Pred pol stoletja je Ladislav Jirásko prvič prestopil mejo in iz zaprtega komunističnega sistema, ki je vladal na Češkem, prišel v Slovenijo. Takrat še ni vedel, da je bil to začetek večjega in globljega prijateljstva. Med njim in našimi gorami, s slovenskimi ljudmi in državo, ki je v vsem tem času postala kakor njegova druga domovina. Nič čudnega, da ga slovenski prijatelji kličejo kar Ladek in ne Ladislav kot na Češkem in da je že ob tretjem obisku Slovenije v začetku 80. let prejšnjega stoletja sklenil, da se bo začel učiti slovensko. »Ko sem bil na svojem drugem obisku na Češki koči, sem poslušal vaš jezik, malo poskušal govoriti po vaše, gestikuliral, nato pa se odločil, da bi bilo dobro, če se kar naučim slovensko.«
Ladislav je postal eden največjih promotorjev Slovenije na Češkem in v mednarodnem okolju, obenem pa tisti, ki skrbi za krepitev in ohranjanje češko-slovenskega prijateljstva in vezi na področju planinstva. To je tistih vezi, ki so se stkale med narodoma že konec 19. stoletja, ko so se tako Slovenci kot Čehi pod močnimi pritiski Nemcev borili za svoj jezik, kulturo in tudi gore. V tem narodnostnem boju so enotno, kot Slovani, stopili skupaj, rezultat tega prijateljstva pa je na naših tleh rodil Češko kočo na Jezerskem in številne poti, ki so jih markirali Čehi.
Kultura človeka in sveta
Naklonjenost, ki jo Ladislav čuti do Slovenije, sega v 70. leta prejšnjega stoletja, ko je na Češkem še intenzivno plezal. Kot študent je nekoč v univerzitetni knjižnici zasledil podatek, da v Sloveniji obstaja Češka koča. To je v njem vzbudilo tako močno zanimanje, da je začel brskati dalje, iskati še drugo gradivo o koči, obenem pa je v njem zrasla želja, da bi jo videl na lastne oči, prav tako njeno okolico in Jezersko.
»Želel sem doživeti to okolje, o katerem sem bral in ga gledal,« odvrne Ladislav, »kajti alpinizem in planinstvo sta tudi kultura človeka in sveta. Ko hodimo po hribih, srečujemo ljudi, se pogovarjamo, spoznavamo in sodelujemo. In danes lahko na srečo potujemo. Od nekdaj verjamem, da je komunikacija med ljudmi zelo pomembna in da odpira nove možnosti. Slovenija je moja druga rojstna dežela, tu imam mnogo prijateljev, govorim tudi slovensko. Prijateljstvo je zame najvišja vrednota.«
Ravno komunikacija in pisemska korespondenca sta mu še v času komunizma odprli vrata v našo deželo in slovenščino. V času zaprtih mej si je veliko dopisoval s slovenskim planinskim krogom. »Še telefonirati je bilo takrat težko, zato smo pisali pisma. To so bili dolgoletni stiki slovenskih in čeških planincev, kar je prispevalo k temu, da sem začel vedno bolje govoriti slovensko. Leta 1990, ko je Češka koča praznovala 90 let, je bila velika proslava nad Jezerskim. Okoli 2500 obiskovalcev je prišlo in govorec sem bil tudi jaz. Govoril sem slovensko, kar je bilo za vse veliko pozitivno presenečenje,« se spominja.
Prvi knjižni vodnik razprodan
Jirásko je imel to srečo, da je bil športnik in zatorej »privilegij«, da je lahko v času komunizma večkrat zapustil Češko. »Velika razlika je bila med Slovenijo in Češko, kajti pri nas je vladal sovjetski model socializma. Komunistični nadzor je bil tako močan, da smo dobili samo enkrat na pet let jugoslovanski dinar in možnost, da odpotujemo v Jugoslavijo. V Avstrijo ali Nemčijo pa le enkrat na deset let. Toda na osnovi svojih športnih aktivnosti sem vendarle imel nekaj ugodnosti in tako sem bil do konca 70. let trikrat ali štirikrat pri vas. Gore, plezanje in moji dosežki so pretehtali v argumentaciji pri tej ogromni birokraciji, ki je bila takrat pri nas, da sem lahko večkrat odpotoval.«
Čeprav je bila zanj od nekdaj na prvem mestu Slovenija z našimi Alpami, je v 80. letih obiskal tudi druga jugoslovanska gorovja, Durmitor v Črni gori, Velebit na Hrvaškem, Jahorino in Maglić v Bosni.
»Sem avtor prvega knjižnega planinskega vodnika v češčini, ki je izšel leta 1987 ob jubileju ustanovitve češke podružnice Slovenskega planinskega društva v Pragi (ta je bila leta 1897). V njem so opisane na prvem mestu slovenske Alpe, tudi Pohorje in nato še druga jugoslovanska gorstva. Veste, koliko izvodov smo prodali? 20.000. Zanimanje za to knjigo je bilo res veliko, v treh letih je bila povsem razprodana,« navdušeno pravi Ladislav.
