Jurčka Nowakka odlikujejo številne vrline. Prva je gotovo drugačnost, v tisti najbolj pristni in iskreni obliki, ki brez izjem sprejema vsakogar. Empatija, ki jo ima malodane prirojeno, vztrajnost in trma, ki ju je pridobil z odraščanjem, poštenost in pravičnost, ki ga vodita skozi življenje, ter skromnost, ki ga dela še večjega človeka. Eden največjih prostovoljcev pri nas je letos prejel že drugo državno priznanje, tokrat nagrado za izjemne dosežke na področju prostovoljstva.
Vključevanje invalidov na različne načine v družbo in tudi otrok s posebnimi potrebami pa ni le njegovo poslanstvo, temveč način življenja. Ko se je treba boriti za njihovo enakovrednost, potem se ga pogajalci ne znebijo hitro. Pred desetimi leti mu je uspelo s somišljeniki v okviru PZS vzpostaviti še odbor InPlaninec, ki je v vsem tem času omogočil na tisočim planincem invalidom obisk gora in narave. Že dvakrat so stopili na štiritisočak Breithorn, z nekaterimi so opravili celotno, 600 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot, številni so se povzpeli na vrh Triglava, prehodili dve evropski pešpoti, naslednje leto bodo še tretjo in se povrhu vsega odpravili še na 15-dnevno pot na portugalski Camino. Vse, kar počnejo, je nekaj edinstvenega tudi v svetovnem merilu.
Prostovoljstvo in kravata
Edinstven in velik človek pa je tudi Jurček Nowakk. Morda bi mislili, da bi bilo možakarja, ki ima prek 60 let, smiselno klicati kako drugače, na primer Jure, toda ime mu je izbrala babica, pove, in s ponosom ga nosi. Rad si obleče tudi majico z natisnjenim, pomenljivim sporočilom, sploh ko obišče državniške prostore. Bil je pri vseh naših predsednikih vlad in države, Danilo Türk in Nataša Pirc Musar pa sta mu predala tudi državni priznanji. Takrat se nekoliko ukloni in prilagodi protokolu ter obleče majico z narisano kravato.
»Kravate in obleke nimam v svoji garderobi, čeprav nekateri mislijo, da bi jo moral imeti. Če mi kdo reče, da bi moral spoštovati protokol, odvrnem, da morajo tudi drugi spoštovati mene, ki tega ne nosim. Čudno se mi zdi povezovanje prostovoljstva s kravato in če je kdo preveč vztrajen glede tega, ga vprašam, ali ve, katerih je statistično več na Dobu, takih s kravato ali brez,« smeje odvrne.
Nagrade pomenijo zanj predvsem odgovornost več in ne lovorik, na katerih bi ležal.
»Želim si, da bi organizacije delovale tako, da bi nagrade podeljevale mladim, ne le starejšim. Prepričan sem, da jih bomo s tem spodbudili, da bodo še bolj delovali za družbeno dobro,« pravi.
Jurček Nowakk je v svojem življenju predvsem prostovoljec pri različnih organizacijah in društvih, ki delajo z ranljivimi skupinami, planinec in 44 let planinski vodnik, ki vseskozi vodi v gore invalide. Velik del njegovega življenja pa zaseda tudi delo na področju pravnih okvirjev, zakonodaje, pravilnikov, statutov.
»Preganjam državo, da gre malo iz okvirjev,« pojasni, »že 20 let se namreč borimo za enako izrazoslovje glede invalidov. Če navedem: nekega Janeza Novaka, ki ima motnjo v duševnem razvoju ali cerebralno paralizo, na vsakem ministrstvu in na vsaki občini drugače imenujejo, le pri zdravnikih ima isto številko in diagnozo. Nekje je invalid, nekje oseba z motnjo, drugje oseba s posebnimi potrebami … Pa saj en starš, če gre vse obiskat, sploh ne more vedeti, da se pogovarjajo o njegovem otroku, ko pa ga vsi drugače imenujejo.«
Vključevanje otrok
A to je le eno njegovih prizadevanj, Jurček Nowakk je sodeloval pri oblikovanju zakona o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v vrtec in osnovno šolo, zakona o prostovoljstvu, bil je glavni akter pri čiščenju posledic letalske nesreče na Korziki, ki se je zgodila leta 1981. Vse to so bili projekti na dolgi rok, toda le taki ga zares zanimajo. Skoraj 20 let je bilo potrebnih, da je bila Korzika počiščena, deset let, da je bil zunaj zakon o prostovoljstvu, da je ideja o InPlanincu vendarle zaživela, je prav tako preteklo prek deset let. Potem je prišlo leto 2015, ko se je začela pisati zgodba, ki ji je večina dala le nekaj mesecev življenja, najbolj optimistični leto ali dve. Sam pa je verjel, da jo bodo izpeljali, saj so se tega lotili na pravi način.
»Ljudje se bojijo besede invalid,« pripomni Jurček. Prav zato je bila prva naloga InPlaninca izobraževanje, izobraziti ljudi, da izgubijo strah in spoznajo invalide.
»Invalidi potrebujejo samo več prilagoditev. Nazadnje smo imeli na izobraževanju tudi udeležence iz prosvete in ena učiteljica je rekla, da če bi bila na tem izobraževanju že pred dvema letoma, ne bi imela uničenega dopusta, saj je dva meseca jokala, ko je videla, da bo dobila septembra v razred dva z odločbo. To je strah, toda če veš, kaj pričakovati, kakšne so osnovne prilagoditve za invalida, potem boš vse izpeljal,« je jasen Jurček.
