Župnik Izidor Pečovnik Dori iz Tešove pri Vranskem duhovniško službo opravlja že 45 let, zadnjih 30 je preživel v Nemčiji – 28 let v Berlinu, trenutno pa že dve leti živi v Münchnu, kjer je župnik slovenske katoliške župnije, obenem je predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov. Čeprav je uradno že upokojen, dela še več kot prej in se »ne špara«, kot pravi sam. Še vedno skrbi za duhovno oskrbo Slovencev v Nemčiji, mašuje in sodeluje pri pastoralnih dejavnostih, kadar pride v Slovenijo, pa še vedno rad zapoje s fanti Kvinteta Dori, ki ponosno nosijo njegovo ime.
30 let duhovništva v tujini in osebni jubilej, 70. rojstni dan, ste praznovali letos. Dve obletnici, zaradi katerih vam bo letošnje leto gotovo ostalo v spominu?
»Vsa ta leta so hitro minila, čeprav sem se sam dostikrat spraševal, bog ve, ali bom dočakal toliko let. Na začetku duhovniške poti so se mi te številke zdele neverjetne, sploh pa sama menjava tisočletja. Zdaj že četrt stoletja živimo v novem tisočletju. Poleg svojih 70 sem praznoval 30 let duhovništva v tujini in tudi fantje Kvinteta Dori so uradno praznovali 30 let. Če torej seštejem samo ti dve letnici, mojo starost in jubilej kvinteta Dori, smo pri okrogli stotici. Zagotovo mi bo to leto ostalo v lepem spominu.«
Za vami je torej 30 let življenja v tujini, konkretno v Nemčiji. Kako se je življenje v tem času spremenilo?
»Spremenilo se je ogromno. Vse pove že to, da sem v Berlin odšel z mobitelom, velikim skoraj kot kovček, danes pa pridem domov s tako majhnim, da ga komaj opazim. Dejansko smo priča ogromnemu tehnološkemu napredku v tem času. Sam sem sicer velik pristaš razvoja in sem ponosen, da otroci danes veliko znajo in se nenehno učijo, tudi o tehnologiji. Zame je razvoj zelo pomemben z dveh vidikov. Ko sem prišel v Nemčijo, je bil to ravno čas po padcu berlinskega zidu. Takrat je marsikaj v Evropi razpadlo, številne države so postale samostojne. Na eni strani je bilo veliko veselja, na drugi strani tudi trpljenja, rodile so se nove bolečine. Sam sem Berlin doživel po padcu zidu in sem spremljal, kako velik razvoj je doživel v tem času, sledi zidu so se izgubile. Je pa zid ostal v glavah nekaterih ljudi. Sem se pa osebno vedno zavzemal za kulturni dialog in pri tem sem ostal nepopustljiv.«
Po svetu divjajo številne vojne. Imate upanje, da se bodo vsaj nekatere končale, kljub pozivom k večji militarizaciji? Verjetno spremljate svetovno politiko?
»Seveda, duhovniki to vedno spremljamo, vsak na svoj način. Vendarle smo tudi mi samo ljudje v neki državi. Sam sem prepričan, da cerkev dobro deluje, vsaj v Nemčiji, kjer so ljudje zelo na strani tega, da orožje nikoli ne bi smelo rožljati, temveč bi morali vedno iskati dialog. Sam se tega pravila še vedno držim. In tudi nisem za maščevanje. Moramo najti rešitev za mir, in da vsak dobi tisto, kar mu pripada.«
Ste optimist?
»Sem, kajti še vedno je dobro premagalo zlo, nikoli obratno.«
Duhovniki velikokrat poslušate ljudi, ki se vam zaupajo. Ste bili kdaj v situaciji, da bi sami potrebovali psihološko pomoč, nenazadnje gre lahko za breme, ki ga od vernikov prevzemate nase?
»Prepričan sem, da če ne bi imel toliko ljudi okoli sebe in se ne bi toliko z njimi pogovarjal, kot sem se, bi jo potreboval. Tako pa sem v njihovih stiskah našel rešitev tudi zase. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi v času pandemije, denimo, ostal sam. Smo imeli pa v času študija odlične duhovne voditelje, ki so nas na tovrstne situacije pripravljali.«
Pred dvema letoma ste se iz Berlina preselili v München. Je bilo stresno?
»Stresno, a hkrati lepo. Lepo, ker sem zdaj precej bliže Sloveniji, kar sem si vedno želel, stresno pa zato, ker se je v nekaj dneh vse spremenilo in me ni pričakalo tisto, kar bi me lahko. Mislim predvsem na prostore, kakršne so imeli moji predhodniki in sem jih imel tudi sam v Berlinu, Hamburgu in Hannovru. Tu sem začel vse znova. Lažje bi mi bilo, če bi se selil pri 50 kot pri 68, a zagotovo me je rešilo tudi to, da sem bil vedno športnik in sem še vedno v dobri kondiciji. Sem pa tu dobil tudi nove prijatelje, kar je najbolj pomembno. In danes imam te ljudi neizmerno rad, jih spoštujem in cenim in sem kljub letom pripravljen dati zanje vse.«
Kako je s skušnjavami, v preteklosti sva že govorila o celibatu, za katerega ste dejali, da bi ga zagotovo odpravili. Če ne zaradi sebe, zaradi drugih. Ste še vedno enakega mnenja?
