Mateja Stare je prva medicinska sestra v Sloveniji, ki je bila leta 2011 sprejeta v mednarodno humanitarno organizacijo Zdravniki brez meja. Neustrašna in požrtvovalna sogovornica je konec lanskega leta za svoje delo na pobudo svetnice Monike Ažman prejela posebno plaketo državnega sveta za najzaslužnejše posameznike in organizacije s področja civilne družbe, a kot nam je povedala, nekako ni človek za nagrade.
»Čeprav sem glasna in vsepovsod prisotna, težko sprejemam pohvale in nagrade, ker mi je kar malo samoumevno, da to počnem. Seveda je lepo, da ljudje vedo o tem, prejemam tudi pohvale, kakšen pa tudi reče, kaj mi je tega treba,« se zasmeji, ko jo zvabimo na pogovor, čeprav ji pretirana medijska slava ne godi. A vendarle je to, kar ima ta zanimiva sogovornica povedati, vredno več kot ene časopisne strani, pravzaprav bi o njenih izkušnjah in zgodbah z misij lahko napisali celo knjigo.
Z ruto na glavi
Gaza, Južni Sudan, Afganistan, Libija, Sirija in Kamerun so države, kjer je že delala, na katero misijo jo bo nesla naslednja pot, za katero se že pripravlja, pa še ne ve. »Zagotovo ne grem v državo, kjer bom morala nositi burko,« je odločna. Kot doda, je pravilo na misijah, da se prilagodijo tamkajšnjemu tradicionalnemu načinu življenja.
»V islamskih deželah sem nosila ruto, a je to zelo različno. V Gazi sem morala imeti dolge rokave pa ruto na glavi, pri čemer so mi lahko kukali ven lasje, medtem ko mi v Afganistanu ni smel noben las gledati izpod rute, morala sem imeti tako dolgo tuniko, da mi je pokrivala kolena, sicer bi bila zanje vulgarna. O burki pa večkrat povem, da si je ne želim nositi, saj nekaj spoštovanja pa le imam do sebe. Če sprejmem marsikaj v tej državi zato, da lahko pomagam, pa mislim, da tega ne bi sprejela, ker burka ni njihova normalna noša, temveč navodilo trenutnega režima. Žal čedalje več držav od žensk zahteva nošenje burke, a sama v te države ne bom šla,« argumentira svojo odločitev Mateja Stare, ki je že kot študentka zdravstvene nege delala v študentski organizaciji, kjer je prevzela mednarodno sodelovanje. Tudi sama si je že tedaj želela na humanitarne odprave študentov medicine, a se je zaposlila v UKC Ljubljana, kjer dela skoraj trideset let.
Želja po odkrivanju tujega, saj tudi sicer izjemno rada potuje, pa je ostala. »V nekem trenutku, ko sem toliko dozorela, sem se odločila, da se prijavim k Zdravnikom brez meja. Po dolgotrajnem obveznem postopku sem bila sprejeta,« se spominja in pristavi, da je velikokrat razlog za zavrnitev kandidatov egoističen in preveč samozavesten nastop, saj je delo na takih misijah izrazito timsko. Pričakovanja ljudi, ki gredo na takšne misije, so včasih previsoka, njej pa je bilo to delo zaradi poznavanja plastične kirurgije pisano na kožo.
Najprej je bila v Gazi, dvakrat v Južnem Sudanu, nato pa še v Siriji, Afganistanu, Libiji in Kamerunu. Vsa območja so uradno vojna žarišča in zaradi narave svojega osnovnega dela tukaj bo vedno šla na misije, kjer je kirurgija. V Južnem Sudanu je bila na drugo obletnico neodvisnosti na težko dostopnem območju, kjer so naselbine ljudi, ki živijo skupaj, a dejansko nimajo kaj jesti.
»Prebivalci so izjemno neizobraženi, saj ni ne šol ne služb. Njihove težave so plemenski spori. Nekateri se še zmeraj zatekajo k napotkom vračev. Pri njih je navada, da mora lokalni vrač dati dovoljenje za napotitev na zdravljenje. Torej ko on izčrpa svoja zdravljenja, ki so običajno, saj veste, palice, na katerih je obešeno nekaj ropotajočega. A so navadno že zelo izkušeni, vedo, denimo, da pri odprtem zlomu roke in noge ne bodo mogli pomagati. So pa to prijazni ljudje, hvaležni so vsakemu, ki pride in jim želi pomagati. Korupcija je pri njih na tako visoki ravni, da pravzaprav nobenemu nič ne verjamejo,« začne pripovedovati in nadaljuje, da je na splošno na teh misijah veliko poškodb zaradi orožja, ki pa se od države do države razlikuje.
