Do konca avgusta je v Muzeju Laško na ogled razstava, posvečena Pivu in cvetju, ki jo je pripravil strokovni delavec muzeja Tomaž Majcen, človek, ki zgodovino Laškega pozna do obisti, obiskovalcem in domačinom pa svoje uvodne predstavitve vselej začini s kakšno obrobno zanimivostjo, ki pritegne pozornost.

Pivo in cvetje letos praznuje 60 let, saj so prvo prireditev pod tem imenom v Laškem pripravili leta 1964. Dvakrat, leta 1984, ko so gradili nov most čez Savinjo v Laškem, in leta 2020 zaradi epidemije koronavirusa prireditve ni bilo, zato je bila letošnja izvedba dejansko 59. po vrsti. »Vse pa se je začelo še leto prej, torej leta 1963, ko so dekleta iz takratnega hortikulturnega društva pripravile razstavo cvetja. Tedanji direktor pivovarne Ivan Vodovnik, ki je bil sočasno tudi predsednik hortikulturnega društva, pa je izrekel znameniti stavek: 'Če je cvetje, pa naj bo zraven še pivo.' In je priredil dan odprtih vrat 'svoje' pivovarne. Že leto pozneje je bila izvedena prva prireditev pod sedanjim imenom Pivo in cvetje, saj je analiza leto prej pokazala, da so ljudje radi prišli,« nas pouči Tomaž Majcen.

Se je pa prireditev ves čas po malem spreminjala, posodabljala, nekaj so ji odvzeli, a dodajali tudi nove vsebine. Prva leta so pri pripravi sodelovala praktično vsa delujoča društva v kraju. Sami so postavljali tudi točilne pulte in stregli obiskovalcem. Dobiček, ustvarjen na tak način, so člani društev porabili za lastno dejavnost, omeni Majcen, ki je v laškem muzeju zaposlen 17 let. Vsa leta pripravlja različne tematske razstave. V času Piva in cvetja so te vedno povezane s prireditvijo, ki je z leti postajala večja in tudi vsebinsko bogatejša.

Nekoč so vsi delali vse

»Prva leta so na prireditvi Pivo in cvetje vselej igrali domači ansambli in bendi, bogato je bilo tudi kulturno dogajanje. Vrstili so se različni koncerti, tudi klasične glasbe in celo operete. Prikazovali so življenje na deželi in različne šege, navade in opravila, pa tudi gledališke predstave. Gospodinje so pekle krušne in druge izdelke ter pecivo, ki so ga najprej postavile na ogled, na koncu pa prodale na licitaciji. Tam se je vedno trlo ljudi, ki so dobrote v hipu pokupili,« odstira Tomaž Majcen pogled v preteklost tradicionalne prireditve, ki je bila nekoč vsebinsko zelo bogata.

Na njej se je zvrstilo tudi veliko športnih dogodkov, vse od šahovske simultanke do nogometnih in košarkarskih turnirjev. Celo tek z baklami so priredili. Tudi razstavljali so najrazličnejše, od ročnih del do gob, malih živali, na ogled so bila likovna dela in še marsikaj. »Vse to je privabljalo v Laško ljudi od blizu in daleč. Še zlasti je vse privlačil ognjemet, ki je bil stalnica od prve prireditve do pred nekaj leti, ko so ga ukinili. V nekem obdobju so pripravili celo slap z mostu čez Savinjo, dih je jemala vodna simfonija na Savinji z laserskim šovom in še bi se kaj našlo. V prvi vrsti pa je bilo Pivo in cvetje namenjeno druženju Laščanov, ki so se tu srečali, se zabavali in debatirali ob vrčku piva,« našteva Majcen.

Sčasoma je prireditev prerasla v največji turistični dogodek pri nas, ljudje so prihajali od vsepovsod, vse bogatejši je postajal tudi program. Vse je bilo lažje, ker je pred desetletji vse financirala laška pivovarna, ki bo prihodnje leto praznovala 200 let varjenja piva. S prihodom novih lastnikov pa se je prireditev spremenila v glasbeni festival, vse drugo so degradirali v spremljevalni program.

