V Ljubljani že dve desetletji stoji prodajalna Catbriyur, kjer Katja Jurgec Bricman in Jure Bricman ustvarjata prepoznaven, ročno oblikovan porcelan. Od prvih neuspelih poskusov do čajnega servisa za britansko kraljico je Catbriyur zgodba, ki razkriva pogum, naključja in vztrajnost. Katja pa je neskončen vir anekdot in ženska, ki se ničesar ne ustraši.
Kako se je začela vaša pot s porcelanom? Oblikovalcev porcelana v Sloveniji namreč ni bilo in jih še vedno ni veliko?
»Najprej je bila blagovna znamka Catbriyur, ki je nastala pred več kot tridesetimi leti. Z možem sva bila študenta, sošolca in v sklopu predavanj sva si morala izmisliti blagovno znamko. Catbriyur je tako zlepljenka imena in priimka Katja Jurgec in Jure Bricman. Nekaj let pozneje je porcelan zaživel nekako po naključju. Oba sva bila učitelja likovnega pouka, potem je mož ostal brez službe in treba je bilo z nečim začeti, se nečesa spomniti, delati in tako dalje. Na nekem tečaju, ki sem se ga udeležila kot učiteljica, so mi povedali, da pri nas ni porcelana; to pa zato, ker je to ena najtežjih tehnik, pa tudi najbolj čislana oblikovalska metoda. Ampak z možem se ničesar ne ustrašiva in sva se odločila delati porcelan. Kupila sva peč in začela. No, ampak prvi dve leti sva praktično vse izdelke vrgla v smeti (smeh).«
Joj, zakaj?
»Ker ga je izredno težko oblikovati in lahko gre sto stvari narobe. Zato tudi ni bil zaman največja in najbolj čislana skrivnost Kitajske. Porcelan se drugače obnaša, daje pa zato najlepše rezultate. V peči nama je pogosto stekel, ni zdržal in tako dalje. Lotila sva se ga po svoje, na neki način nepravilno in prav to je zdaj najin značilen znak. Spomnim se, da sva pred kakšnimi petnajstimi leti šla v Augarten, kjer je druga najstarejša manufaktura porcelana v Evropi, in ugotovila, da midva pravzaprav delava s porcelanom povsem narobe (smeh). Ampak prav to je prednost najinega porcelana.«
Kaj pomeni, da sta porcelan oblikovala po svoje? Nekaterih pravil sta se zagotovo morala držati?
»Najbolj sva se ukvarjala s tem, da se porcelan v peči hitro deformira. Višja ko je temperatura, bolj se deformira. V Augartnu so imeli za vsako skodelico nekakšno oporo, sama pa jih ne uporabljam. Zato je vsaka skodelica samosvoja in popolna zaradi svoje nepopolnosti.«
Intervju so prekinile stranke, ki so vstopile v trgovino. Katja Jurgec Bricman jim je pokazala nekaj skodelic. Eno je vzela v roke, jo pridržala pod lučjo in svetloba je pronicala skozi porcelan; nato je s skodelico z vso silo udarila po bližnji polici. Zastal mi je dih, gostje so rahlo kriknili. Kot pove Katja, je kakovost porcelana v tem, da se ne razbije zlahka.
»Enkrat pa se mi bo skodelica razbila, ko kar naprej tolčem po policah z njo!« se je zasmejala. »No, hotela sem povedati, da je prednost najinih skodelic v tem, da dajejo vtis ročnosti in da so nekaj posebnega.«
Če se ne motim, ste nekoč opisali, kako je k vam v trgovino prišla gospa, ki je trdila, da so to skodelice Oskarja Kogoja. Bolj ko ste jo prepričevali, da so vaše ročno delo, bolj je trdila, da so Kogojeve …
»Uf, ja! Imam še boljšo zgodbo, za katero, če je ne bi slišala oba z možem, ne bi verjela drug drugemu, da se je res zgodila. Leta 2008 je bila v Sloveniji na obisku kraljica Elizabeta II., za katero sva z možem takrat oblikovala čajni servis. V izložbi imamo še danes razstavljeno fotografijo kraljice, ki od takratnega predsednika prevzema servis. No, in tako sta se poleti, ko imam vrata odprta na stežaj, pred izložbo ustavila gospod in gospa, evidentno sveže zaljubljena. On jo je želel očarati in ji je rekel: 'Poglej, tu je včasih delala angleška kraljica!' in sta šla naprej. Hecno pa je, da me je že deset let pred njenim prihodom v Slovenijo neka novinarka s Financ vprašala, ali je res, da iz najinih skodelic pije angleška kraljica. No, imela sva intervju z novinarko in naslov v Financah je bil: 'Angleška kraljica pije čaj iz njunih skodelic'.« (smeh)
Potem pa bo tudi naslov tega intervjuja povezan z angleško kraljico!
»Joj, ne!« (smeh)
Dejstvo je, da vajin porcelan kroži po vsem svetu.
»Res je. Navsezadnje se s tem ukvarjava že zelo dolgo. V kratkem bova spet šla v Ameriko, natančneje na Mar-a-Lago, kjer bova sodelovala na dražbi s porcelanom.«
Kako so vaju odkrili?
