Evangeličani so nedavno izvolili novega škofa. Decembra bo to funkcijo od Leona Novaka prevzel Gezov sin Aleksander. Za ta položaj so snubili tudi Simono Prosič Filip, a je ocenila, da naša družba še ni zrela za škofinjo. »Psihično bi bilo pretežko, sploh za nekoga, kot sem jaz. Marsikaj je treba postoriti. Če želiš narediti red in vzpostaviti sistem, moraš biti včasih tudi malce trd, to pa ni v moji naravi,« je zavrnitev mikavne ponudbe pojasnila Prosič-Filipova, ki je tudi predsednica Ženskega društva evangeličanka. Posvečajo se predvsem skrbi za vdove, ki živijo same, ter nosečnicam in mladim mamicam. Tudi sama je ponosna mamica treh otrok, dva med njimi sta smučarska skakalca – prva v zgodovini Prekmurja.
Sanjala je, da bo vzgojiteljica ali učiteljica
In kako je v duhovniški poklic zajadrala naša sogovornica? »Vedno sem sanjala o tem, da bi bila vzgojiteljica ali učiteljica razrednega pouka, na prehodu v četrti letnik srednje šole pa sem se na hitro odločila za teologijo. Predvsem zato, da bi imela možnost delati z vsemi generacijami, ne samo z otroki. Vedno sem bila namreč rada tudi v družbi starejših ljudi. Ta odločitev je padla kot strela z jasnega neba. Zelo dobro se spomnim, ko sem jo sporočila doma. Bila je nedelja. Sedeli smo pri kosilu, ko sem povedala: duhovnica bom. Starši so novico dobro sprejeli, edini problem je bil, da bom morala v tujino. Večina evangeličanskih duhovnikov je takrat študirala na Slovaškem. Tam si se jezika prej naučil kot na Madžarskem in še dosti ceneje je bilo. Tako sem šla na šestletni magistrski študij teologije v Bratislavo. Niti besede nisem znala slovaško, a sem se dokaj hitro znašla,« se spominja Prosič-Filipova.
Bi bila zanjo ovira, če bi bilo v evangeličanski cerkvi tako, kot je v katoliški, kjer se duhovniki ne smejo poročiti in imeti otrok? »Ko sem se odločila za študij teologije, o tem nisem razmišljala. Da to ne bi bila prav nobena ovira, pa ne verjamem, saj sem si vedno želela imeti otroke,« je odvrnila. Predstavila nam je tudi svoj pogled na celibat. »Ko pridejo turisti, ki so katoliške vere, in me vprašajo, ali je v naši cerkvi boljše kot v njihovi, nočem nikoli obsojati. Odgovorim jim: v vsaki cerkvi boste našli pozitivne in negativne stvari, saj jo vodimo ljudje, ki žal delamo tudi napake. Nobena cerkev na tej Zemlji ni idealna. Kar zadeva celibat, pa menim, da bi bilo vseeno bolje, če bi duhovnikom prepustili odločitev, ali bodo imeli družino ali ne. Domnevam, da pri vsakem od nas pride obdobje, ko zahrepeni po tem, da bi imel koga ob sebi in zaživel družinsko življenje. Konec koncev smo ljudje ustvarjeni za skupnost, tudi družinsko.«
Zakaj osip vernikov pri nedeljskem bogoslužju?
Evangeličanska duhovnica potrdi, da tudi njihove cerkve, tako kot katoliške, čutijo osip vernikov pri nedeljskem bogoslužju. »Če sem iskrena, se mi zdi to za današnji čas povsem normalno. Pred petdesetimi ali šestdesetimi leti je imela vsaka družina na vasi vsaj nekaj krav in svinj. Zaposlen je bil morda en družinski član, drugi so delali doma na kmetiji. Ti ljudje so komaj čakali nedeljo, da gredo v cerkev, se podružijo in poklepetajo. Danes je povsem drugače. Vsi razen bolnih ali brezposelnih delajo. Ljudje imajo med tednom obilico opravkov, saj večina poleg službe dela tudi doma na njivi, zato si lahko odpočijejo le v nedeljo, če niso seveda tudi takrat v službi. Vesela sem, da so ob nedeljah vsaj trgovine zaprte, da so lahko mamice ta dan doma,« nam je sodobno življenje podeželanov predstavila duhovnica.
