Na bojiščih prve svetovne vojne so padale puške in krvavi boji so za seboj puščali ranjene in uničene ljudi. A v srcih nekaterih je zažarela luč, ki je kljubovala temi. Ena takih zgodb je tista, ki se je spletla med vojakom Antonom Šenico in mlado bolničarko Fani Goltes. Med trenutki trpljenja in smrti, ko so vojni okopi postajali domovi strahu in bolečine, sta se srečali dve mladi srci, ranjeni od vojne, a kljub temu pripravljeni ljubezen vzgojiti v tem, kar je bilo najbolj človeško v njiju.
Njuna vnukinja Zvonka Šenica je izjemno skrbna varuhinja zapuščine mladega para, številnih dokumentov, albumov, slik in predmetov. Antonovo paradno sabljo, izkaznico legije in še več predmetov je podarila Maistrovemu muzeju v Kamniku. Ob nedavnem odprtju Muhrove vile v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru pa je znova obudila spomine na svojega deda – oskrbnika kraljevega dvorca.
Aleksandrov dvojnik
Anton Šenica se je rodil leta 1897 na Selih pri Dolenjskih Toplicah. Pri sedemnajstih letih je vstopil v vojsko avstro-ogrske monarhije, po koncu vojne leta 1918 se je pridružil vojski Kraljevine SHS, Maistrovi vojski in bil v ljubljanskem pešpolku. Bojeval se je na Koroškem in bil v Podrožci hudo ranjen. Zdravil se je v lazaretu v Kamniku. Po okrevanju se je vrnil v Maistrovo vojsko in bil z njimi še v Prekmurju. Po vojaški službi je leta 1922 končal žandarmerijsko šolo in se kot žandar – sčasoma je napredoval v narednika – zaposlil na Gorenjskem.
Med okrevanjem v lazaretu v Kamniku je spoznal bolničarko Frančiško Fani Goltes. Ta je bila rojena leta 1898 v Mekinjah pri Kamniku, očetu nadzorniku v smodnišnici. Fani se je šolala pri uršulinkah in pridobila še znanje bolničarke. Tako sta se srečala in kmalu je med njima vzklila ljubezen. Zaradi Antonovega službenega položaja, vezanega na določene zakonske pogoje uslužbencev v kraljevi vojski, sta se poročila šele leta 1929, ko sta že imela prvorojenca, sina Franca.
Anton je takrat že bil v službi kraljeve družine Aleksandra I. Karađorđevića kot varnostnik in oskrbnik dvorca v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru, nedaleč od cerkve sv. Janeza. Fani se mu je pridružila kot skrbnica, gospodinja. Stanovala sta v hiši pod kraljevim dvorcem in oba sta se kot uslužbenca dvorca družila s člani kraljeve družine in njihovimi gosti.
Anton je zaradi podobnosti s kraljem Aleksandrom I. Karađorđević nekajkrat celo nastopil kot njegov dvojnik, saj je oba krasil izbočen, orlovski nos. Kraljeva družina je pogosto uživala v lepotah bohinjskega kota. Kralj je bil strasten lovec, sinovi so taborili, osvajali vršace, ribarili, hodili na pohode. Bohinj so resnično vzljubili. Anton je skrbel za varnost kraljeve družine in njihovih gostov, Fani za njihovo ugodje. Leta 1934, ko je bil kralj ubit v atentatu v Marseillu, je skrb za Kraljevino Jugoslavijo do polnoletnosti prestolonaslednika Petra prevzel stric, knez Pavle Karađorđević – kot regent Kraljevine Jugoslavije.
Zakonca Šenica sta še naprej služila kraljevi družini. Tudi Pavle je pogosto obiskoval Slovenijo in Bohinj. Za vestno delo je bil Anton večkrat odlikovan. Prejel je tri zlate in dve srebrni odlikovanji za hrabrost ter vestno služenje. Prejel je tudi zlato kravatno iglo, ki mu jo je podaril angleški princ George Kentski, stric kraljice Elizabete II., ko je bil leta 1934 na obisku pri sorodnici kneginji Olgi in Pavletu Karađorđeviću. Ob tem je princ George objavil zaroko z grško princeso Marino. To je bila medijska atrakcija in velik dogodek za vse uslužbence dvorca ob Bohinjskem jezeru. Zlata kravatna igla, darilo Georgea Kentskega Antonu Šenici, nosi napis reda hlačne podveze z inicialko G in značilni rek v stari francoščini: »Honi soit gui mal y pense«, kar pomeni: »Sram naj bo tistega, ki o tem slabo pomisli.« Stavek je izrekel Edvard II. (1312–1377) na plesu s snaho Ivano Kentsko, ki ji je med plesom z noge zdrsnila podveza, kar je povzročilo zgražanje in posmeh navzočnih. Edvard je prestavil podvezo nase in ob tem izrekel omenjene besede, ki so pozneje postale geslo za častna odlikovanja angleškega dvora z redom hlačne podveze.
Antonova smrt
Zakoncema Šenica se je v Ribčevem Lazu rodila še hčerka Antonija oziroma Tončka. To je bilo najlepše obdobje njunega življenja. Harmonijo družinskega življenja je zrušila slutnja bližajoče se vojne. Anton in Fani sta govorila več jezikov, veliko brala ter spremljala medijska poročila. Stiske krize v svetu so bile za Antona prehudo breme in prav na rojstni dan leta 1940 je v starosti 42 let prenehalo biti njegovo plemenito srce. Fani ga je iz Ribčevega Laza prepeljala v Kamnik, kjer je bil z vojaškimi in posvetnimi častmi pokopan v svinčeni krsti, na kamniških Žalah. Bil je nosilec spomenice in rdečega traku Legije koroških borcev, Maistrovih borcev. Aprila leta 1938 je prejel izkaznico legije s številko 201. Posmrtno naj bi dobil še posebno odlikovanje Maistrovega borca, kar pa sta preprečili prerana smrt in druga svetovna vojna.
Fani je živela še dolgo, a boleče življenje. Pisala je pisma Antonu, ki jih je sproti uničevala. Zadnje pismo je naključno ostalo, kot pesem globoke ljubezni in bolečine, spev ljubezni Maistrovega borca in bolničarke iz lazareta: »Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, se mi zdijo kot biserne jagode, sladke in bridke obenem. Srce žaluje za vsem, kar izgubi. Oh, dragi, predragi, kako bridka je ločitev …«