»Pri meni gre že vse življenje za nekakšna naključja, do katerih pogosto pripelje dejstvo, da veliko govorim. Moja dobra prijateljica, ki je bila tudi moja sošolka, se je poročila z dokaj premožnim gospodom v Ameriki. Že dolgo me vabi, naj prinesem porcelan v Ameriko, a sem se temu izogibala. Njen mož je zdaj praznoval sedemdeset let, z možem sva bila tam, rojstnega dne pa se je udeležila tudi organizatorka dobrodelne večerje. Jaz sem se seveda z njo pogovarjala in prosila naju je, če bi lahko bila najina ekskluzivna zastopnica za Ameriko. In zdaj greva na dražbo, in to tik pred božičem, ko je najhujša gneča! Jaz se ne veselim prav zelo, mož pa komaj čaka!«
Kako poteka vajino sodelovanje?
»Najprej se pogovarjava o ideji, kaj bi iz porcelana naredila. Mož Jure pripravi osnovo, kalupe in druge fizične dele, ki se ne vidijo. Skrbi tudi za embalažo, pošiljanje, kataloge itd. Jaz se ukvarjam z modificiranjem. Nikoli pa zares ne delava skupaj, ker moj mož govori še enkrat več kot jaz in ne bi nikoli nič dokončala. (smeh) Zato si delo deliva. No, skupaj sva delala samo takrat, ko sva na Prevaljah še imela velik atelje in je bilo treba narediti porcelan za veliko število naročil. Takrat nisva nič govorila, samo delala sva. Dokaj hecno.«
V Ljubljani imata prodajalno in delavnico okoli 20 let, imela pa sta prodajalne po vsem svetu, kajne?
»Najprej sva imela prodajalno na Bledu, ampak tam si služil tri mesece na leto, preostanek leta pa si delal za to, da si plačal položnice. Potem sva se sprehajala po Ljubljani, videla prostor in zdaj sva tu že dvajset let. V Parizu je bilo podobno. V desetih minutah pogovora sva se zmenila in odprla prodajalno, ki sva jo imela tam sedem let. Izpostaviti moram, da sva za prodajalno v Parizu, in na to sem res ponosna, izdelala celotno opremo. Torej pohištvo iz porcelana. Izdelala sva mizice, komode, police in vse skupaj je tehtalo več kot tono. Ko sva zaradi finančne krize zaprla prodajalno v Parizu, smo porcelan po dolgih in zakompliciranih postopkih preselili v Slovenijo in je zdaj na ogled na gradu Svečina. Če bi lahko izbirala, bi delala in ustvarjala zgolj in samo večje kose porcelana. Žal tega privilegija nimam, ker sva z možem za vse sama. Na neki točki sva sicer imela petnajst zaposlenih, ki so prodajali, oblikovali in tako dalje. Potem pa ugotoviš, da nisi več oblikovalec, ampak podjetnik. Tega pa si nisva želela. Zato sva v nekem trenutku to prekinila in se vrnila k najinemu zaščitnemu znaku: skodelicam.«
Ne morem mimo tega, da ste od pandemije naprej zelo prisotni na facebooku, kjer tedensko delite različne zapise, dnevnike, ki so izredno zabavni in žanjejo uspeh na družbenem omrežju. Kako je prišlo do pisanja?
»Joj! Moram reči, da sploh nisem vedela, da znam pisati! (smeh) Tudi nisem posebej pismena, slovnica mi še zdaj dela probleme. Ko se je začela pandemija, sem morala zapreti. Nisem vedela, ali bomo preživeli. Skratka, čez dan sem sedela v ateljeju oziroma prodajalni in naredila zapis o stanju, v katerem smo se znašli. In pišem tako, kot mislim, kar pa je nekatere na facebooku zmotilo in so mi začeli groziti. Mož mi je previdno rekel, naj raje pišem kaj drugega. In res sem začela pisati blog – Katja, kr' neki o vsem. Potem pa sem pisala, napisala tudi roman in ta je tudi izšel. Ko sva imela z možem 30-letnico znamke, sem predstavila tudi roman. Prišlo je 350 ljudi!«
No, ampak kdaj ste začeli pisati oziroma objavljati na facebooku?
»Pisala sem naprej in začela objavljati. Kar tako, kar mi pade na pamet. In ljudem je očitno všeč. Mogoče sem naivna, ampak jaz se vsega lotim. Tudi porcelana sem se kar lotila. Pred tridesetimi leti sva bila luzerja, ker je mož pustil službo v šoli in bil dve leti na svobodi. Vsi so me gledali kot mamo samohranilko. Spomnim se teh 'nepogledov' in komentarjev. In spomnim se, da sem si rekla: 'Boste že videli, enkrat bom jaz v reviji Jana!' Ko sem praznovala trideseti rojstni dan, sem pustila službo in imela isti dan intervju v reviji Jana ter postala prepoznavna s porcelanom. Ha! Iz luzerjev sva kar naenkrat postala genialca. Kaj se je spremenilo? Samo to, da si zdaj upam sanjati na glas. In v pisanju uživam in najbrž zato v branju uživajo oziroma uživate tudi bralci.«
