Knjiga Belo se pere na devetdeset je leta 2018 postala absolutni literarni fenomen. Avtobiografski roman, ki je avtorici Bronji Žakelj leta 2019 prinesel nagrado kresnik, je presegel vsa pričakovanja. Prodali so že več kot 22.000 izvodov, knjiga pa je prevedena v osem jezikov. Zdaj se ta intimna in močna zgodba seli še na filmska platna.
Ko je Bronja Žakelj pisala svojo zgodbo, ni slutila, da bo tako močno odmevala v javnosti. Njen namen je bil veliko bolj intimen. »Knjigo sem zelo dolgo časa pisala zgolj zaradi ljubezni do besede in potrebe po pisanju ter zato, da se moja zgodba in zgodba moje družine ne bi pozabila, ko mene ne bo več,« je pojasnila in pripomnila, da jo je pisala predvsem za svoja otroka. Že sama izdaja knjige je bila zanjo popoln presežek. Čeprav je upala, da knjiga ne bo obležala pozabljena na policah, si tega, kar se je zgodilo, ni predstavljala. »To so stvari, ki se jih ne da načrtovati, nadzorovati, predvideti, tu ni recepta, nekaj takega se najbrž samo zgodi,« pravi.
O pranju madežev
Naslov knjige Belo se pere na devetdeset je postal skoraj ponarodel, a za avtorico nosi globok oseben pomen. »To so bile zadnje besede, ki mi jih je mami izrekla nekaj dni pred svojo smrtjo, ko se je že izgubljala v polsnu,« razkrije pisateljica. Ta preprost gospodinjski nasvet je zanjo postal metafora življenja. »Kajti na devetdesetih stopinjah res lahko s sebe opereš veliko madežev, ki jih življenje pusti za seboj, vsega pa se oprati vseeno ne da,« razmišlja. »So stvari, ki se zažrejo nekam globoko vate, to je tisto, čemur lahko rečemo moje življenje.«
Teh madežev je bilo v njenem življenju veliko. Knjiga popisuje mamino bitko z rakom in njeno prezgodnjo smrt. V zgodnjih dvajsetih je za nevarno obliko bolezni zbolela tudi sama. Ko je premagala raka, je v nesreči izgubila mlajšega brata in nazadnje še ljubljeno babico. Kljub težkim temam pa sta režiser Marko Naberšnik in producent Aleš Pavlin poudarila, da film ni »še en mračen podalpski žilorezec«, temveč prekipeva od življenja, humorja in upanja.
Bronja Žakelj se strinja, da gre za čustveno zelo zahteven film. »Zahtevno je bilo moje življenje, moja knjiga in zato se tudi film od tega ne more odmakniti,« pojasni. A bistvo je drugje. »Kot roman tudi film govori o tem, da se da, da se skoraj vedno nekako da. In da je vredno, saj je življenje kljub vsemu tako zelo lepo in jaz ga kljub vsemu tako zelo rada živim.«
To potrjuje tudi režiser Marko Naberšnik, ki Bronjo opiše kot svetlo osebo, ob kateri ne manjka smeha in anekdot. Poudarja, da avtorica ne beži od svojih čustev, a hkrati ne želi jadikovanja. »Dá se, zmore se,« povzame njeno držo. Ravno zato, ker je Bronji uspela transformacija do točke, ko lahko o travmah govori in pomaga drugim, film ni postal pretirano mučen. »Trudili smo se, da film vsebuje tudi življenjske, duhovite podrobnosti, ob katerih se lahko nasmeješ,« je ob premieri filma na Liffu dejal Naberšnik.
Smeh kot obramba
Humor je bil za Bronjo Žakelj vedno ključen način soočanja. »Najbrž ja, neke vrste humor je v meni, tudi to je del mojega karakterja, in zato tudi del knjige in del filma,« potrdi. Priznava, da ne gre vedno; včasih si pusti biti tudi na dnu, a »vsekakor pomaga, če na kakšno reč pogledaš tudi z zabavne strani in če se ne jemlješ preveč resno«.
Nato postreže z eno tistih anekdot, ki jih omenja režiser: »Mislim, da je bilo leto 1989, ko sem se zdravila za hodgkinovim limfomom, hkrati tudi eno od let, ko sem se največ presmejala.« S takratnim fantom Urbanom imata podoben, »bolj čhodkinovni humor«, ki jima je pomagal skozi terapije, strahove in šibkosti.
