Niti v najlepših sanjah ne bi mogli najti primernejšega kraja za pogovor z Matjažem Mastnakom, kot je rozarij Arboretuma Volčji Potok, kjer je v začetku junija cvetelo na stotine vrtnic v najrazličnejših barvah. Zdelo se je, kot da cvetovi kar tekmujejo v tem, kateri bo lepši in kateri bo s svojim cvetom, barvo in vonjem privabil več opraševalcev. To je namreč glavni namen njihovega bujnega cvetenja in omamnega vonja, nam razloži sogovornik, potem ko se poslovi od skupine navdušencev in raziskovalcev vrtnic, ki jih je prišel pozdravit tudi častni član Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije Matjaž Kmecl – tisti, ki je s križanjem »ustvaril« prvo slovensko vrtnico.

Ustavili so se pri številnih od okoli 600 vrtnic, nasajenih v zgornjem rozariju, in Matjaž Mastnak je o vsaki izmed njih vedel vse, kar je mogoče vedeti. Vrtnice je vzljubil tako rekoč po službeni dolžnosti, ko je leta 2001 v arboretumu za nalogo dobil izdelavo projekta za obnovo rožnega vrta. Ker je po osnovni izobrazbi inženir gozdarstva, o vrtnicah ni vedel kaj dosti. Druga drugi so se mu zdele podobne kot jajce jajcu, v tistem času so bile tudi zelo bolehne in po cvetenju je od njih ostalo bore malo. Potem pa se je malo bolj poglobil v njihov svet in ugotovil, da so izjemno zanimive.

»V njih je izjemno veliko iskanja lepote, preplet človeške zgodovine, stik ter prekrivanje med humanistiko in rastlinskim svetom so me že od nekdaj privlačili. Takrat sem izdelal načrt za prenovo in leta 2003 smo organizirali prvi slovenski dan vrtnic, ta je od tedaj že tradicija,« pripoveduje Matjaž Mastnak, sicer tudi tajnik omenjenega društva. V njem so zbrani navdušenci nad temi cvetlicami, izmenjujejo si izkušnje o gojenju in žlahtnjenju teh rastlin ter si jih ogledujejo na ekskurzijah v tujini. Prav ta potovanja marsikomu odpirajo vrata v nepoznani svet, kjer ugotovijo, kako so rožni vrtovi lahko navdihujoči. »Gre za popolnoma nov svet, ki te posrka vase,« je navdušen in med pogovorom pogleduje proti vrtnicam, ki so junija na vrhuncu svojega cvetenja, četudi so pričakovali, da bodo zacvetele prej, vendar jih je mraz zaustavil in so s cvetenjem malo obstale.

Najstarejša skupina vrtnic, ki jo lahko vidimo v arboretumu, so damaščanke. Njihovega presežka ne gre iskati v lepoti, ampak v vonju. Gre za tridesetlistno damaščanko, vrtnico, ki jo uporabljajo za pridelavo rožnega olja v Bolgariji, a je pri nas manj dišeča kot na jugu. »Damaščanke so bile prve vrtnice v naši kulturi. V začetku je bila vrtnica povezana z boginjo Afrodito in je bila del obredja. Sicer pa so vrtnice v Evropo prišle po trgovskih poteh z Bližnjega in Srednjega vzhoda. Največji zagon so dobile, ko je bil na oblasti Napoleon. Njegova žena Josephine je imela zbirko vseh do tedaj znanih vrtnic na svetu. Ko jo je mož zapustil, si je z njimi krajšala čas. Zbiranje vrtnic je bilo tako najprej želja plemstva, potem bogatega meščanstva, nato pa se je selilo navzdol na deželo. Francoski vrtnarji so bili v 19. stoletju najbolj dejavni žlahtnitelji vrtnic in že tedaj so bile lepe in dišeče, vendar ne tako zdrave,« o njihovi zgodovini pripoveduje Matjaž Mastnak. Kot pristavi, so jih pozneje žlahtnili v Nemčiji in večina teh, ki jih poznamo Slovenci, izhaja prav iz te srednjeevropske države.

Na vrtovih jih je vse manj

Pripombi, da jih je na naših vrtovih veliko manj, kot jih je bilo včasih, prikima. »Vrtnice so stvar generacij in vrtovi so bolj zanimivi za tiste ljudi, ki ostanejo sami, potem ko otroci odidejo od doma. V današnjem času pa se zamenjuje generacija hiš, v katerih so še živeli tisti iz zadnjega obdobja socializma. Vsi mi, ki smo rasli v socializmu, smo imeli vrtnice na vrtovih za samoumevne, sodobne generacije pa niso tako vezane na čas in prostor ter imajo raje enostavne stvari. Čas, ki ga imajo na voljo, je omejen, službe zahtevajo celega človeka in doma je težko še vzgajati rože,« se malce zamisli in na vprašanje, ali je vzgoja vrtnic zahtevna, odgovori, da mnogo manj, kot je bila včasih. Če primerja obdobje, ko se je začel z njimi ukvarjati, z današnjim, lahko reče, da so sorte vrtnic vsako leto boljše od starih, zahtevajo manj vzdrževanja in so odpornejše. To je po njegovem mnenju tudi ključ do tega, da bodo vrtnice na vrtovih tudi v prihodnje, saj je z njimi malo dela, če jih dobro posadimo in izberemo dobro sorto. Včasih niso prezimile, ljudje so jih pokrivali s smrečjem in drugimi zimskimi zaščitami, Rudolf Geschwind pa je prvi ustvaril vrtnice, ki so prezimile v alpskih deželah in severno od Alp.