»Še vedno. Sam si želim, da bi lahko bil duhovnik vsak, tudi tisti, ki ni v celibatu. Po drugi strani imajo nekateri celibat radi, saj se tako lažje posvečajo drugim. Mi smo se celibatu, ki je stvar vesoljne cerkve, zaobljubili. Spremembe pa je treba doseči po sinodalni poti, ki trenutno tudi poteka in so vanjo vključeni vsi. Ko bo ta zaključena, se bo videlo, za kaj se zavzema večina.«
Vedno ste bili navdušen športnik, blizu sta vam zlasti rokomet in nogomet. Še posebej ste se veselili uspeha celjskih rokometašev Pivovarne Laško v Flensburgu leta 2004.
»Na to imam res lepe spomine in dobro se spomnim, kako smo romali v Španijo, a tam vedno ostali praznih rok. Potem pa je prišel uspeh v Flensburgu. To je bilo tisto, po čemer smo hrepeneli in takrat sem tudi sam ponorel od sreče. Zmago smo slavili v Berlinu in tudi naše veleposlaništvo se je takrat izkazalo in sprejelo naše šampione, ki jih imam še danes zelo rad.
Neprecenljiva je vaša zbirka dresov športnih zvezdnikov, domačih in tujih. Kje jih hranite, jih bomo kdaj videli?
»Kje jih hranim, si ne upam razkriti, da ne bo pritisk prevelik. Pa tudi vandalizma se bojim. Res imam lepe drese nekaterih največjih zvezdnikov. Prve sem dobil seveda od laških rokometašev, Romana Pungartnika, Uroša Šerbca in drugih. To so bili tudi moji prvi in zato neprecenljivi. Imam dres Zlatka Zahoviča, zame najboljšega nogometaša vseh časov, ki sem ga z veseljem gledal, kjerkoli je igral. Moj prijatelj Brane Oblak mi je podaril dres brazilskega nogometaša Peléja in sem hvaležen, da ga je zaupal ravno meni. Tega nikoli v življenju ne bom dal iz rok. Imam tudi dres Vida Kavtičnika, pa Nikole Karabatića, ki je v rokometni karieri s Francijo postal trikratni olimpijski prvak, pa tudi Samirja Handanovića. Marko Razboršek, član Kvinteta Dori, mi je poklonil tudi dres Benjamina Šeška, a še ni podpisan. Podpis bom dobil, ko se bom udeležil ene njegovih tekem. Spremljam pa tudi košarko, nenazadnje sem vojsko služil s Krešimirjem Čosićem, ki me je povabil tudi na svojo poslovilno tekmo v Zagrebu, na kar sem bil izjemno ponosen.«
Letos smo dobili novega papeža Leona XIV. Prav veliko o njem doslej nismo slišali. Kakšno mnenje imate o njem?
»Drži. Sam sem med vsemi papeži najbolj težko čakal in na srečo tudi dočakal papeža Frančiška. On je bil že v mojih otroških in pozneje študentskih letih papež mojih idej. To teologijo in krščanstvo, ki ju je on odprl in razplamtel v svetu, sem živel že kot kaplan in hrepenel po človeku, ki bo to potrdil. Za Frančiškom je prišel Leon XIV., ki je takoj dal vedeti, da gre Frančišek naprej. Trenutno o njem res še ne vemo veliko, a tišina je zgovorna. Zna poslušati in zdaj osvaja ta svet. Verjamem vanj in sem vesel, da si je izbral ime Leon, saj so to bili vedno papeži velikih prelomnic. Ena teh prelomnic, ki se ravno zdaj dogaja, je umetna inteligenca. In krščanstvo ta izziv mora sprejeti.«
Imate pri mašah v Nemčiji slovensko vino in katera je vaša najljubša hrana?
»Bom začel pri hrani in priznam, da bom vegetarijance in vegane verjetno razočaral. Sem mesojedec in zame je dober steak nekaj najboljšega na svetu, pa svinjska ali telečja krača tudi. Poleg radiča. Kar se vin tiče, sem imel, odkar sem šel v Berlin, tam vedno Slavinčeva vina. Najraje imam mešanico Slavinčevih vin oziroma zvrst, mašujem pa s Slavinčevim rumenim muškatom. Ima pa vinogradnik Samo Slavinec zadnje čase tudi izvrstno penino. Odkar sem v Münchnu, pa prijatelj Miran Klanjšček iz Brd skrbi, da pridem do najboljših briških vin in penine mojih prijateljev iz Brd. Sicer imam rad vsa slovenska vina, da ne bo pomote, a žal vseh ne morem imeti. Še posebej imam rad penine. Kadar imamo kakšno športno druženje, pa vedno pijem samo laško, ne heinekena. Tudi zaradi mojega dolgoletnega, žal pokojnega prijatelja Toneta Turnška, ki ga izjemno pogrešam. A on v meni in pri mnogih ljudeh živi naprej, saj je naredil veliko dobrega.«