»Z odhodom dolgoletne vodje Turističnega društva Laško Andreje Križnik leta 2012 se je iz organizacije umaknilo tudi Turistično društvo Laško, vse organizatorske niti pa je prevzela pivovarna. Njihova ideja je bila, da Pivo in cvetje postane festival,« pravi Majcen. »Žal se je izkazalo, da to ni dobro.« Letos se je festival, ki je vedno imel dušo in srce, izjalovil. V Laško je, tudi zaradi visoke cene dnevne vstopnice, prišlo manj ljudi. »Dobro se spomnim, kako so pred leti nekdanji vodilni v pivovarni, tudi nekdanji direktor Tone Turnšek, sami premikali cvetlična korita, če je bilo treba. Skratka, vsi so delali vse in sodelovali pri vsem. Danes pa …« z roko zamahne Majcen, ki je v muzeju zaposlen od leta 2007, pred tem je muzej vodil njegov oče Jože Majcen, dolgoletni učitelj likovne vzgoje.

Tomaž Majcen je po poklicu diplomirani inženir geologije. Prvo službo je dobil na Geološkem zavodu v Ljubljani, nato je nekaj časa poučeval na trgovski šoli v Celju, pa tudi na osnovni šoli Polzela.

Bolj je navezan na Maribor kot Laško

Zaposlen je bil še v Mladinski knjigi in kot strokovni delavec tudi v celjskem zaporu. Čeprav ga imajo Laščani za svojega, sam pravi, da ni in nikoli ne bo Laščan. »Moja starša sta prišla živet v Laško leto dni pred mojim rojstvom. Čeprav sem v šolo hodil v Laškem, se nikoli nisem imel za Laščana. Bolj domače sem se vedno počutil v Mariboru. Tam sem preživljal tudi vse počitnice. S starši smo se ob petkih vedno odpeljali v Maribor, ko je bilo vikenda konec, pa smo se vračali v Laško,« razloži Majcen, ki je danes oče dveh odraslih hčera. Starejša Špela je bila študentka prve generacije evropskega študija v Ljubljani.

»Prek programa Erasmus je eno leto preživela v francoskem Bordeauxu, nato še v belgijskem Bruggeu, zaposlena pa je bila v Bruslju, v evropski komisiji in parlamentu. Zdaj z družino že nekaj let živi v Kopru,« o svoji družini spregovori Majcen. »Mlajša Katarina je glasbenica. Srednjo glasbeno šolo je naredila v Ljubljani, nato je študirala v Cambridgeu v Angliji in Glasgowu na Škotskem. Zdaj živi v ameriškem Coloradu in poučuje na tamkajšnji univerzi ter igra v orkestrih,« je ponosen Majcen, ki je tudi že dedek štirim vnukinjam. »Očitno znam z dekleti,« se pošali.

Z družino je veliko potoval po svetu, krajša in daljša potovanja pa vselej načrtoval sam. Tako so z lastnim ali najetimi avtomobili prepotovali praktično vso Evropo, velik del Severne Amerike in tudi malo Afrike. »Takšen način potovanja je najboljši,« pravi Tomaž, saj ti omogoča, da se tam, kjer ti je nekaj všeč, zadržiš dlje časa, od tam, kjer občutki niso najboljši, pa se prej odpraviš naprej, novim dogodivščinam naproti.

»V najlepšem spominu nam je ostalo trimesečno bivanje v španski Tarragoni in celoletna pustolovščina v Belgiji, kjer sta hčerki obiskovali evropsko šolo in na tak način spoznavali čudovito raznolikost ljudi in kultur. Mimogrede pa sta se naučili nekaj tujih jezikov. Čar potovanj je v spoznavanju in spoštovanju drugačnosti. Odpirajo se nova obzorja, porajajo nove ideje, ki pa v domačem, med hribe ujetem kraju pogosto povzročajo težave,« se ob misli na potovanja razneži Tomaž Majcen, ki je tudi navdušen kolesar. Prekolesaril je pot od izvira do izliva Donave ter obkrožil Jadran.

Zdaj že nekaj let živi v Celju s partnerico Urško, prevajalko, s katero sta se odlično ujela. Oba sta pustolovca, ki ljubita potovanja in odkrivata skrite kotičke in znamenitosti, prav tako sta oba velika gurmana. Pustita se razvajati, a tudi sama uživata v pripravi različnih jedi, okušanju piva in vrhunskega vina.

Njune dogodivščine in gurmanska razvajanja Majcen na družbenem omrežju s fotografijami vselej pospremi s stavkom: »Fantastičen dan (ali večer) ... pa ga še ni konec.«