Čeljust, glava, srce, grlo, bok, krempelj, očesce … To niso izrazi iz anatomskega učbenika, ampak gesla iz Slovenske pomorske terminologije, knjige, v kateri je Rok Sorta, dolgoletni profesor na srednji pomorski šoli, pred nekaj leti zbral slovenske pomorske izraze. »Za pomorščake povsod po svetu je seveda na prvem mestu angleščina, vendar pa Slovenci živimo in delamo z morjem ter potrebujemo tudi pomorsko slovenščino,« poudarja Sorta. Upa, da se bo še razvijala, čeprav nam v zadnjih letih v pomorstvu ne kaže najbolje. Slovensko pomorsko terminologijo uporabljajo na pomorski šoli in fakulteti, v državnih službah, slovenski vojski in medijih, ki se ukvarjajo s pomorstvom.
»Vsako leto dobim kar nekaj prošenj za pomoč pri prevodih: prevajalci, pisatelji, celo pesniki se obračajo name, kadar naletijo na dilemo,« dodaja Sorta. Sodeluje tudi pri dopolnilih pomorskih izrazov v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Za hobi pa že vrsto let sestavlja še žargonski slovar pomorskih izrazov, ki so jih uporabljali na naših ladjah trgovske mornarice. »To je nekakšna mešanica italijanščine, angleščine in slovanskih jezikov ter vse skupaj malce poslovenjeno,« slikovito opiše. Več kot 400 besed se je že nabralo. Po antikvariatih brska za pomorsko literaturo, tako da je njegova pomorska knjižna polica dolga več metrov.
Presenečenje tudi zanj je bilo odkritje, da je že veliki slovenski slavist Franc Miklošič v svoj staroslovansko-grško-latinski slovar (1862–1865) spravil veliko besed iz pomorstva. V spominu mu je ostal lep izraz »dobroplutje«, ko nekomu zaželimo mirno morje. »Te besede danes ne uporabljamo, a tako lepo zveni.« Sorto danes neredko zmrazi ob popolnoma zgrešenih prevodih, ko se ne razume, o čem besedilo sploh govori: »Hitro vidim, da je prevajal google ali umetna inteligenca in manjka strokovna rdeča nit.«
Rojen učitelj, ki tega ni želel
Rok Sorta prihaja iz učiteljske družine. »Trdno sem bil prepričan, da sam nikoli ne bom učitelj. Že kot otrok sem sanjal o tem, da bom poveljnik potniške ladje,« pove. Res je končal pomorsko izobraževanje in kot častnik krova na ladjah Splošne plovbe skupaj nabral skoraj štiri leta plovbe. »Številne pomorce začne dajati 'mal di ferro', bolezen ladijskega železja, kar pomeni, da se bolje počutijo na ladji kot doma. Kar nekaj sem jih poznal, ki jih je potegnilo v takšno odvisnost. Zavedel sem se, da je čas za izkrcanje,« se spominja. Pomorščak na kopnem je nekaj časa iskal pravo službo zase, nič kaj obetavno ni bilo videti. Oče, ki je bil ravnatelj pomorske šole, ga je prosil, da bi samo za nekaj tednov nadomeščal odsotnega učitelja strokovnih pomorskih predmetov.
Tako se je začelo in v tem poklicu je ostal 33 let. Izkazalo se je, da je podedoval čut za učiteljevanje, kar vedo povedati številni dijaki. »Našel sem svoje poslanstvo, zelo rad sem imel dijake in svoje delo. Gotovo sem bil učitelj z vrsto napakami, ampak delal sem s ciljem, da bi bili moji dijaki uspešni ne samo v službenem življenju, ampak da bi bili tudi čim boljši ljudje. Veliko odzivov nekdanjih dijakov priča, da smo bili na naši šoli pri tem uspešni. Veliko zadoščenje za učitelja je, ko ga nekdanji dijak ustavi na ulici in se še enkrat zahvali za pomoč, ki jo je dobil v dijaških letih,« priznava dobro leto dni upokojeni profesor pomorskih strokovnih predmetov in praktičnega pouka na morju na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran.
