Ko smo brskali za fotografijami dr. Boruta Mavriča, smo ga na večini posnetkov našli v potapljaški obleki. Raziskovanja morja brez potopa v globine ne more biti. Za biologa, raziskovalca z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo, je potapljaška obleka več kot delovna uniforma. »Moje srce je v potapljaški obleki,« prizna. Pod vodo je plaval, preden se je sploh znal obdržati na morski gladini. Je Ljubljančan iz družine, povezane z morjem. »Morska iskrica je bila vedno prisotna, a v mladosti me je zanimalo vse, od naravoslovja do kulture.« Tako da si je ob koncu srednje šole, neodločen o tem, kaj bi študiral, vzel leto dni za premislek in ga preživel na Danskem. »Sestra, biologinja, pa me je dovolj dobro poznala in kar vpisala na biologijo. In ja, če bi izbral kakšno drugo pot, bi bila napačna,« sklene Borut Mavrič.
Je morje sploh še slano zaradi obilice deževja v maju in začetku junija, smo se pošalili, da bi prebili led. In nismo povsem ustrelili mimo. Velike količine vode, ki jih je z deževjem v severni Jadran prinesla italijanska reka Pad, se še kako poznajo. »Prihajam z raziskovalnega potapljanja na Brionih. Kot bi plavali v reki Pad. Sladka voda iz Pada je butnila na drugo stran Istre,« pripoveduje.
Ob našem pogovoru je bila rjave barve samo kava v lokalu pred Morsko biološko postajo, nekaj korakov od morja na piranskih Fornačah. A za kopalce neprijetna rjava sluz se v zadnjih tednih pojavlja in izginja, pa spet vrača in nabira v zavetrnih delih obale. To je povsem naravni pojav. Sluz nastane, ko fitoplankton večji delež organske snovi, ki jo proizvede, izloči v vodo. Med razlogi za to je tudi velik dotok sladke vode, ki prinese veliko hranil. Zdi se, da se stanje umirja, a niti raziskovalci ne morejo z gotovostjo odgovoriti, koliko časa bo pojavljanje sluzi še trajalo.
Vsak teden kakšna nova »pošast«
Morske teme širšo javnost vselej pritegnejo, še posebno med poletnimi počitnicami. Takrat se namnožijo tudi novice o morju, ne le o neprijetnem sluzenju, ampak tudi o najrazličnejših organizmih, na katere naletijo v Jadranu ali Sredozemlju. Skoraj ne mine teden, da ne bi česa »odkrili«: tujerodne strupene ribe napihovalke, rebrače, namnožene ognjene črve ... Na Morski biološki postaji so ob takih senzacijah previdni. »Večina tujerodnih vrst, o katerih slišimo te dni, je že dolgo v Jadranu, tudi riba napihovalka. Vedeli smo, da bo prej ali slej prišla tudi v severni Jadran. Ima strup, a ni treba ustvarjati panike. Ne bi bilo prav, da bi se zaradi strašenja ljudje začeli obračati stran od morja.«
Hkrati Mavrič poudarja, da je za raziskovalce še kako koristno sodelovanje z ribiči, predstavniki piranskega Akvarija in vsemi, ki so veliko na morju. Ti jih obvestijo, ko opazijo kaj nenavadnega. Prav ribič jim je denimo leta 2019 pokazal modro rakovico, ki jo je ujel v našem morju. Modra rakovica domuje na vzhodni obali ZDA. K nam je prišla z balastnimi vodami, ki jih spuščajo tovorne ladje, in tu nima nobenega naravnega plenilca. V Beneški laguni imajo školjkarji ogromno škode, ker jim modre rakovice požrejo školjke kočice, ki jih tam gojijo. »Tudi v slovenskem morju se izjemno hitro množi. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Tujerodna modra rakovica je v kompeticiji z našo avtohtono rakovico. Je pa modra rakovica zelo okusna. Izkoreniniti je ne moremo, a morda lahko zmanjšamo njen vpliv, tako da jo lovimo in jemo,« razmišlja.
V morju ne zmrzujejo več in to ni dobro
Vse več tujerodnega življa v Jadranu je logična posledica dviga temperature morja. Tržaški zaliv je bil še ne tako davno zaradi mrzlih zim precej zaščiten, tropske tujerodne vrste se tu niso mogle ustaliti. Zdaj je lažje. Naše morje se zelo spreminja, pritrdi biolog. »Pred 20 leti smo med zimskimi potopi zmrzovali, temperatura morja je bila vedno med šest in osem stopinjami Celzija. Po letu 2010 je vse redkeje padla pod 10 stopinj, zdaj pa se večinoma drži nad 10 stopinjami Celzija,« našteva.
Borut Mavrič je od lani tudi vodja Morske biološke postaje v Piranu, kar prinaša dodatne zadolžitve. V organizaciji je 42 redno zaposlenih, poleg njih sodelujejo še študentje. Morska biološka postaja je naša edina institucija, ki se celovito ukvarja z morjem. Tako ekipa poleg biologov šteje tudi kemike, pravnike, geologe, fizike ... Mimogrede, plod njihovega znanja je tudi oceanografska boja Vida, ki poldrugo miljo od piranskega svetilnika meri in objavlja dragocene podatke o morju, temperaturi, valovih, vetru ... V zadnjih tednih so prijateljico morjeplovcev po daljši odsotnosti vrnili na njeno mesto.