Trd pogajalec
Jurček se je z invalidnostjo spoznal že kot otrok in že takrat je začela vznikati njegova naklonjenost in zavzemanje za drugačne. Ko je imel pol leta, se je v sosednji hiši rodil deček Ludvik, ki je imel Downov sindrom. Vso otroštvo sta preživela skupaj in Jurček mu je pogosto stopil v bran. Ostala sta prijatelja.
Ker zanj je človek človek. »Lepota pa minljiva, tako kot pamet, vsak misli, da je ima dovolj,« pribije. »Invalidov ne pomilujem, prav tako ni zame nihče več vreden od drugega. Zelo uporen znam biti, če mi želi to kdo dokazati. Če mi kdo reče ne in poda za to argumente, bom to sprejel, če pa mi kdo reče ne le na osnovi njegove moči, pa je ni ustanove, da se me ne reši.«
A takšen je od otroštva. Odraščal je na kmetih, živel med staro mamo, tetami in mamo. Od 15. leta je na svojem. »Marsikje so mi nadeli ime pitbul, ker sem zelo trd pogajalec in vztrajen delavec. Kar se spravim delati, dokončam, kar obljubim, naredim. Imam svoj način življenja. Ni mi pomemben avto ne hiša. Vse je čim manjše, ker sem malo doma. Mi pa več pomenijo prijatelji, moja družina, s katerimi se pokličemo in skupaj delamo.«
Bil je eden soustanoviteljev moravškega planinskega društva, od koder prihaja, zdaj je tudi njegov predsednik. »Malce smo zaspali in ga je treba poživiti,« reče, toda v breme mu to ni, ko pa se dobro zaveda, da brez prostovoljstva planinska društva ne bodo preživela.
»Sem generacija, ki je odraščala brez telefonov in se še srečevala, ali pred cerkvijo, v cerkvi, v bifeju, gostilni, na nogometnem igrišču, na vaški veselici. Ko si povedal, da boš nekaj delal na hiši ali v gozdu, so vsi prišli in vse smo izpeljali. Današnja generacija pa razmišlja drugače in marsikatero društvo komaj preživi, saj nima sredstev, da bi lahko ljudi plačevalo. Toda društva bodo ostala skupaj tako dolgo, dokler bo živelo tudi prostovoljstvo. Ko bo šlo samo še za denar, pa je tako ali tako vseeno, ali bo to delalo podjetje in potem se bo izgubil čar. Če bodo planinska društva vse računala, zakaj bi sploh še obstajala. Prostovoljstvo je v statutu planincev,« jasno reče.
Družba sprejemanja
Tudi pri InPlanincu imajo veliko vlogo prostovoljci, brez njih bi bilo njegovo delovanje nemogoče. »Le kdo bi nas vse plačal?« retorično pripomni Jurček. Potem na hitro navede številke udeležencev pohodov, ki se kdaj približajo tudi številu 400. Polovica jih je navadno spremljevalcev, deset odstotkov takih, ki delajo na logistiki in organizaciji. Za vsak pohod potrebujejo prevoze in seveda stranišča za invalide. Če bi morali vse to plačati, bi znesek na posamezen pohod znašal nekaj tisoč evrov. Brez sponzorjev in donatorjev InPlaninca ne bi bilo, samo z razpisi ne bi mogli pokriti vseh stroškov, ki jih imajo, je jasen Jurček Nowakk.
Toda v vseh teh letih Jurček s svojo ekipo in celotno skupnostjo InPlaninca spretno krmari med ovirami, ki mu pridejo nasproti, a se jih ne ustraši, preskakuje polena, ki mu jih kdaj kdo vrže pod noge. Njegov cilj je pač bolj plemenit, kot ukvarjati se z nasprotniki, ko pa želi prav vsakomur omogočiti enako lepo življenje, kot ga imajo tisti, ki niso v ničemer prikrajšani, ne telesno ne duševno.
Želi si družbe, kjer bo sprejet vsak, ne glede na to, kakšen je. »Dokler pa bomo invalide podcenjevali, ne bo dobro za nikogar. Danes nekateri mislijo, da lahko kupijo svojo družbeno odgovornost, namenijo nek odstotek za razne invalidske organizacije in mislijo, da so naredili vse za družbo. Sam pa menim, da si je treba vzeti tudi čas za tistega, ki mu nameniš denar, da se z njim tudi pogovoriš. Veste, kaj mi je najhuje? Ko imam inkluzijski pohod in so poleg tudi otroci iz vrtca ali prve triade šole, toda nekaterim starši ne dovolijo na pohod. Še danes se dogaja to, toda od vozička se ne moreš nalesti bolezni.«
Če kaj, se zdi Jurčku Nowakku pomembno, da otroke že od majhnega vpeljujemo v inkluzijo. »V zadnjih 30 letih imam veliko potrditev, ko mi učitelji, socialni delavci, specialni pedagogi in drugi rečejo, da imajo otroci, ki hodijo z nami na pohode in tabore, povsem drug odnos do sošolcev kot tisti, ki ne hodijo. Z mano so bili velikokrat na taborih tudi otroci, pozabljeni od družine, boga in države. Ko pa so prišli septembra v šolo, so me učitelji klicali, kaj sem delal z njimi, da so se tako spremenili. Postali so drugačni, izpadla je agresija, začeli so poučevati in pomagati drugim otrokom, prej pa so si vsi samo želeli, da se ga čim prej rešijo. Toda kaj se je zgodilo? Ti trije tedni na taboru jih spremenijo, kajti jaz jim ne govorim, česa ne smejo početi, ampak kaj lahko, saj jim na tak način pokažem, kaj zmorejo. Tako počasi, po tednu ali desetih dneh, začnejo prihajati do mene, se odprejo in zaupajo svoje stiske.«
