Na majhnem škotskem otoku Bute z glavnim mestom Rothesay živi okoli 6500 prebivalcev. Ulice, kot jih zadnje mesece, odkar se je tja preselila zaradi službe, opazuje zdravnica družinske medicine Manja Leban, so večinoma prazne. Življenje je tiho in mirno, a škotski otok je bil nekoč ena glavnih počitniških točk v deželi.
Še na prelomu iz 19. v 20. stoletje so mu pravili škotska Madeira, zaradi cvetočega turizma in na obali posajenih palm. A kot pravi Manja Leban, moraš za to, da v severnem vremenu vidiš povezavo s portugalskim otokom, ki slovi po ugodnem podnebju in večni pomladi, uporabiti zelo veliko domišljije. Palme na škotski obali nekako živijo, medtem ko je turizem na otoku Bute še vedno ena od pomembnih gospodarskih panog. To posebej velja spomladi in poleti, pri čemer število obiskovalcev vseeno ni primerljivo s kakšnim drugim škotskim turističnim krajem. Med glavnimi znamenitostmi otoka je poleg njegove slikovite narave palača Mount Stuart, ki jo je v 19. stoletju dal zgraditi lokalni markiz. Da je kompleks resnično vreden ogleda, potrjuje tudi Slovenka, ki pravi, da je palača s parkom čudovita. Za impozantno stavbo, polno marmorja, pa se skoraj zdi, da ne spada več v to okolje, sodobnost ruralnega in revnejšega območja ponazori Manja Leban.
V mestu v zadnjem času veliko trgovin zapirajo, sicer je ponudba na majhnem otoku tako in tako precej osnovna. Obratujejo ena banka, dve lekarni in nekaj majhnih trgovin, med katerimi imajo nekatere poštno okence. »Pri hrani ni veliko izbire in je na otoku precej draga. Zato je smiselno, da kadar je možno, večje nakupe opraviš na celini. Tukaj ni cenejših supermarketov,« pove Manja Leban. Je pa na otoku precej neprofitnih stanovanj, prav tako veliko stanovanj, ki zaradi izseljevanja ostajajo prazna, prodajajo na dražbah. Kot drugod je na Butu socialna neenakost opazna tudi v prostoru. Poleg blokov z neprofitnimi stanovanji je precej tudi velikih, dragih in lepih hiš.
Dobra plat otoka Bute je, da je skoraj neposredno povezan z Glasgowom. Vožnja s trajektom traja pol ure, iz pristanišča pa se nato sprehodiš do železniške postaje, od koder pot do Glasgowa z vlakom traja še eno uro, podobno velja za vožnjo z avtom. Javni promet, kot pravi Slovenka, dobro deluje in tako je Bute v primerjavi z drugimi škotskimi otoki najmanj odročen. Nekateri ljudje se od tam celo vozijo v službo in obratno. »V bolnišnici dela medicinska sestra, ki na celini živi blizu pristanišča in se vozi na otok delat, prav tako s celine prihajajo rentgenski tehniki,« razloži Manja Leban, pri čemer zaradi dobrih povezav z javnim prevozom za življenje na Butu uporaba avta ni nujna, če imaš opravke samo v glavnem mestu. Sicer so na otoku tudi avtobusne povezave, vendar ne zelo pogoste.
Odnos do tujcev
Kakšen je po njenih izkušnjah odnos otoškega prebivalstva do tujcev? Manja Leban, ki sicer na Škotskem živi že skoraj deset let, pravi, da je za tovrstne zaključke glede Buta še prezgodaj, saj je na novi lokaciji le kratek čas. Sicer je zaradi svojega dela živela že v različnih mestih in krajih po deželi. Kot zdravnica, ki je končala specializacijo iz »ruralne« družinske medicine, je tako že živela in delala na raznih odročnih območjih.
»Do svoje trenutne službe sem delala kot samozaposlena in na tak način pokrivala različne kadrovske luknje. Delala sem po različnih krajih, kjer nisem dolgo ostala. Nikoli nisem imela občutka, da bi me obravnavali kaj drugače, kot tujko, pogosto me le vprašajo, od kod sem, ker se mi ne glede na vsa ta leta po naglasu vseeno sliši, da nisem domačinka. A to vprašanje je bolj iz radovednosti, od kod ljudje prihajajo v odročne kraje.«
Sicer na Butu zadnja leta živi kar nekaj Sircev, ki so na otok kot begunci prišli predvsem leta 2015. Lokalna skupnost je takrat sprejela več družin in marsikdo je v novem okolju ostal. Nekaj jih dela v restavracijah hitre prehrane, eni so odprli svojo kavarno, del pa jih živi od socialne podpore.
Praznični festivali ognja
V škotski praznični kulturi je med decembrskimi prazniki, kot pripoveduje Slovenka, novo leto skoraj tako pomembno kot božič. Prehodu v novo leto pravijo hogmanay, po Škotskem pa se v tem času odvija več zimskih festivalov ognja. Eden takšnih je v mestu Stonehaven, kjer opolnoči 40 moških in žensk hodi po ulici in z gorečimi žogami maha okoli svojih glav. Gre za tradicionalni očiščevalni obred, v katerem zažgejo vse slabe duhove iz starega leta ter tako v novo obdobje vstopijo prečiščeni. Domnevajo, da ta festival sega vsaj v 19. stoletje in da naj bi izviral iz tradicionalnega vraževerja ribičev o odganjanju zlih duhov.
Sicer so festivali na Škotskem dokaj razširjeni. Na otoku Bute prirejajo jazz festival, v mnogih ruralnih predelih, predvsem v Škotskem višavju, potekajo etnološke prireditve, kjer sodelujoči, oblečeni v tradicionalne kilte, tekmujejo v metanju hlodov in drugih težkih predmetov. Pomemben del družabnosti na podeželju so tudi agrikulturni festivali, kjer je mogoče tudi kupiti in prodajati živino, prirejajo pa tudi lepotna tekmovanja za živali.
Na Škotskem je zaradi naravnih danosti zelo priljubljeno preživljanje časa v naravi. Veliko ljudi kolesari in planinari, pri čemer je popularno osvajanje munrov, kar je izraz za gore, višje od 914 metrov (3000 čevljev), ki jih je v deželi 282. Čeprav je na Škotskem divje kampiranje dovoljeno skoraj vsepovsod, je v gorah mogoče prespati tudi v tako imenovanih kočah, ki jim pravijo bothies. Gre za zelo bazična bivališča, ki jih brezplačno lahko uporablja kdor koli, v njih pa so ena ali več spalnic, skupna soba s stoli in kamin. Kar pa je tudi vse.