Mavrič skuša čim bolj ohranjati tudi raziskovalno delo. To ga drži pri zdravi pameti, se smeje. Veliko raziskav izvajajo v priobalnem pasu, do deset metrov globine, to je infralitoral. »Ta pas je najbolj raziskan, a predstavlja le nekaj odstotkov našega morja,« pripominja. Večina našega morja je globlji cirkalitoral, kjer ne uspevajo več alge, ker ni dovolj svetlobe. Približno 60 odstotkov našega cirkalitorala pokriva mulj, 40 odstotkov pa je peščenega dna. Peščeno dno je denimo tudi v večjem delu Piranskega zaliva.
Predsodki, da je slovensko morje puščava, nikakor ne držijo, poudarja. Naravno je res bolj motno, saj je skoraj celotna naša obala iz fliša, ki je drobljiv in se ob vsakem dežju spira v morje. »Naše podmorje je podobno kot Slovenija na površju: zelo razdrobljeno, zelo raznoliko, zelo veliko je različnih habitatnih tipov. Zato je tudi življenje pod morjem pri nas zelo pestro,« poudarja. Na peščenem dnu, ki je dovolj trdno, je življenje zelo pestro in barvito.
Ste vedeli, da imamo v našem morju tudi pravi koralni greben? Razteza se pri rtu Ronek, kjer je globina morja od 12 do 20 metrov. Rekreativni ribiči to območje dobro poznajo, saj se tam rade zadržujejo ribe. Bi pa Borut Mavrič na tem območju najraje prepovedal sidranje plovil. »Stik sidra s koralo pomeni konec zanjo. Tam lahko vidimo številne razdrobljene in razpadle korale, ki so posledica sidranja,« poudarja.
V pristanišču se bohoti podvodni živelj
Mavrič ni navdušen nad postavljanjem umetnih podvodnih grebenov pod vodo, da bi z njimi privabili ribe in drugi živelj. »To je poseg v morje. Spet človek diktira, kaj bo v morju. V morju je že brez tega veliko umetnih struktur: obalni zidovi, betonski bloki za sidranje čolnov, valobrani ...« pravi. Res pa lahko nekatere podvodne strukture rešujejo degradirana morska območja, denimo v marinah, ribogojnicah ali na iztokih komunalnih voda v morje, ker se na njih namnožijo ostrige in druge školjke, spužve ter drugi filtratorji, ki čistijo vodo. Tudi v koprskem pristanišču uspeva bogato življenje na stebrih luških pomolov; ta živelj čisti vodo iz reke Rižane, ki se prav sredi pristanišča izliva v morje. Marsikateri raziskovalni potop ekipe Morske biološke postaje je prav pod luškimi pomoli. »Tam je prava porodnišnica meduz, ogromno jih je, saj je to okolje z ostrigami in polipi na stebrih ugodno zanje,« poenostavljeno pojasni raziskovalec.
Kdaj pa kdaj jim kdo navrže, češ, kaj sploh še raziskujete, saj o našem morju že vse veste. »Kje pa. Tržaški zaliv je res zibelka morske biologije, a kljub vsej sodobni tehnologiji poznamo le kapljico v morju. Gotovo pa je treba spremljati, kaj se v morju dogaja, da ga lahko upravljamo,« poudarja.
Denar za raziskave in projekte morajo raziskovalci pridobivati sami na trgu, kar jim vzame veliko energije. Ključno je povezovanje z drugimi institucijami. Precej sodelujejo s hrvaškimi raziskovalci. »Našo ekipo cenijo, ker smo iskreni in naredimo, kar si zastavimo, spoštujemo drug drugega, pa še dobra družba smo. V znanosti se lahko hitro zaide v tekmovalnost. Pri nas tega ni, važna nam je želja po raziskovanju, tega pa ne more eden sam, ampak potrebuje ekipo.«
In kaj opažajo, v kakšnem stanju je naše morje? »Ne moremo trditi, da je v slabem stanju, niti da je v dobrem. Gotovo pa je zaradi človeka spremenjeno.« Manj kot 15 odstotkov slovenske obale je še v naravnem stanju, večino je človek že spremenil. Ta naravni habitatni tip je za vedno izgubljen. Nimamo obale, ki bi se počasi spuščala v morje, ampak je to največkrat odsekan obalni zid. »Zavedati se je treba, da ob prevelikem poseganju v morsko okolje začne sistem kolapsirati. Morski organizmi se na marsikaj lahko prilagodijo, ampak potrebujejo varna zatočišča za svoje življenjske procese, uspešno razmnoževanje in razvoj. Treba je delovati z roko v roki z naravo. Narava bo vedno preživela, kakšno kakovost življenja bomo imeli ljudje, pa je drugo vprašanje,« svari.
Včasih jim kdo očita, da so preveč omejujoči in ničesar ne dovolijo v morju. »Pa saj smo ljudje v morsko okolje že toliko posegli. Zakaj ne bi naredili koraka nazaj? Zakaj po svetu dopuščamo škodljive prakse v imenu tradicije, denimo kitolov, na Hrvaškem nabiranje rdečih koral, tudi pri nas ribarjenje s povlečnimi mrežami, ki orjejo po morskem dnu. To, kar počne človek, je večja grožnja za morsko okolje kot pa ena riba napihovalka, ki jo opazijo pri Medulinu.« Velja razmisliti, kajne?
