, prepoznan tudi v svetu, član Mednarodne zveze gorniškega filma in najpomembnejši gorniški festival v jugovzhodni Evropi. Doslej ga je obiskalo okoli sto tisoč obiskovalcev. Ko je Silvo Karo leta 1984 prvič obiskal gorniški festival v Trentu na Južnem Tirolskem in se je v tamkajšnji dvorani trlo 1100 ljudi, si je zaželel, da bi nekega dne gorniški festival tudi v našem prostoru dosegel tak obisk. Danes lahko rečemo, da mu je uspelo, saj festival vsako leto obišče do sedem tisoč ljudi, leta 2019 pa so jih našteli celo deset tisoč.
Kateri so bili vrhunci festivala v teh 20 letih?
»Eden je bil gotovo projekcija filma Free Solo, ki je postal najbolj gledani film v zgodovini festivala. Obiski eminentnih svetovnih imen iz sveta alpinizma, nekaterih, kot je Dean Potter, žal tudi ni več med nami. Toda če izpostavim le nekatere: gostili smo ameriško plezalko Lynn Hill, legendarnega britanskega alpinista Chrisa Boningtona, avstrijskega alpinista Kurta Diembergerja, prejemnika zlatega cepina za življenjsko delo. Taka imena ponesejo naš festival v svet, toda vsakič znova se trudim poskrbeti, da imamo tudi goste, slovenske in tuje, ki morda niso tako dobro promovirani, vendar imajo zanimive zgodbe. Kajti vsak alpinist je unikaten in ima svoj pogled. Toliko, kot je alpinistov, je tudi različnih pogledov.«
Verjetno je lažje dobiti tako zveneča imena, ker ste tudi sami eno največjih imen v svetu alpinizma.
»Seveda se pozna, da me ljudje poznajo in da jaz osebno poznam njih. Toda kdaj je res težko koga dobiti, predvsem zato, ker so te osebe še vedno močno vpete v plezanje. Že dolgo se pogovarjam z Alexom Honnoldom in Seanom Villanuevo, toda slednji redno zahaja v Patagonijo v času, ko imamo pri nas festival, saj je takrat idealni čas za plezanje v Patagoniji. Si pa želim, da bi oba prišla v Slovenijo, in upam, da se bo to zgodilo prihodnje leto. Pomembno je, da imamo na festivalu goste, ki jih pozna širša javnost, ker to pomeni več obiska. To se je lepo videlo pri filmu Free Solo.«
Kako pomemben pa je slovenski festival širše in kakšno vlogo imajo tovrstni gorniški filmi?
»Pomembno je, da gojimo gorniško kulturo, da se ta širi, bogati in izmenjuje. Da imamo filme, ki opozarjajo na problematike, ki nastajajo z modernim časom. To sta predvsem ekologija in onesnaževanje. Danes omogoča denar množici ljudi, da zahaja v svet, ki je bil do nedavnega domena ozkega kroga ljudi in pustolovcev. Toda to se ne dogaja le v gorah, tudi drugod v naravi, tudi v podmorskem svetu. Na festivalu smo vseskozi predvajali filme, ki opozarjajo na to problematiko, in tudi letos imamo dva filma, ki govorita o tem. Poseg v naravo je prevelik, prevelika množica ljudi se obrača na Everestu. Bazni tabor pod najvišjo goro ne prenese toliko ljudi, ki proizvedejo toliko in toliko odpadkov ter iztrebkov. Enako je na Antarktiki. Čeprav se govori, kako počistijo in odpeljejo za seboj odpadke, tam pristane več letal, ki prav tako pustijo v zraku madež. Prek filmov opozarjamo in spoznavamo, da se stvari spreminjajo, a kaj več se razen tega ne da narediti. Poglejte le Patagonijo, kamor zahajam od leta 1983. V tem kratkem obdobju so se stanjšali in skrajšali ledeniki, z vidika plezanja so zahtevnejši dostopi, ker naraščajo temperature, se povečuje verjetnost, da se kaj podre. Globalno segrevanje prinaša nove probleme in gorniški festival ima tudi filme z vsebino.«
Ste opazili oziroma ste tudi sami nagnjeni k temu, da je na festivalu vedno več filmov, ki ozaveščajo?
»Res je, ker je tudi več problemov. Velikokrat smo že imeli filme o čiščenju Everesta in tudi letos ga imamo. Ta problematika je stalna in pereča. Toda ko izbiram filme, vedno gledam, da me pritegnejo, da pokrivajo različne teme in prihajajo z različnih koncev sveta. Je pa res, da je klasični alpinistični film izginil. Gre za filme odprav predvsem iz 70., 80. in 90. let.«
Zakaj je tako?
»Ker so komercialne odprave paralizirale alpinizem na osemtisočake. Saj se še vedno posname kakšen film, a ti so zanimivi le, če se zgodi nesreča, sicer pa so bolj samohvala posameznikov, ki zbirajo vzpone na vseh 14 osemtisočakov. In teh posameznikov je že precej.«
Znani ste po tem, da kdaj tudi kritično spregovorite o sodobnem alpinizmu. Kaj ga torej najbolj paralizira v 21. stoletju?
