»Nikoli ne dovoli, da te letalo odpelje tja, kjer v svojih mislih nisi bil pet minut prej.« Ta misel pilote spremlja vsak dan. »Opominja na to, da moraš biti vselej 100-odstotno pri stvari,« pravi Jure Griljc, eden od njih. Griljc je direktor letalskega podjetja Flycom Aviation, ki se ukvarja s helikopterskimi prevozi potnikov in specializiranimi operacijami v zraku. Eno od teh posebnih operacij, spravilo lesa, so nedavno lahko pri nas prvič gledali Ljubljančani, ko je podjetje iz Lesc z avstrijskim partnerjem Wucher z grajskega griča s helikopterji odvažalo podrta drevesa.
Te dni je njihova flota v Nemčiji vpeta v eno bolj tveganih letalskih nalog: preverjanje električnih daljnovodov. Ja, prav ste prebrali. »Res te na vsakem tečaju letenja najprej naučijo paziti na električne žice. No, mi pa zdaj za nemškega distributerja električne energije s helikopterjem, na katerega je montirana infrardeča kamera, letimo prav nad žicami daljnovodov, operater z nami v kabini pa na monitorju medtem preverja morebitne napake na omrežju,« opisuje sogovornik. Še bolj atraktivne in tudi nevarne so tako imenovane operacije »zunanji človeški faktor«: delavca pripnejo na vrv helikopterja, da z zraka na žice daljnovodov namešča opozorilne krogle ali na stebre pričvrščuje zaščito za ptice.
Najpogosteje lahko Flycomova helikopterja znamke Airbus vidimo leteti nad Julijskimi Alpami, ko oskrbujeta planinske koče, tudi Kredarico, z vsem, kar danes potrebujejo planinci, in odvažata v dolino njihove smeti. Ponujajo pa tudi panoramske helikopterske polete.
Piloti so nemirne duše
V Flycomu letijo štirje piloti, prav zdaj ekipo še krepijo. »V Sloveniji se soočamo s pomanjkanjem pilotov, zato jih iščemo po vsej Evropi. Povpraševanja po pilotskem delu je precej, tudi na naš razpis smo dobili precej prijav. Piloti smo nemirne duše, hitro se naveličamo. V Flycomu ponujamo raznoliko delo, to pilote privlači,« pravi Griljc. Manj vabljivo dejstvo je, da je šolanje in usposabljanje pilota helikopterja še nekajkrat dražje kot šolanje in usposabljanje pilota za letalo.
Namesto v Lesce, kjer je sedež Flycoma, smo se povabili na kavo v Portorož, kjer Jure Griljc živi. In to na tako meglen dan, da s helikopterjem niti v Istro ne bi mogli prileteti. Griljc prihaja iz Kamnika in je po izobrazbi pravnik. A po diplomi ga je potegnilo v policijske vrste na Policijsko upravo Koper. Medtem je v Aeroklubu Portorož ljubezen do letenja nadgradil s prvo licenco za pilota letala. Tako se je že v policiji začel ukvarjati z letalstvom, najprej z uvajanjem dronov za nadzor državne meje in iskanje ljudi. Bil je tudi član policijske komisije za preiskave letalskih nesreč.
Policiji je pomahal v slovo, ko so ga leta 2023 imenovali za vršilca dolžnosti direktorja javne agencije za civilno letalstvo. Svet agencije ga je potrdil in predlagal tudi za imenovanje vladi za polni mandat, a se ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek ni strinjala. »Nimam nobene strankarske članske izkaznice in je niti ne želim. Takrat me je prizadelo, počutil sem se, kot da me skušajo diskreditirati,« prizna Griljc. A ko se ena vrata zaprejo, se vrata kokpita odprejo, bi lahko rekel pilot. Tudi po zaslugi uspešnega vodenja agencije je k njemu priletelo vabilo, da bi vodil družinsko podjetje Flycom Aviation, ki je v lasti podjetnika Ivana Kralja. Letalska podjetja pri nas lahko preštejemo na prste ene roke.
