»Bilo je okrog 23. ure, ko mi je tretji oficir, ki je bil na straži, sporočil, da je član posadke skočil v morje. Kot puščica sem letel na poveljniški most. V pomorstvu je predpisan manever, s katerim ladjo obrneš, da se vrne na izhodiščno točko. A to je teorija, resničnost je v temi, močnem vetru in valovih nekaj povsem drugega. Območje smo dolgo pregledovali z reflektorji, a ga nismo našli. Skoraj sem že obupal, ko je nekdo predlagal: 'Barba, mogoče bi ga prej slišali kot videli.' Ugasnili smo ventilatorje prezračevalnega sistema in končno zaslišali kričanje, približno sto metrov od ladje smo ga zagledali. Spustili smo rešilni čoln in ga rešili,« upokojeni kapitan dolge plovbe ali barba, kot pravijo v pomorskem žargonu, Jože Utenkar začne pogovor z zgodbo iz pomorskega življenja, ki ljudi vselej pritegnejo.
»Takrat smo na tovornih ladjah Splošne plovbe gostili tudi potnike, večinoma ameriške upokojence na potovanjih okoli sveta. Po končani akciji, okoli enih ponoči, je eden od njih potrkal na vrata in mi stisnil roko: 'Dobro opravljeno, kapitan!' Šele naslednji dan sem od drugega potnika izvedel, da sem pravzaprav dobil veliko priznanje. Čestital mi je – takrat 'komunističnemu' poveljniku iz Jugoslavije – upokojeni admiral ameriške vojne mornarice,« se ob kapučinu v enem od lokalov v Luciji, kjer živi z družino, smeje 85-letnik z bogato pomorsko, poslovodsko in politično kariero.
Iz premogovniškega Hrastnika na ladjo na premog
Kako se je osnovnošolec iz knapovske družine v Hrastniku leta 1954 sploh odločil, da ne gre v rudnik, ampak na morje? Odločilen je bil časopisni oglas takrat še sveže Srednje pomorske šole iz Pirana. Skupaj s še dvema sošolcema se je tako iz revirjev odpravil v Istro, natančneje v cono B takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja. Maturiral je z odliko in kot kadet pripravnik najprej dve leti plul na ladji Zelengora. Bil je eden prvih študentov na ustanovljeni Višji pomorski šoli, po opravljenem poveljniškem izpitu je kot častnik krova in poveljnik plul na ladjah Splošne plovbe vse do leta 1972.
»Kot otrok sem veliko bral, iz knjig sem izvedel o življenju pomorščakov in pomorskih bitkah. Mislim, da je to pretehtalo in sem si rekel: Ne bom rudar, jaz grem v svet,« se spominja Utenkar. Še danes je knjigožer, njegova knjižnica šteje več kot tisoč knjig. A s Hrastnikom ostaja povezan, vsaj enkrat mesečno obišče domačo industrijsko dolino: »Knapovstvo imam še vedno v žilah.«
Premoga se niti na morju ni rešil. Prva leta plovbe je prebil tudi na parnih ladjah, s pogonom na premog. »Prirasle so mi k srcu, čeprav so bile z njimi same težave. Bilo nas je več kot 40 članov posadke, od tega devet kurjačev, ki so metali premog v tri peči, in trije premogarji, ki so jim ga dovažali. To je bilo težko, umazano delo. Ladja je pokurila 35 ton premoga na dan. Tudi do 1000 ton smo ga imeli v skladišču. Danes si tega ne moremo več predstavljati. Kotlovnica je bila videti podobno, kot so jo prikazali v filmu Titanik,« opisuje.
Ocenjuje, da je bil kot poveljnik strog do posadke. »Nisem dovolil, da bi tihotapili alkohol in cigarete, oni pa so me vselej skušali prinesti okoli. Vedno sem se bal, ko so se vkrcale pristaniške oblasti ter premetale ladjo po dolgem in počez. Nekoč sem v Kanadi iz svojega žepa poravnal 100 kanadskih dolarjev kazni, pa so v dveh kabinah posadke našli le napol prazni steklenici žganja. Za pomorce pravijo, da smo samosvoji, a naslednji dan sem pod vrati svoje kabine našel kuverto in v njej 100 dolarjev. Posadka mi jih je vrnila,« se prigod na krovu spominja Utenkar.