Knjiga in film ujameta tudi specifično vzdušje odraščanja v Jugoslaviji. Kritiki so pohvalili, da preteklost ni idealizirana, a Bronja Žakelj priznava, da je to zanjo vir nostalgije. »Ker je bil to čas mojega otroštva, ko smo bili še vsi skupaj in ko je bila moja mami še živa, gre pri meni gotovo tudi za nostalgijo,« pravi. To nostalgijo opiše kot »hrepenenje po časih, ko je bila miza v naši mali kuhinji raztegnjena, da so za njo lahko sedeli vsi, ki so prišli pogledat, ali bosta v Splitu brata Petrič premagala Salnikova, ki so prišli navijat za Šurbeka in Križaja, metat kocke, igrat tarok in pojest kakšen buhtelj, iz katerega se je cedila vrela Dadina marmelada«.
Nadrealna izkušnja filma
Videti svoje življenje na velikem platnu opisuje kot »zares nadrealno in ne ravno najlažjo izkušnjo«. Ko se pred teboj odvije film o življenju, ki si ga že odživel, z vso lepoto in težo. Čeprav so mediji poročali, da si filma ni upala pogledati do sarajevske premiere, razkrije, da si ga je v celoti prvič ogledala že konec julija z režiserjem Naberšnikom.
»Zelo sem bila nervozna pred ogledom, ampak po prvih prizorih je kepa v mojem grlu razpadla in vse, kar sem občutila, je bil občutek pomirjenosti,« opisuje. Zdelo se ji je, da so naredili nekaj dobrega in lepega. Popolnoma drugače pa je bilo na festivalu. »Ko pa sem iz nekega intimnega okolja stopila v tisto veliko dvorano na festivalu, med vso tisto publiko, takrat pa me je prvič zares zadela moč filma in vsega, kar film prinaša s seboj. Zmlelo me je v prafaktorje in v moji glavi je bil samo beli šum.«
Zdaj njena tesnoba ni več vezana na podoživljanje, pač pa na odzive gledalcev. Želi si, da bi se jih zgodba dotaknila in da bi »iz kinodvorane odšli malo drugačni, kot so vanjo prišli«.
Film pa zgodbi nekaj ključnega dodaja. »Predvsem gre za to, da se skozi slike izrazijo stvari, ki so besedam nedosegljive,« meni. Film s sliko in zvokom prinaša poetiko, ki se razlikuje od knjige. Najpomembnejše pa je oživljanje spominov: »Vse moje, ki jih ni več, sem oživljala skozi besedo, skozi domišljijo bralcev in bralk, a mislim, da jim toliko življenja, kot jim ga je dal film, nisem mogla dati. To je dragocenost, ki odtehta vse tisto, kar se ob prelivanju besed v podobe izgubi.«
Film ima tudi drugačen konec kot knjiga. Avtorica priznava, da ji konec romana, razen zadnjih stavkov, nikoli ni bil všeč. »Tam me je zmanjkalo in to vem,« je iskrena. Tudi pri filmu so imeli veliko različic, a rešitev jo je »spreletela med likanjem nedeljske žehte«. Ugotovitev je bila jasna: »Filma, v katerem je toliko izgub, drugače kot z življenjem ne moremo končati. Z življenjem in svetlobo in upanjem.«
Terapija skozi oči drugih
Zanimivo je, da Bronji Žakelj samo pisanje knjige ni delovalo terapevtsko, pač pa: »Pravi preskok se je zgodil, ko so knjigo natisnili, ko so jo brali in ko so do mene prihajali odzivi bralcev in bralk.« Takrat se je vzpostavil dialog, ki je prekinil tišino po mamini smrti. »In šele skozi oči drugih sem lahko tudi drugače pogledala na nekatere najpomembnejše dogodke v svojem življenju. To je bil trenutek, ki mi je v resnici največ dal.«
Kako pa je ves ta uspeh spremenil njo? Pred knjigo je bila bančnica, zdaj je pisateljica. »A sem še vedno kar oboje,« se nasmehne. Po eni strani ima rada številke, red in pravila, po drugi pa besede in svobodo. Uspeh pri petdesetih ji je prinesel predvsem eno: »Najmočnejši občutek, ki ga imam, je predvsem občutek miru.« Občutek, da je nekaj naredila dovolj dobro, da je nekaj dala drugim in sebi. Sicer pa življenje ostaja enako. »Vesela sem bila, ker mi je hortenzijia na balkonu letos cvetela tako lepo, in precej živčna, ker sem vodovodarja že drugič čakala zaman,« se Bronja Žakelj zasmeje v svojem duhovitem slogu.
