Ko ji je življenje reklo ne, mu je ona rekla da. Trudi se, da si po nepotrebnem ne dela grenkih dni. Leta 2010 je doživela hudo prometno nesrečo. Reševalci so do nje hiteli z najslabšimi možnimi informacijami, a jim je v navideznem brezupu poslala signal, da želi ostati na tem svetu – kljub večkrat zlomljeni vratni hrbtenici, v celoti pretrgani hrbtenjači, zlomljeni ključnici in zlomljenim rebrom, kljub hudemu udarcu v srce in pljuča. Sledili so meseci zdravljenja in rehabilitacije ter spopadanja z novo realnostjo: odvisnostjo in sprejemanjem dejstva, da se bo odslej skozi življenje le še vozila. Nikoli več hodila. Potem so prišli še rak dojke, rak dojke drugič in srčno popuščanje kot posledica kemoterapije.
Kljub vsem tem diagnozam in še kakšni povrhu Nina Wabra Jakič danes težko najde razloge za žalost. Prišli so tudi veliki čudeži, zaradi katerih si ne želi, da bi težki trenutki v življenju zasenčili lepe. Med rehabilitacijo v rehabilitacijskem centru Soča je spoznala moža Gala Jakiča, ki je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače, pet let po nesreči je rodila sina. Čudež, v katerega nihče ni zares verjel. »Če je malo grenkobe v življenju, potem je sladkoba še toliko bolj intenzivna,« reče nekje med pogovorom. Že v bolnišnici se je odločila, da se ne bo ukvarjala z vprašanjem, česa ne zmore več, ampak se bo posvetila stvarem, ki jih bo morda spet lahko počela. Prva mala zmaga je bila, ko je spet lahko v roko prijela žlico in sama pojedla kosilo.
»Vsak dan lahko najdeš kakšno malo zmago, čeprav ni vedno lahko. Moja današnja mala zmaga je, da sem šla kljub jutranjemu mrazu, zaradi katerega so me bolele ličnice, s kolesom v službo in pri tem uživala. Dolgo sta bila vreme in mraz moj problem ter razloga za godrnjanje. Sedaj pa poskušam tudi v tem najti svetlo plat. Pomislim na ljudi, ki bi zelo radi in z veseljem šli v dež, v mraz ali kakšno drugo vremensko 'nevšečnost', če bi le lahko. Jaz še vedno lahko grem, zato poskušam tudi v takšnih situacijah najti užitek,« je popoldne v svoji topli domači kuhinji razmišljala o malih zmagah in o Nini pred nesrečo in po njej.
Zaklenjena vprašanja
Nina je bila pred nesrečo sposobna delati 14 ur na dan, diplomirala je iz novinarstva, delala je na radiu, vodila je prireditve, prirejala dogodke. Ko se danes ozre nazaj, vidi, da je živela prehitro, predivje … Stvari, ki so ji takrat veliko pomenile, bi danes označila za površinske, celo plehke. »Nina se je v tistem obdobju pred nesrečo mogoče malo izgubila pod kopico nepomembne navlake, s katero se je zelo rada pokrivala kot z nekakšno varno odejo, pod katero je skrila svoje ranljivosti, strahove in vse tiste stvari, ki nas v resnici delajo ljudi. V bolniški postelji, kjer nisem mogla več bežati, sem se bila prvič prisiljena srečati sama s sabo in začeti kopati po sebi. Velik del navlake mi je uspelo odvreči in priti nazaj v stik z bolj pristno verzijo same sebe,« pripoveduje.