Simona Prosič Filip je mamica treh fantov. Najstarejši Luka, študent računalništva in informatike, je star dvajset let, dvojčka Jaka in Jaša pa enajst. Kot družina so že vrsto let vpeti v smučarske skoke, čeprav živijo v Prekmurju, kjer najvišji hrib (Sotinski breg) meri vsega 418 metrov. Pokrajina ob Muri ni imela še nikoli smučarskega skakalca, družina Prosič Filip pa ima trenutno kar dva. To športno panogo je začel najprej trenirati Luka, v začetku tega leta se mu je pridružil še Jaša, medtem ko ima Jaka bolj umetniško žilico. Igra namreč violino.
Lukov vzornik je bil Robi Kranjec. »Začelo se je leta 2012, ko je bil Luka prvošolček, Kranjec pa je postal svetovni prvak v poletih. Dve leti naju je potem z možem nagovarjal, da bi tudi sam treniral smučarske skoke. V tretjem razredu jih je res začel. Imela sva občutek, da ga bodo zanimali samo pozimi, ko bo sezone konec, pa ga bo minilo. A ga ni. Ko se je skakalna sezona končala in s tem tudi televizijski prenosi, se je preselil na internet in skoke spremljal tam. Potem je spet prišla zima in naši skakalci so znova blesteli, zato je bil Luka še bolj navdušen nad skoki. Takrat sem bila noseča z dvojčkoma. Rekla sem mu: Luka, to je drag šport. Še dva otroka čakamo, tega si ne moremo privoščiti. Pa je odvrnil: V redu, če bo drago, potem ne bom treniral,« je družinsko skakalno zgodovino povzela duhovnica.
Na treninge 130 kilometrov daleč
Ker v Prekmurju ni skakalnic, je šel njen mož Gregor v lov za najbližjimi. Našel jih je v skoraj petdeset kilometrov oddaljenih Jablancah pri Lenartu. Prva štiri leta je fant treniral tam, ko bi moral začeti skakati na večjih skakalnicah, pa se je moral preseliti v Velenje. Po tri- do štirikrat na teden so ga vozili tja. Če je šlo vse normalno, so v eno smer potovali slabi dve uri.
Marljivost vseh je kmalu obrodila sadove. Luka je namreč leta 2023 na olimpijskih igrah evropske mladine med posamezniki zasedel peto mesto (tisto zimsko sezono je bil v skupnem seštevku svoje kategorije najboljši v Sloveniji), na mešani ekipni tekmi pa prvo. Članica zmagovalne ekipe je bila tudi trenutno z naskokom najboljša skakalka na svetu Nika Prevc. Luka kljub zahtevnemu študiju še naprej vestno trenira. »Ni mu težko opraviti dveh, treh treningov na dan. Je zelo dosleden, tudi dosedanji trenerji so ga imeli zelo radi. Pri nas je bila nekoliko strožja vzgoja. Spoštovati je treba vse ljudi, se pogovarjati z njimi in ne ves čas gledati samo v mobitel,« je dejala sogovornica.
Dodala je, da tudi Goričanci radi spremljajo uspehe slovenskih skakalcev. »Med nedeljskim bogoslužjem imam večkrat pri roki mobitel, in ko mi moji sporočijo trenutne rezultate naših tekmovalcev, vernike pred očenašem seznanim z njimi,« je smeje pojasnila. Je kdaj razmišljala, da bi med bogoslužjem tekme morda prenašali na stenskih zaslonih? »Dobra ideja! Kdo ve, morda bi bila potem cerkev polna ljudi,« je sklenila.
