Sestra Vesna Hiti, usmiljenka in misijonarka, v Afriki neprekinjeno deluje že zavidljivih 35 let, njena pot na črno celino pa se je, kot se spominja, začela 24. junija 1991, ko je iz Pariza odpotovala v Ruando in tja prispela ravno na zgodovinski dan slovenske osamosvojitve. Novica o napadu na domačo državo je bila ob njenem prihodu hud šok, ki pa se je kmalu zlil s pretresljivim spoznanjem povsem drugačnega, surovega sveta. »Človek si Afriko predstavlja nekako drugače. Veš, da je tam revščina, in kot medicinska sestra se marsikaj naučiš o nalezljivih boleznih, potem pa pride tisti kulturni šok – umazanija, raztrgani otroci in aids, ki je bil takrat na vrhuncu,« se svojih začetkov spominja sestra Vesna.
Kljub izjemno težkim, včasih na videz povsem brezupnim razmeram se je hitro privadila na novo okolje in nepredvidljivo delo. Kot medicinska sestra je morala tam pogosto prevzemati vlogo in odgovornost zdravnika ter se ob pomanjkanju opreme povsem sama odločati o zdravljenju. Spoznanje ob nenehnem vsakodnevnem soočanju z bolečino je bilo ostro in neizprosno: »Če pomagam, bolnik lahko ozdravi ali umre, če pa ne pomagam, bo gotovo umrl.«
Breme nemoči pred obličjem bolezni in pomanjkanja je bilo sprva izjemno težko. Priznava, da je na začetku ob vsaki smrti otroka jokala, a so jo v teh najtemnejših trenutkih presenetljivo pogosto tolažile kar obupane matere umrlih otrok. Prav afriški ljudje so jo, kot pripoveduje, naučili jemati življenje in smrt bistveno bolj naravno. Srečanje z afriško resničnostjo je globoko spremenilo tudi njo samo: »Tisto, kar se je nekoč zdelo nujno in bistveno, je zbledelo in postalo povsem relativno.« Njena preizkušnja vere in človečnosti se je skozi desetletja le še poglabljala, saj so njeno poslanstvo zaznamovali tudi najbolj temačni trenutki človeške zgodovine – delovala je v času nepredstavljivih grozot genocida v Ruandi, smrtonosnih izbruhov kolere in težkega obdobja begunstva v Kongu.
Zgodbe preživetja
V 28 letih dela v ruandskem zdravstvu in kasneje v Burundiju se je srečala z nešteto obrazi obupa, a tudi z zgodbami o preživetju, ki so presegle vso človeško in strokovno logiko. Kjer medicina odpove in v rokah pogosto ni drugega kot zgolj upanje, se rojevajo trenutki, ki jih misijonarka opiše kot prave čudeže. Njene besede o teh rešenih življenjih nosijo še posebno globoko čustveno težo:
»Najbolj so se mi vtisnili v spomin tisti podhranjeni otroci, ki so bili že na pragu smrti zaradi podhranjenosti in so potem popolnoma ozdraveli. Tako je bila neka deklica, Zofija, ki je ne morem nikoli pozabiti, ker dejansko po človeško gledano ni bilo možnosti za preživetje. A je preživela ter je zdaj normalno dekle … Ali pa druga deklica, Emanuelija, ki se je na neki božični večer rodila kot 750-gramski nedonošenček. Bili smo brez inkubatorja, s steklenicami tople vode, zavita je bila le v vato. Močno je deževalo, tako da je nismo mogli pripeljati v bolnišnico, in smo bili prepričani, da bo umrla. A zjutraj, ko sem pa prišla, je na ves glas jokala. Pripeljali smo jo v bolnišnico in ravno pred nekaj dnevi sem dobila njeno sliko. Danes je res lepo dekle. To se človeku vtisne v srce.«
Pred osmimi leti je svojo pot nadaljevala v sosednjem Burundiju, kjer danes v Centru Akamuri dela z otroki s posebnimi potrebami. Delo z njimi jo neskončno osrečuje, saj poudarja, da v teh otrocih ni hudobije, temveč zgolj pristna naravna dobrota in smisel za medsebojno pomoč. Čeprav Burundi danes pesti huda ekonomska kriza, vsesplošen zastoj in skrajna stopnja revščine, sestra Vesna iskreno občuduje tamkajšnje prebivalce, njihovo neverjetno vztrajnost, delavnost in potrpežljivost. Preživetje z minimalnimi sredstvi – denimo nočnega čuvaja z vsega 20 evri na mesec – je zanjo neverjeten in vsakodneven opomin na nečloveške razmere, v katerih se borijo za golo preživetje.
Pomoč ne sme biti le miloščina
Pri lajšanju te globoke strukturne revščine in vračanju upanja igrajo veliko vlogo projekti ter donacije iz akcije Slovenske karitas Za srce Afrike. Vendar sestra odločno poudarja, da pomoč ne sme biti zgolj pasivna miloščina, saj človek z zdravimi rokami od nje ne more in ne sme biti odvisen vse življenje. »Življenje nas je prevzgojilo v tem, da ne delaš samo s čustvi, ampak z razumom. Ljudem je treba pomagati, da si potem tudi sami pomagajo naprej,« pojasnjuje ta dostojanstven pristop. Z zbranimi darovi v akciji Z delom do dostojnega življenja ljudem omogočajo delo, jim najamejo zemljo za obdelavo ali kupijo nepogrešljive koze, motike in semena fižola ter sladkega krompirja. Sodelovanje domačinov pri gradnji zdravstvenih centrov in šol jim omogoča zaslužek, s katerim si lahko ob koncu projektov postavijo na lastne noge, zgradijo skromno hišico ali vzpostavijo lastno prodajo.
Trenutno njene misli in trud usmerja velik projekt v zakotnem burundijskem kraju Muhwazi, kjer s pomočjo Karitasa rastejo vrtec in prostori za devetletno osnovno šolo. »Potrebe so velike, na vse se naenkrat ne da odgovoriti. Toda to, kar se oči in srca najprej dotakne, so otroci; kar mrgoli jih,« pripoveduje sestra, medtem ko opisuje boleče prizore stotih otrok, stisnjenih v enem samem, pretesnem razredu. Gradbišče, kjer od jutra do večera zgolj z rokami gara več kot 150 domačinov, nezadržno napreduje. Vizija misijonark je jasna – otrokom želijo ponuditi zares kakovostno izobrazbo, zato razrede omejujejo na okoli 50 otrok. Časi so se namreč nepreklicno spremenili; medtem ko so starši nekoč od otrok pričakovali le, da v suši nosijo vodo ali pazijo živino, si danes tudi oni za svoje potomce želijo uspeha in donosnih poklicev. Najmočnejši motiv vseh vpletenih je prav močna želja po drugačni, svetlejši prihodnosti.
Kljub vsemu prestanemu trpljenju sestra Vesna ponavlja, da je njeno življenje prepredeno s čudeži. Teh ne vidi zgolj v dramatičnih reševanjih na robu smrti, ampak tudi takrat, ko opazuje postopno uresničevanje projektov, za katerimi stoji brezpogojna dobrota slovenskih darovalcev. Čeprav se vselej izjemno rada vrne v rodno Slovenijo, jo njeno nesebično srce vedno znova kliče nazaj med najranljivejše. »Slovenija je moja domovina, ampak tudi Burundi je zdaj moja domovina,« z blagim nasmeškom in globokim mirom sklene sestra Vesna, usmiljenka, ki s svojimi dejanji ne prinaša le zdravja in znanja, temveč predvsem neusahljivo upanje tja, kjer ga najbolj primanjkuje.