Sicer so vse vrtnice v Evropi vzgojene. »V naravi so sicer šipki, a so ti za vrtnarje nezanimivi, saj so preveč trnovi ter imajo preveč kratkožive in neizrazite cvetove. Evropski šipki za vzgojo vrtnic niso primerni. Kar imamo, je z Bližnjega in Srednjega vzhoda.«

Ko se s sogovornikom še malo sprehodimo po rozariju, kjer je ta dan potekal slovenski dan vrtnic, opazimo tudi imena vrtnic: ljubljana in portorož. Zanimivo je, da ima Ljubljana svojo vrtnico, čeprav jih v urbanem središču ni prav veliko, a je bila ravno ta bela vrtnica izbrana na mednarodnem natečaju za ljubljansko vrtnico. Tudi vrtnica z imenom portorož je bila izbrana s ciljem pospeševanja turizma. Sicer gre za nemško vrtnico, poimenovano po slovenskem mestu.

Od gozdarstva k vrtnarstvu

Matjaž Mastnak bi se ob vsem svojem znanju o vrtnicah in ob tem, da jih je videl tako rekoč nešteto, težko opredelil za najljubšo. Pri teh čudovitih rastlinah občuduje njihovo neverjetno željo doseči ideal na sto in en način ter to, da mu s svojo lepoto sežejo v dušo. Takih cvetov, kot so na slikah v knjigah, je res malo, vendar je izkušnja, da dosežeš to, da prideš temu idealu blizu. »Prevzame me, da niso vse enake, ampak gre za individualnost v doseganju ideala,« na kratko strni svojo veliko ljubezen do vrtnic, a te niso edine rože, ki ga navdihujejo. Tisti, ki spremljajo oddaje in revije o vrtnarstvu ter tudi druge, Matjaža Mastnaka že dobro poznajo, saj je odličen poznavalec vseh vrst okrasnih rastlin.

Kot rečeno, je po izobrazbi gozdar, vendar je, ko se je zaposlil v arboretumu, gozdarstvo zamenjal za vrtnarstvo. To se je zgodilo bolj ali manj po naključju, ko nekaj let v gozdarstvu ni bilo zaposlovanja in se je pridružil ekipi v Arboretumu Volčji Potok. »Potem sem šel dvakrat drugam, vendar sem se obakrat tudi vrnil, ker mi je tukaj lepo, in sem hvaležen direktorju, da me je vzel nazaj, saj to ni samoumevno. Trudimo se, veliko ljudi pride sem ter najde zadovoljstvo in sprostitev, mi pa delamo z veseljem in občutkom, da delamo nekaj smiselnega. Vsak dan se ukvarjam z marsičim in lahko rečem, da mi še niti en dan ni bilo dolgčas. Konec koncev me te stvari tudi zanimajo in ob takšni službi ne potrebujem hobija,« se zasmeji in na vprašanje, ali tudi v prostem času vrtnari, odgovori, da imata z ženo doma vrt, pri čemer on skrbi za zelenjavni del, ona pa za košnjo, za kar ji je zelo hvaležen, pristavi v šali. Veseli ga misel, da si je človek sposoben del hrane pridelati sam. Sicer je tudi predavatelj na šoli za hortikulturo v Celju in v Naklem, poučuje pa tudi predmet na višji strokovni šoli za gozdarstvo v Postojni, v čemer prav tako uživa, saj lahko bodoče gozdarje malo usmeri tudi na področje hortikulture, kar jim bo zagotovo prišlo kdaj prav.

Upa, da se bodo tudi mlajše generacije ukvarjale z gojenjem rož, saj ga žalosti, da te izginjajo z okenskih polic. To je po njegovem mnenju odsev prenasičenosti in pomanjkanja želje, da bi kar koli vzdrževali in ustvarili. »Včasih so na vaseh tekmovali med sabo, katera ima lepše surfinije, danes pa se tradicija izgublja in to je škoda. Mislim, da je cvetja manj tudi zato, ker ljudje nimajo več strasti do življenja. Gre za čustveni vzgib, ki te mora privabiti,« je prepričan iskrivi sogovornik, s katerim se za konec po arboretumu odpraviva še do rožnega vrta papeških vrtnic. Ta je nastal v času, ko je arboretum dobavil drevo za državni obisk v Vatikanu. »Naš direktor je tamkajšnje vrtnarje povprašal, ali bi nam dali cepiče vrtnic, da bi lahko tako simbolično del papeževega sedeža prinesli k nam. Vse te velike vrtnice izhajajo iz papeške letne rezidence,« nam pokaže prekrasen vrt, obdan z visokimi belo cvetočimi popenjavkami – te ustvarjajo steno, ki naredi svoj svet znotraj vrta. In tudi te prav neverjetno lepo dišijo. Vonj po svežem – prav poseben limonov vonj – pripada bogato cvetoči vrtnici, imenovani po papežu Frančišku. Po taki cvetoči omami se človek kar težko odpravi nazaj, a ker bodo vrtnice cvetele vse poletje, bo gotovo še priložnost, da se jih nagledamo.