»Komercialne odprave. To je samo še boj za osemtisočake, tam ni več herojskih vzponov, ki so bili opravljeni v 70., 80. in 90. letih, tam ni več presežkov. Vsi normalni vzponi na osemtisočake so domena komercialnih odprav. Zakaj se najboljši alpinisti ne lotijo zahtevnih novih smeri, za katere je še dovolj prostora, je tudi vprašanje. Morda zato, ker nihče več noče toliko tvegati, kot se je nekoč. Se pa tu in tam še vedno opravi kakšen vzpon, ki zatrese mrežo. Meni je ostal v zadnjih letih najbolj v spominu vzpon, ko so Američani preplezali severno steno Jannuja v alpskem slogu. To je bil tehnično zahteven vzpon na visoki nadmorski višini, gora je visoka 7700 metrov. Ali Francoza, ki sta prav tako preplezala novo smer na Jannu z druge smeri, kjer je bilo že ogromno poskusov. Prostor torej je in tudi nekaj posameznikov, ki si še želijo pravega, ekstremnega alpinizma. Tega danes na normalni poti na osemtisočak ne moreš doživeti.«
Verjetno k temu prispevata tudi družbeno vzdušje in udobje, v katerem živimo.
»Naša generacija ni bila obremenjena s kariero, danes pa si mladi alpinisti želijo tudi zaslužiti, zato se jih veliko ukvarja z gorskim vodništvom. To je krasna zadeva, toda gotovo bi veliko naših dobrih alpinistov, ki se ukvarjajo z gorskim vodništvom, lahko še kaj naredilo v alpinizmu, če ne bi prevladal ekonomski vidik. V naših časih tega motilca ni bilo, nihče ni razmišljal, da bi gradil kariero alpinista, samo plezali smo in na koncu res ustvarili neko kariero.«
Kaj pogrešate pri mlajših alpinistih in alpinistkah? Kaj manjka, katera sestavina, da bi se zgodil ta preskok naprej?
»Mi smo živeli v obdobju, ko čas ni bil tako dragocen. Spomnim se pokojnega Pavleta Kozjeka, da je še pri tridesetih hodil okoli študenta. Mladi pa danes točno vedo, to in to je treba narediti, zato imajo na splošno manj časa. Toda še vedno so posamezniki, ki vedo, kaj je bilo narejeno v preteklosti, in želijo to nadgraditi. Ni pa to množično kot v naših časih. Da je bilo tako, je gotovo vplivalo, da je bilo takrat prosto plezanje na pohodu in smo neprestano gledali naprej. Pripomogla je tudi oprema, ki je takrat doživljala velik razvoj in je danes razvita na najvišji možni ravni. Potem pa je tudi postopnost, ta je upadla in to je posledica časa. Sam sem šel zelo postopno skozi alpinizem, medtem ko bi danes mladi želeli že takoj plezati težke smeri. Nekdo, ki pleza na umetni steni ali v plezališču sedmo stopnjo, si želi tudi v hribih takoj plezati sedmo stopnjo. Toda to je enako, kot bi v osnovni šoli preskočil iz prvega v peti razred. Ta kilometrina lahkega sveta manjka in tega smo včasih ogromno preplezali. Bili smo kot gamsi. Zato mladim rečem, pojdite plezat Dolgo nemško smer na vrh Triglava, boste videli, kako boste utrujeni, pa še ogromno se boste naučili, da boste našli prehode in znali brati steno. Ali pa plezanje po grebenih, od Škrlatice do Široke peči. Tam je tisti pravi alpinizem.«
Komercializacija hribov se ne dogaja le v Himalaji, tudi v slovenskih Alpah. Kako vidite porast turistov in množičnosti v Julijskih Alpah, problematiko zapiranja dolin, kot so Vrata, z zapornicami, zaradi česar je otežen tudi dostop do Triglavske severne stene?
»Tisti, ki si želi prvobitnega alpinizma, bo vedno našel prostor in avanturo. So pa zaradi množičnega turizma prišle omejitve, ki jih nihče nima rad, toda kot kaže, drugih rešitev ne najdejo. Si pa tudi sam težko predstavljam, da imamo cesto v Tamar, a moraš parkirati v Planici in hoditi potem peš do Tamarja. Jasno, da ni dobro, ker se vse zapira, da moraš plačati 20 evrov parkirnine, če greš plezat v Triglavsko steno. Žalostno je, da je pripeljalo do tega, in gotovo ni prijetno, da je nekdo, ki gre plezat na Triglav, vržen v enak koš kot nekdo, ki pride v Vrata spit pivo ali kavo in se odpelje nazaj. Toda pametne rešitve nimam, do tega je pripeljala situacija, ki ni prijazna ne za alpiniste ne za planince.«
Za seboj imate skoraj 50 let alpinizma. Če se ozrete nazaj, kaj je bilo bistveno, da ste trije mušketirji, kot so poimenovali vas, Frančka Kneza in Janeza Jegliča - Johana, stopili iz okvirov in se lotili divjih, strmih sten v alpskem slogu in na način »lahko in hitro«?
»Takrat se je strmelo proti Zahodu, od koder je vedno prihajal razvoj. Angleži so že imeli mini odprave treh ali štirih članov in zahtevne cilje. Pri nas je bil ključen Franček Knez, ki je alpinizem zapeljal iz klasičnega alpinizma v tehnično zahtevne vzpone. Mi smo mu sledili, uspehi so tu in postali smo prepoznani. Je pa tako v življenju, da ko odraščaš, imaš polno nekih poti, od tebe pa je odvisno, kam boš krenil. Sam sem vedno našel pravo pot in prave ljudi. Nobenih načrtov nisem imel, koliko časa bom v alpinizmu, nikoli si nisem rekel, da bom zgradil kariero alpinista, življenje me je pripeljalo do sem. Toda bili smo ambiciozni in si želeli delati vse tisto, kar delajo na Zahodu. Oni so imeli morda boljše pogoje, mi pa večjo motivacijo in željo, da bi lahko nekaj naredili, čeprav s slabšo opremo in slabšimi ekonomskimi pogoji. Na tem je temeljila naša generacija.«