Hude poškodbe
»V Kamerunu so pogoste poškodbe z mačetami. To so zelo grde poškodbe, poškodovanci so izmaličeni, hudi invalidi. V Južnem Sudanu so značilni streli v noge. Torej te ne ubijejo, temveč te ustrelijo v noge, da ne moreš več hoditi, si invalid, zato ne moreš več delati, skrbeti za družino ... V Afganistanu in Siriji so bile med drugim bombe, tudi bombe presenečenja, posledica pa grdo odtrgani udi. Videli smo tudi hude poškodbe od zemeljskih min,« našteva grozote in doda, da se po vsaki vrnitvi domov zahvali bogu, da živi v taki državi. Tudi za to, da imamo tak zdravstveni sistem, kajti ljudje v teh državah si morajo zdravstvo plačati, če želijo dobiti oskrbo. Pri misijah Zdravnikov brez meja je oskrba brezplačna in zaradi tega lahko pride organizacija tudi v spor s kakšnimi lokalnimi zdravniki in bolnišnicami, ker jim pač odžirajo delo.
Zgodb, ki jih nosi v srcu, je veliko. Ko predava o svojih misijah strokovni in nestrokovni javnosti, vedno navede primer s prve misije v Južnem Sudanu, kjer je vladala huda podhranjenost.
»Hrana je res dobrina, ki jo znaš ceniti, šele ko je nimaš. Ljudje so tam brez hrane dneve in dneve, jedo samo trave, ki jih prežvečijo ali kuhajo, da lahko preživijo. Imeli smo primer dve leti stare punčke, tehtala je le tri kilograme in bila hudo podhranjena, njena mama pa psihično prizadeta, saj je po nesreči deklico spustila v kurišče in je bila malčica zelo opečena. Pri zdravljenju opekline moraš poskrbeti tudi za zadosten vnos beljakovin, ki pa jih tam pravzaprav ni mogoče dobiti, zato sem ji dala beljakovinske napitke, ki sem jih prinesla s seboj. Po dolgotrajnem zdravljenju se je vse skupaj zacelilo, čeprav dvomim, da je še živa, saj je življenje tam zelo grdo,« se zamisli. Hkrati poudari, da vse zgodbe niso slabe. Zagotovo je več tistih s srečnim koncem.
Rešili deklice
Mateja Stare se spominja primera iz Sirije, ko je oče, po poklicu taksist, imel pet hčera. Najmlajša, stara štiri leta, je našla škatlo na strehi hiše, kamor se je družina vrnila. Ko jo je odprla, je bomba v njej eksplodirala. V hipu je ostala brez obeh nog, preostale sestre pa so bile hudo poškodovane. Oče jih je odpeljal v bolnišnico, a v tej ni bilo zdravnika, v drugi bolnišnici niso imeli materiala, zato se je peljal 200 kilometrov daleč, da je z vsemi petimi poškodovanimi otroki ponoči končno prišel do zdravnikov brez meja. Najmlajša je izgubila ogromno krvi, in ker je niso imeli v rezervi, kar je na misijah pogosto, je bila možnost za preživetje ničelna.
»Povedali smo mu, da mora v eni uri najti kandidate za darovanje krvi. In jih je našel. Prišlo jih je ogromno, tako smo imeli krvi še za ves teden in dekleta so preživela. Takšnih poškodb pri nas ne vidiš,« se spominja enega od primerov in na vprašanje, ali jo je bilo kdaj strah za lastno življenje, odgovori: »Na vsaki misiji se lahko zgodi napad. Imamo podporo varnostne službe, ki predstavi zgodovinski in aktualni kontekst države. Vodja misije skrbi za tvojo varnost in za vse drugo. Če on reče, da je naša varnost ogrožena, takoj končamo delo in se preselimo v bunker ali pa smo takoj evakuirani. Tudi to je realnost teh misij – da se lahko zgodijo napadi. Tako je bilo v Gazi, Afganistanu, Južnem Sudanu in Kamerunu, pravzaprav na vseh misijah, treba je dati le glavo dol. Lahko si postranska škoda. Sicer statistika kaže, da v več kot 50 letih te organizacije ni umrlo veliko tujcev, mislim, da manj kot deset, a je med lokalnimi zaposlenimi žrtev toliko več.«
