»Z razširitvijo Evropske unije v Bruslju živi veliko različnih narodov. Kar se tiče odprtosti in tega, kaj vse vam omogoča, od kulinarike do muzejev, je to fantastično mesto, če v njem sprejmeš veter, dež in to, da je umazano,« pripoveduje sogovornica.

Kot tujec iz Evropske unije se v belgijski prestolnici počutiš domače, še pravi, pri čemer je izkušnja neevropskih priseljencev zaradi belgijskega nacionalizma (lahko) drugačna. Ob upravni in politični resničnosti Bruslja, ki ga naseljujejo institucije Evropske unije in številne mednarodne organizacije, v mestu obstaja tudi močna umetniška scena. »Tu ustvarjajo umetniki s celega sveta, ki se želijo uveljaviti. Bruselj je zelo močan v sodobnem plesu, pa tudi v flamenku, ki ga plešem, pri čemer se srečujem z ženskami iz celotne Evrope in iz Kanade, Združenih držav Amerike ter od drugod.«

A takšen Bruselj Dragica Čarna v polnem zamahu živi od leta 2010, ko je globlje vstopila v pesniške in zdravilske vode. Pred tem se je kot žena veleposlanika gibala v diplomatskih krogih, kot jezikoslovka pa se je ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo angažirala pri vključevanju slovenskega jezika v Evropske šole.

Diplomatski Bruselj

Ko v Bruslju živiš v diplomatskem miljeju, se ne povežeš z domačini. Če z njimi ne ustvarjaš in se z njimi ne družiš, se v mestu ne moreš počutiti doma, še svoje izkušnje posreduje Dragica Čarna, ki izven Slovenije živi že od leta 1986. Med mesti, v katerih je živela v tujini, je bil prvi v nizu Rim, kjer je na Univerzi La Sapienza delala kot profesorica slovenskega jezika in literature. Nekaj časa je bila novinarka na RAI Roma, prevajala je tudi za slovenske politike in diplomate.

Po bivanju v Italiji se je za tri leta vrnila v Slovenijo, poročila in se nato zaradi moževega veleposlaniškega mesta preselila v Madrid. »Tam sem bila izjemno srečna. Rodil se nama je drugi otrok, poleg tega so Španci zelo odprti in te hitro sprejmejo. V Madridu sva imela odprta vsa vrata, od kraljevih do številnih drugih, tudi ne zgolj diplomatskih,« opisuje umetnica, ki je pred kratkim izdala že šesto pesniško zbirko. Njena najnovejša knjiga poezije nosi naslov Lilith, napisala pa jo je v treh jezikih, slovenskem, španskem in italijanskem, kar je odraz tako njene jezikoslovne izobrazbe kot življenja v različnih jezikovnih in kulturnih okoljih. Zbirko je posvetila ženski oziroma je žensko postavila v njeno središče, »golo, slečeno, zatrto, pohojeno, divjo, uporno in svojo«, kot je zapisala sama.

Za Madridom, kot pripoveduje Dragica Čarna, je prišel Bruselj, kjer je njen mož prav tako dobil veleposlaniško mesto. V prvih letih – mož je kasneje izstopil iz diplomatskih vod in postal vodja enega od direktoratov v evropskem parlamentu – po selitvi v belgijsko prestolnico se je Dragica Čarna tam gibala v diplomatskem in političnem svetu. »Ko ste znotraj najvišje diplomacije, se družite s predsedniki vlad, predsedniki držav in ste na sprejemih pri kraljih in kraljicah. Ko sem spremljala, kako ta svet deluje, kakšne informacije krožijo in kako nesposobni ljudje lahko zasedajo nekatere položaje ter kako te odstavijo, če opozarjaš na napake, sem pred 13 leti iz tega zavestno izstopila.«

Promocija slovenskega jezika in kulture

Ves čas je Dragica Čarna veliko delala tudi na področju promocije slovenskega jezika in kulture. »Leta 2002 sem se kot profesorica slovenskega jezika ob približevanju vstopa Slovenije v Evropsko unijo v Bruslju angažirala, da bi pridobili dovolj veliko število otrok, ki bi se v Evropski šoli vpisali v program učenja slovenskega jezika. Ko je Slovenija dve leti kasneje vstopila v Evropsko unijo, je bilo v Bruslju še zelo malo slovenskih družin, v Evropski šoli pa smo za učenje slovenskega jezika potrebovali kvoto,« se preteklih časov spominja sogovornica.

Pomembno se ji zdi, da se slovenski otroci ob tujih jezikih v Bruslju učijo tudi materinščine. Na podlagi lastnih izkušenj pripoveduje, kako sta se njena hčerka in sin, ne glede na to, da so doma govorili le slovensko, med seboj pogovarjala v angleščini.

Vseh 16 let, kolikor sta njena otroka obiskovala Evropsko šolo, je na njej dvakrat na leto poskrbela za promocijo slovenske kulture in kulinarike. Poleg izdelkov, ki so jih prodajali na stojnicah, je Dragica Čarna za šolski dogodek pripravila tudi slovenske jedi. Obiskovalcem so tako predstavili marsikatero zanimivo jed, od pečenic do kislega zelja, praženega krompirja, ajdove kaše in potice. »Pri kuhanju so mi pomagale še druge mame. Jedi smo doma skuhale in jih zjutraj prinesle na stojnice.« Ves denar, ki so ga zbrali s prodajo, je prejela šola, ki ga je podarila v dobrodelne namene. »Znesek, ki smo ga zbrali, se je kosal z zneski največjih držav Evropske unije,« ponosno pove Slovenka, ki je na šoli organizirala tudi literarne večere.

Ko pripoveduje o prireditvah na šolah, še doda, da je lahko bila pri teh v primerjavi s sprejemi in predstavitvami pod okriljem veleposlaništva veliko bolj dejavna in ustvarjalna. »Na sprejemih na veleposlaništvu, ki sva jih prirejala, uporabljaš promocijski material, ki ga pošlje država, za hrano in postrežbo pa poskrbijo profesionalci. Ti dogodki so veliko bolj neosebni.«

A ti časi so za njo. Ta svet je ne pritegne več, zato se ne udeležuje več nobenih diplomatskih dogodkov, le izjemoma, če Bruselj obišče kakšen slovenski umetnik. »Svet visokih diplomatskih krogov zame več ne obstaja. V Bruslju sedaj živim običajno življenje, v umetniških krogih. Plešemo, ustvarjamo, delamo videe s poezijo, prirejamo literarne večere ...« pravi pesnica, ki se ukvarja tudi z astrologijo in je mojstrica reikija​. Zanima jo holistična medicina, v Indiji se je učila tudi ajurvede.