Češka koča – velik simbol
Njegove aktivnosti, povezane s slovenskimi gorami, se s tem niso končale, nasprotno, postal je najmočnejša vez med slovenskimi in češkimi planinci, med slovensko in češko planinsko organizacijo. Ko je komunizem padel in so se meje za svobodomiselnega Ladislava na široko odprle, se je odločil, da stopi na svojo pot. Ustanovil je lastno podjetje, ki organizira potovanja, trekinge, pohode, tabore, šestkrat na leto izdaja revijo Gore in ljudje, v kateri imajo vedno mesto slovenske gore in naši plezalci, že 19 let organizira gorniški festival v Pragi, kamor redno povabi tudi enega ali dva vrhunska slovenska alpinista. Redno sodeluje tudi s slovenskim veleposlaništvom v Pragi pri promociji Slovenije na Češkem.
»Začetki so bili naporni, toda svoje življenje sem organiziral tako, da mi je prav vse, kar počnem, naj bo to služba, delovanje ali obiskovanje hribov, v užitek in to jemljem kot hobi. Tudi v zelo naporni službi sem vedno užival,« pravi.
Ladislav Jirásko danes Slovenijo obišče do desetkrat na leto. Tudi v tem tednu, ko v Ljubljani poteka Festival gorniškega filma, na katerem bodo predvajali njegov film Češka koča in češko-slovensko planinsko sodelovanje ter imeli pogovor z njim, bo preživel v Sloveniji več dni in jih izkoristil za obisk njemu ljubih gora.
Igrano-dokumentarni film o Češki koči, katerega scenarist in režiser je, je prav tako nastal kot posledica njegovih prijateljskih vezi s Slovenijo, s Karmen Karničar, oskrbnico na Češki koči, Andrejem Karničarjem, županom Jezerskega, in Mirom Erženom. Zbral je ogromno zgodovinskega materiala, podatkov in fotografij, potem je dobil še spodbudo slovenske planinske zveze. Imel je tudi dobre izkušnje pri snemanju prvega filma, ki ga je ustvarjal v sodelovanju z avstrijsko planinsko organizacijo, in sicer o planinstvu v času pred prvo svetovno vojno na Češkem.
»Zanimivo je, da je bila Praga pred prvo svetovno vojno veliko središče organiziranega alpinizma v Evropi, tako kot Dunaj in München. Ena močna skupina je bila orientirana na vzhodne Alpe, to je Grossglockner, druga pa na Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. Zame je bil velik izziv predstaviti ta del zgodovine, ki je tudi na Češkem malo znan, v Avstriji pa ga sploh ne poznajo,« pojasni.
Za Čehe je Češka koča na Spodnjih Ravneh na Jezerskem velik simbol. Dobro jo poznajo in veliko jih želi videti kočo ter obiskati Jezersko. »Čehi zelo radi obiskujejo Julijske Alpe in Kamniško-Savinjske Alpe, radi imajo slovensko vino in kulinariko, tudi Obalo. Danes je tradicija taka, da Čehi, ki gredo na hrvaško morje, tri ali štiri dni ostanejo še v Sloveniji.«
Red za zasluge
Ladislav je do danes Slovenijo prečesal po dolgem in počez, dvajsetkrat je bil na Triglavu, prehodil je celotno Slovensko planinsko pot od Pohorja do morja, Jezersko in Zasavsko planinsko pot, v 90. letih, ko je bil čestokrat na Češki koči, mu ni ušla nobena napornejša tura tam okoli.
Je tudi pobudnik ustanovitve Češko-slovenskega planinskega društva, ki nadaljuje poslanstvo predhodnega društva s konca devetnajstega stoletja. Vezi med obema narodoma tako še naprej ostajajo močne tudi v 21. stoletju. »Te vezi so preprosto posledica zgodovine in povezav iz časa pred prvo svetovno vojno. Danes slovenska planinska društva obiskujejo naše gore in mi vaše,« poudari.
Čeprav so se po prvi svetovni vojni zgradile meje, ki so to sodelovanje zavirale, ga niso izbrisale. Po zaslugi ljudi, kakršen je Ladislav Jirásko, so se obudile in živijo dalje. Konec lanskega leta je od naše države prejel red za zasluge. Za ves prispevek in prijateljske odnose, ki jih krepi med obema državama. A naj se slišijo tovrstne fraze ob podelitvah priznanj še tako obrabljene, se za njimi skriva človek, ki bolj kot marsikdo verjame v odprte meje in sodelovanje med narodi, v neomejene možnosti, ki jih ponuja svet, v svobodo govora, jezikov, komunikacijo in spoštovanje.
»Zame je bila velika čast, da sem od vaše predsednice prejel to priznanje. Kajti zadnjih 50 let tega sodelovanja je prineslo mnogo pozitivnih trenutkov. Te povezave pa se kažejo tudi v širjenju naših idej in vizij.«