Tudi na tej šoli danes še kako občutijo pomanjkanje kadra. Dijaki programa plovbni tehnik so nedavno zaskrbljeni napisali celo javno pismo, saj jih skrbi, ali bo njihov program sploh obstal. Težava ni v zanimanju mladih za ta poklic, ampak v pomanjkanju strokovnega kadra. Dijaki so presodili, da pristojni te težave ne jemljejo dovolj resno. Če želi biti šola mednarodno priznana, morajo namreč strokovne predmete poučevati učitelji s strokovnimi pooblastili in pomorskimi izkušnjami. Teh pa je čedalje manj. A brez tega dijaki ne morejo pridobiti pooblastil po mednarodnih standardih in po zaključku šole ne morajo opravljati poklica, saj so ta pooblastila pogoj za vkrcanje na katero koli ladjo. »Res me skrbi za prihodnost pomorskega izobraževanja. Upam, da šola in država najdeta skupni jezik ter da na šoli pridobijo učitelje strokovnih predmetov, da bodo uspešno vodili program naprej,« pravi Sorta.
Od kuterjev do pomorskega krsta
Več kot tri desetletja je na pomorski šoli vodil krožek veslanja s šolskimi čolni kuterji, pa tudi odbor za organizacijo mednarodne regate teh čolnov. Vsako leto novembra se v Portorožu zbere več sto tekmovalcev. Letos je vodenje regate predal naslednikom, kot krmar kuterja pa je na tekmi vodil ekipi veslačev in veslačic. Regata je športno-družabni dogodek, katerega glavni cilj ni le veslaški boj, ampak tudi sproščeno druženje ljudi, ki imajo radi morje.
Boga morja Neptuna nosijo na prestolu ob vsakoletnem pomorskem krstu dijakov srednje pomorske šole že vse od leta 1947. Simbolični sprejem novih dijakov na šolo je postal ena večjih in najdlje ohranjenih prireditev pri nas, dijakom pa krst še vedno pomeni nekakšno prelomnico, krepi pripadnost šoli in ohranjanje tradicije. Sorta je bil zraven že vse od svojega krsta leta 1978. »Nikoli se mu nismo izneverili. Celo med covidom smo ga izpeljali, seveda v interni okrnjeni različici in z upoštevanjem varne razdalje,« poudarja.
Rok Sorta je tudi poveljnik enote Morje v civilni zaščiti, ki je pripravljena za ukrepanje ob morebitnem večjem onesnaženju ali nesreči na morju, na pomoč priskoči tudi drugje po državi, ko je treba, denimo ob poplavah v Savinjski dolini.
S kolesom do Atlantika
Srečamo ga lahko na skoraj vseh s pomorstvom povezanih dogodkih pri nas. »Ljudje, ki se poglabljamo v pomorstvo, se poznamo in si med seboj pomagamo – smo 'gente di mare', kot lepo pravijo Italijani, ljudje morja,« sklene.
Na enem takšnih druženj je lani nekoliko lahkomiselno, kot sam priznava, pritrdil prijatelju, da bosta čez leto dni odkolesarila vse do Santiaga de Compostela in rta Finisterre v španski Galiciji, kjer se konča znamenita romarska Jakobova pot. Rečeno – storjeno. Na velikonočni ponedeljek sta res odrinila, simbolično z rta Madona v Piranu, in vrtela pedale prek Krasa, severne Italije in Sestriera v Francijo, pa po severni Jakobovi poti do Santiaga in naprej do Atlantika. »Po 38 dneh kolesarjenja sva dosegla cilj. Bil je velik izziv, a tudi neznansko zadovoljstvo, ko sva se pripeljala na trg pred stolnico v Santiagu in na skrajni zahod Evrope. Atlantik sem preplul velikokrat, a gledati ga z visokih skal rta Finisterre po opravljeni nalogi je bil res poseben občutek – konec zemlje, čudovit pogled na širine in vsemogočnost oceana, notranji mir in misel: uspelo je!« se spominja.
Zdaj je, kot pravi, tipični upokojenec, ki mu primanjkuje časa. V domači garaži, ki se je prelevila v mini ladjedelnico, nastaja pet metrov dolg lesen čoln guc. »To je večletni projekt, ne bo še tako kmalu na morju,« je z napovedjo raje previden Rok Sorta.