Nina nima zadržkov, govori o vsem in na glas. Da v trenutkih jeze, popolne odvisnosti od drugih in sramu ni zblaznela, sta ji pomagala jok in pisanje. Nesreča bo najbrž do konca ostala ne povsem predelana in razčiščena tema, kljub temu pa je vprašanje, »kako bi bilo, če se tisti trenutek ne bi zgodil«, že v bolnišnici pospravila v najgloblji predal in ga zaklenila. »Takšna vprašanja ne vodijo nikamor. Ne moreš vedeti, kako bi bilo lahko. Lahko bi bilo super in bi imela vse, lahko pa bi s takratnim načinom življenja zdrvela v prepad,« pušča to temo še naprej zaklenjeno. Ne skriva pa, da se prikradejo trenutki, ko si zaželi, da bi se usedla v avto, navila muziko na glas in se sama odpeljala na potep, se sama zvečer odpravila spat ali dva dni čisto sama preživela doma. »Včasih bi mi zadostoval že samo občutek, da bi lahko,« se posmeje. Nesamostojnosti in odvisnosti od pomoči drugih verjetno nikoli ne bo zares povsem sprejela. Čeravno, to je treba napisati: v dno duše je hvaležna vsem asistentkam, ki so nekaj najbolj dragocenega v njenem življenju in ji omogočajo svobodo.
Ovire so lahko tudi priložnosti za iskanje rešitev
Ob besedi ovira je njena prva asociacija stopnica. In zadnja, ker na ovire ne želi gledati kot na omejitve, ampak priložnost za iskanje rešitev in prilagoditev. Ne mara besedne zveze, da je priklenjena na voziček, ker je voziček v resnici njen velik pomočnik. Medtem ko se nam ob besedi ovire v misli najprej prikradejo pločniki in nedostopni vhodi, je sama prepričana, da je največ ovir v glavah, in to v vseh glavah: neinvalidov in tudi invalidov. »Hujše ovire kot stopnice so postavljanje ovir v glavah, strah ali izogibanje stvarem, ker te je strah neuspeha. Sama se ne počutim dobro, ko me ljudje nesejo po stopnicah. To je moja ovira v glavi, in če bi si dovolila, da odpor pred stopnicami postane tako močan, da raje nekam ne bom šla, si bom sama sebi v glavi postavila novo oviro. Ljudje, ki imamo takšne in drugačne fizične oviranosti ali posebnosti, imamo tako zelo veliko zaslug pri tem, kako nas bodo ljudje sprejemali. Če si bomo postavljali tisoč in eno oviro in zaradi njih ne bomo prestopili praga, bo pač večina ljudi od nas pričakovala, da smo takšni ljudje doma,« razmišlja.
Ko jo vprašamo, ali verjame v čudeže, najprej malce pomolči. Potem pa prikima. »Mislim, da obstajajo čudeži, včasih tudi v obliki ljudi, ki se pojavijo v življenju točno v tistem trenutku in točno na tistem mestu, ko jih potrebuješ,« pristavi. Nekaj takih angelov je srečala tudi sama, eden od čudežev, ki smo ga omenili že na začetku, je rojstvo sina. Nina namreč od prsnega koša navzdol ne čuti svojega telesa. Zvečer, ko se v hiši vse umiri, se z danes desetletnim sinom veliko pogovarjata. Nedavno sta razmišljala, da se nam nekatere stvari nekega dne zgodijo zadnjič v življenju, pa tega v tistem trenutku ne vemo. Pravzaprav je veliko takih stvari. Nekoč se bo nekdo zadnjič igral s kockami, nekdo bo lahko zadnjič objel prijatelja, drugi zadnjič plesal, zadnjič hodil … in bi se morda drugače obnašal, če bi vedel, da je zadnjič. Dala sta si domačo nalogo, da bosta poskušala živeti bolj čuječe.
Ko se trudi odpreti plastenko z vodo, jo vprašamo, kaj je njena supermoč. Pomisli in odvrne, da imamo vsi v sebi neverjetno moč, le da se je marsikdaj ne zavedamo, dokler nam je ni treba uporabiti. »Moč ni to, da iz bitke prideš smejoč, z bleščečim ogrinjalom in sijočo krono na glavi. Po navadi prideš potolčen in razcapan. Skoraj prepričana sem, da nihče od nas, ki imamo na videz mogoče malo bolj zafrknjeno življenje, nima več moči kot drugi, le prisiljeni smo jo bili aktivirati in uporabiti.«
Njena velika moč je podpora ljudi, ki ji pomagajo. Pa humor in pozitivna naravnanost.