Helikopter ne pade kot kamen
Sogovornik pravi, da mu je pri vodenju blizu filozofija Richarda Bransona, ustanovitelja skupine Virgin in letalske družbe Virgin Atlantic. »Ni stranka tista, ki mora biti zadovoljna s storitvijo, ampak morajo biti zadovoljni zaposleni, saj bodo tako stranke še toliko bolj zadovoljne,« pove. Poudarja, da se zelo posveča varnosti, redno usposabljanje helikopterske posadke v zraku in na tleh je na prvem mestu. »Nobena letalska družba, razen morda največjih na svetu, si ne more privoščiti letalske nesreče,« meni. V letalstvu so zaslužki majhni, pove. »Resda helikopterski prevozi še zdaleč niso poceni, a so tudi naši stroški zelo visoki. Prav Branson je nekoč na vprašanje, kako postati milijonar v letalski industriji, odgovoril, da samo tako, da si najprej milijarder.«
Ko ga vprašamo, kaj bi svetoval tistim, ki jih je strah letenja, se zasmeje in reče, da ni najboljši naslov za odgovor na to. »Zame je letenje strast in komaj čakam, da sedem v letalo. Ampak ne boste verjeli, na visokih zgradbah mi je precej nelagodno pogledati k tlom. V letalu pa prav nikoli,« pravi. Vsak dan je v zraku več kot 50.000 letal in to je statistično še vedno daleč najbolj varno prevozno sredstvo; več kot tisočkrat večjo možnost imate, da se poškodujete na poti na letališče kot na letalu, pove pilot. Čeprav prizna, da v zadnjih mesecih statistika letalskih nesreč ni ravno na varni strani.
Helikopter pa je vendarle bolj nevaren kot letalo, saj letalo tudi ob morebitni odpovedi motorja vendarle lahko še nekaj časa jadra zaradi oblike kril, ga izzovemo. Griljc odkima in pojasni, da tudi helikopter ne pade na tla kot kamen, če mu odpove motor. »Helikopterske lopatice so podobne oblike kot krila letala. Rotor se zaradi podtlaka še vedno vrti, temu pravimo avtorotacija. Pravzaprav je manever odpovedi motorja in avtorotacije del obveznega usposabljanja pilotov. Na območju letališča helikopterju v zraku odvzame plin in mora z avtorotacijo nadzorovano pristati. Ključna prednost helikopterja v primerjavi z letalom v takem primeru pa je, da ne rabi skoraj nič prostora za pristanek,« pripoveduje.
Sam se v karieri še ni soočil s posebej nevarno situacijo v zraku. Prizna pa, da si je na poljudnoznanstvenih televizijskih programih ogledal vse oddaje o analizah letalskih nesreč. »Dobro prikazujejo, kaj vse lahko gre narobe,« meni.
Kdaj bo pacient v eni uri na kirurški mizi?
Pozorno spremlja slovensko sago z vzpostavljanjem helikopterske nujne medicinske pomoči in pravkar propadel razpis ministrstva za zdravje za nakup helikopterjev italijanskega proizvajalca Leonardo. Zgolj nakup dveh helikopterjev še ničesar ne rešuje, treba je vzpostaviti učinkovit sistem, se strinja. Ocenjuje, da bi v Sloveniji potrebovali tri helikopterske baze, poleg osrednjeslovenske in štajerske še eno na zahodnem delu države. Standard »zlate ure« pomeni, da je helikopter v 15 minutah na kraju in da je pacient v eni uri na kirurški mizi. »Zakaj je pacient v Trstu ali Umagu deležen učinkovite helikopterske nujne medicinske pomoči, v Kopru pa ne – in je odvisen od tega, ali je v bazi na Brniku dovolj lepo vreme, da helikopter vzleti? Si mar ne zaslužimo vsi učinkovite helikopterske nujne medicinske pomoči? Gre za naše otroke, za naše starše, za nas vse ...« poudarja Jure Griljc.