Ko se je dokončno izkrcal, je delal na sedežu Splošne plovbe v Portorožu: kot vodja nabavne službe, inšpektor v tehničnem sektorju, direktor kadrovskega sektorja in član poslovodstva. S Plovbo je dihal v obdobju njenega največjega razvoja, ko je imela 30 ladij, 1700 zaposlenih in od tega 1400 pomorščakov, pa tudi trpel v času največje krize, ko ni bilo denarja za obnovo flote in je bilo treba naše podjetje reševati.
V politiko s Plovbo v srcu
Vmes je Utenkar zaplul tudi v politične vode, v 70. in 80. letih je kot član zveze komunistov zasedal pomembna mesta v lokalni, republiški in zvezni jugoslovanski politiki. »V politiko sem šel predvsem zato, da sem lahko pomagal Splošni plovbi, če je bilo treba,« pravi. Med drugim je bil tudi delegat v zveznem zboru v Beogradu in član odbora za zunanjo politiko. Na kongresu Zveze komunistov Slovenije leta 1986 je bil v ekipi Milana Kučana in v prihodnjih letih od blizu spremljal burno dogajanje na sejah v Beogradu, razpadanje organizacije v Sloveniji in njen sestop z oblasti.
V začetku 90. let se je vrnil v Splošno plovbo kot pomočnik tehničnega direktorja, ravno v obdobju hude krize. To je bil čas, ko je država prevzemala dolgove podjetja in so bili živci do konca napeti. Leta 1995 se je upokojil. A ne za dolgo. Že po nekaj mesecih se je upokojenec na željo vodstva vrnil kot svetovalec uprave.
»Prav nič mi ni žal, da sem se še nadaljnjih 17 let živciral v podjetju. Tako sem ostal fizično in mentalno v kondiciji. Rad sem delal z ljudmi. Uprava mi je namreč takrat dala pooblastila, da sem v njenem imenu reševal spore med pomorščaki in podjetjem. Sodeloval sem tudi v pogajanjih o plačah. Lahko si mislite, da je to najbolj zaguljena naloga. Direktor mi je večkrat navrgel: 'Jože, ne vem, koga sploh zastopaš, upravo ali sindikat,'« se ob spominih muza Utenkar. Plovbo je zapustil leta 2013, ko je dopolnil 72 let.
Takrat je že zbral dragoceno gradivo o zgodovini podjetja in vseh 86 čezoceankah, ki so kadar koli plule z grbom Triglava na dimniku. Jože Utenkar je tako avtor knjige Triglav po svetovnih morjih, ki je nekakšen spomenik našemu ladjarju. »Da bo za nami kaj ostalo,« pripominja, ne brez grenkobe. Knjiga je izšla pred dvema letoma, ko portoroško podjetje, ki je v večinski lasti nemške družbe Döhle, ni imelo v lasti nobene ladje več.
»Zaradi nerazumevanja slovenske politike smo povsem po nepotrebnem izgubili ladjarja; poslanci leta 2017 po vetu državnega sveta niso izglasovali podaljšanja zakona o davku na tonažo, kot ga imajo vse evropske pomorske države. Slovenija brez tega ni več konkurenčna za nobenega ladjarja,« poudarja Utenkar. Očitno bi se moral marsikdo kdaj ustaviti pri velikem admiralskem sidru, ki nas na Kongresnem trgu v Ljubljani, nedaleč od parlamenta, opominja, da pridobitev izhoda na morje ni bila samoumevna. No, tudi zgodbo o tem sidru nam sogovornik strese iz rokava. »Sidro smo postavili leta 1955 ob prvi obletnici ustanovitve Splošne plovbe. Veliko je govoric, kateri ladji naj bi pripadalo, a v ladjedelnici Uljanik o tem ni podatka. Iz Uljanika ga je na tovornjaku v Ljubljano peljal voznik Splošne plovbe. Pod železniškim mostom pri Vodnjanu se je zagozdil, da nikakor niso mogli premakniti ne tovornjaka ne sidra. Rešili so ga tako, da so sidro prežagali in ga v Ljubljani znova zvarili skupaj. Sledi varjenja se še vidijo. Vesel sem, da tudi po preurejanju trga sidro ostaja na častnem mestu,« sklene Utenkar.
