Morrison je majhno ameriško mesto ob koloradskem velemestnem Denverju. »Ko se tam pelješ, nimaš občutka, da greš iz mesta v mesto. Vse je povezano z Denverjem,« pripoveduje Slovenka Polona Kalan Carson, ki že 20 let živi v Združenih državah Amerike. Čez lužo je prvič odpotovala leta 1999, ko je po diplomi iz kemije v Ljubljani in magisteriju iz agronomije odšla v ZDA kot mlada raziskovalka med doktorskim študijem iz okoljskih znanosti na Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Na drugem koncu sveta pa je ostala zaradi ljubezni in kot pravi, se ji je bilo v ameriško okolje lažje vklopiti, ker je njen mož Američan in ji je pomagal s tolmačenjem kulture in navad.
Ko se v mislih vrne na začetek svojega vklapljanja v novo okolje, se spomni, kako ji je bilo na začetku v restavracijah tuje, da so natakarji ves čas pristopali k mizi in spraševali, ali je hrana dobra in ali še kaj potrebujejo. »Ves čas te sprašujejo, kar se mi je na začetku zdelo nekoliko vsiljivo. A to je del posla,« pravi sogovornica, ko pripoveduje o enem od izrazov kapitalistične družbe. Prav tako se spominja, kako ji je bila nenavadna komunikacija z neznanci, ki se v ameriškem okolju hitro zgodi. To ponazori s prigodo iz ene od restavracij. Ko je predse dobila jed, ki jo je naročila, je izza sosednje mize pristopila gospa in jo vprašala, katera jed je to, ki da je videti tako okusno.
V govoru o ameriškem kulturnem jeziku se Slovenka ustavi tudi pri navadah v prijateljskih druženjih. »Ljudje na obiskih niso tako dolgo, kot smo vajeni v Sloveniji. Pogosto gostitelj pri povabilu pove, od kdaj do kdaj bo potekalo druženje. Poleg tega, ko se dogovorimo za piknik ali večerjo, ponavadi gostitelj sestavi jedilnik ali pa skupaj naredimo seznam ter se vsak javi, kaj od naštetega bo skuhal oziroma prinesel. Vsak tako k pikniku nekaj prispeva, gostitelj pa največkrat poskrbi za del glavnega obroka. Pogosto se tudi zgodi, da kot gost prineseš s seboj pijačo, ki jo piješ,« pripoveduje Polona Kalan Carson in pravi, da ji je ta navada všeč. Tudi praktično je, doda, ker preden gostje odidejo, vedno tudi pomagajo pospraviti. Četudi gostitelj že vnaprej časovno ne zameji druženja, pa je običajno, da ljudje po kakšnih dveh urah počasi začnejo odhajati.
Druga Silicijeva dolina
Slovenka se je z možem v Kolorado pred leti preselila iz Ohia. V sončnem Morrisonu, naselju zahodno od Denverja, sta spoznala prijazne in tople ljudi. »Tu je 300 sončnih dni na leto in v tem lepem koloradskem okolju so ljudje zelo povezani z naravo. Pri tem je zanimiv podatek, da je Denver po starosti prebivalcev najmlajše ameriško mesto, saj v njem živi veliko mladih družin. Veliko mladih se priseljuje tudi v naše naselje.« Denver z okolico se zadnja leta zelo hitro širi in še pred kakšnimi dvajsetimi leti, pripoveduje sogovornica, je bilo območje, kjer sedaj živita zakonca, še zelenica.
»V Denverju in bližnjem Boulderju je vedno več tehnoloških podjetij, nekatera so usmerjena tudi v raziskovanje vesolja in obnovljivo energijo. Za Boulder celo pravijo, da je druga Silicijeva dolina. Zato je tu veliko poslovnih priložnosti, ki privabljajo mlade. Poleg tega je v Denverju, ki leži na zahodnem obrobju Velikih planjav, še vedno veliko prostora za novogradnjo.«
Vse več avtohtonih rož na vrtovih
V Koloradu, kot svoje izkušnje še posreduje Polona Kalan Carson, ki dela kot svetovalka za okolje, prebivalci precej skrbijo za naravo. »V parkih, ki jih imamo veliko, prostovoljci pobirajo smeti. Zaradi malo padavin na tem območju ljudje vedno več svojih vrtov urejajo z avtohtonimi rastlinami, ki ne potrebujejo veliko vode. Če za zelo ameriško velja to, da je sprednja stran hiše lepo urejena z zelenico brez plevela, je v naši soseski vedno več vrtov, ki za vzdrževanje ne potrebujejo veliko vode, kar je pomembno glede na to, da ima Kolorado suho podnebje.«
Eno od lokalnih podjetij prodaja kar »vrt v škatli«, kar pomeni, da približno 30 izbranih vrst rastlin, prilagojenih na suho podnebje, spremlja tudi načrt, kako vse skupaj posaditi, da bo videti lepo.
V njihovi soseski dobro deluje tudi sosedska pomoč. »Tu veliko nakupujemo po spletu in če poštar prinese paket, ko sva z možem recimo v hribih, ga prevzame kdo od sosedov. Ker sva naročena na tedensko dostavo lokalnega mleka in ko sva ga ravno pred kratkim zjutraj pozabila pospraviti, sva poklicala sosedo, ki ga je spravila v najin hladilnik, saj ima ključ od garaže in vrat v kuhinjo.« Sodelovanja med sosedi je veliko, čeprav se prav pogosto niti ne družijo, bolj občasno, na kakšnem pikniku ali ob večjih prelomnicah posameznikov. Radi pa poklepetajo, ko se srečajo pred hišo ali na vrtu.
Bolniška je del plačanega dopusta
Kot pripoveduje Polona Kalan Carson, ki je z možem statistikom zaposlena v istem podjetju, so pogoji dela v njuni službi nekoliko drugačni od siceršnjih. »Ustanovitelj podjetja je namreč Anglež in tako imamo bolj evropske pogoje, kar pomeni, da imamo več dopusta kot sicer v ameriških podjetjih. Prav tako imamo precej svobode. Pomembno je, da je delo narejeno in ni važno, kdaj. Po tukajšnji delovni zakonodaji moraš na teden opraviti najmanj 30 ur dela, da dobiš polni paket, ki vključuje delno plačano zdravstveno zavarovanje in dopust. Delam 32 ur na teden, kar je štiri dni na teden, vendar to resnično učinkovito oddelam. Plačanega dopusta imam 20 dni in 11 praznikov, pri čemer se dnevi, če si na bolniški, odštevajo od tega,« način dela in pogoje predstavi Polona Kalan Carson.
Zakonca Carson pa živita tudi blizu ene od velikih svetovnih znamenitosti – Red Rocks Amphitheatre. Gre za eno najznamenitejših koncertnih prizorišč na prostem, kjer za slikovitost glasbene izkušnje poskrbi naravna kulisa. Na prizorišču, obdanem z rdečimi monolitnimi peščenjaki, dogodki potekajo že več desetletij, prostor pa privablja največja glasbena imena. Na odru med rdečimi skalnimi pečinami so med drugimi igrali The Beatles, Diana Ross in Jimi Hendrix.
