»Portugalski odnos do življenja hitro prevzameš. Tam ni treba vsega početi na hitro, temveč si vzameš čas za ljudi in pogovor. Človeški stik je zelo pomemben, medosebni odnosi so v ospredju,« je o naravnanosti posameznikov in družbe na Portugalskem dejala Slovenka Eva Lukšič Medved. Z ženo Niki Lukšič Druškovič tam živita že peto leto. Preden sta se preselili, sta državo že večkrat obiskali. Nato je prišlo leto 2020, ko sta se po zaključku študija medicine odpravili na dolgo potovanje po Južni Ameriki, a ko sta bili v Braziliji, je v svet zarezala pandemija covida. Zato sta z zadnjim letom pred zaprtjem, ko je bilo v Evropo od tam mogoče priti samo še do Portugalske, odpotovali tja. Eva Lukšič Medved pravi, da je bila to usoda.
Po nekaj mesecih življenja na Portugalskem, čeprav se je najprej morda zdelo, da gre za začasen postanek, sta spoznali, kako blagodejno je življenje ob oceanu. »Tudi če imaš slab dan, greš v naravo, na plažo, se sprehodiš po klifu, in takoj je vse boljše. Iz tega občutka se je kmalu rodila najina poslovna ideja,« je povedala Eva Lukšič Medved. Obe z ženo sta po diplomi iz medicine, pripravništvu in strokovnem izpitu, opravljenem v Ljubljani, šli na izobraževanje iz somatske psihoterapije v Lizboni. Poleg tega sta v hiši ob atlantski obali manjšega severnega mesta Lourinha odprli vrata svojega doma, kamor poleg Slovencev prihajajo ljudje z vsega sveta. Tudi iz Irana, Indije in drugod, zato je, kot je dejala sogovornica, ob spoznavanju različnih kultur prek gostov, ki prihajajo v njuno turistično namestitev in na delavnice, ki jih organizirata, zanju to tudi neki način potovanja.
Pogovor s prodajalko
Za odmike na temelju psihološke rasti, ki jih organizirata, sta navdih dobili ob Atlantskem oceanu. Ta je po besedah Slovenke prava analogija za človeško dušo: »Enkrat je miren, drugič je buren, nato je nevihta … Gibanje, valovanje, valovi, ki prihajajo in odhajajo, pa so konstanta.«
Po besedah Eve Lukšič Medved te Portugalci, sploh če si odprt za njihovo kulturo in če se še naučiš portugalščine, hitro sprejmejo. Predvsem pa, kot je bilo že omenjeno, je prednost življenja v tej deželi pozornost, ki je posvečena ljudem. »Ne živijo drug mimo drugega. Na ulici te ustavijo in vprašajo, kako si. Ne bom pozabila, kako me je po nekem težkem dnevu prodajalka pri blagajni supermarketa pogledala in vprašala, ali sem v redu. Povedali sem ji, da sem imela težek dan. Rekla mi je, naj malo zadiham in se umirim ter da ni problem, da bodo ljudje počakali. Takoj se drugače počutiš,« je svojo izkušnjo posredovala Slovenka.
Na Portugalskem vlada prijetna prisotnost ljudi, ki ni vsiljiva. Tako je tudi običajno, da te človek, ko se v lokalu usede za sosednjo mizo, vpraša, kako si. V prijateljstvih je veliko poglobljene osebne izmenjave. »Govorijo o sebi in te sprašujejo o tebi. Gre za zanimanje za drugega in raziskovanje sebe.«
Neskončno hrepenenje
Vzdušje in kulturo na Portugalskem je Eva Lukšič Medved opisala še skozi besedo saudade, ki nima neposrednega prevoda. »Pomeni neskončno notranje hrepenenje in izvira iz časa raziskovanj, ko je bila Portugalska kolonialna sila ter so na dolgih poteh na ladjah pogrešali bližnje, prav tako kot so oni njih doma. In ta melanholija je še danes na neki način del njihovega vsakdana.« Ob govoru o kulturnih dimenzijah se je sogovornica ustavila tudi pri bogastvu portugalskega jezika. Izpostavila je, da imajo denimo 10 različnih besed za žalost in enako za veselje, s čimer lahko prefinjeno opisujejo odtenke čustev.
Domačini so tudi zelo potrpežljivi s tujci, ki se učijo njihovega jezika. »Nobene negativne nastrojenosti ne čutiš. Ko vidijo, da se trudiš naučiti jezik, to jemljejo samo kot prednost.«
Portugalska družba je vključujoča tudi glede skupnosti LGBTIQ+. »To je ena prvih evropskih držav, ki so sprejele vse zakone za enakopravnost oseb LGBTIQ+. Odprtost in sprejemanje čutiš tudi v vsakdanu med ljudmi. Z ženo tu nimava občutka, da sva kaj drugačni.«
Zaradi vključujoče družbene klime se v zadnjem času na Portugalsko zaradi Trumpove politike seli tudi veliko prebivalcev iz ZDA. »Portugalska, kjer so ljudje lahko povezani z naravo in skupnostjo, je bila med Američani kot nasprotje njihovi hitri, potrošniški in neosebni družbi že prej zelo priljubljena, sedaj pa se od tam izseljuje veliko oseb LGBTIQ+.« Številni priseljenci se ne zapirajo v lastne socialne mehurčke, temveč spoznavajo in sprejemajo lokalno kulturo ter se prepletajo z njo.
Višji stroški
Podobno kot v drugih evropskih državah so se tudi na Portugalskem v zadnjem času občutno podražili življenjski stroški, storitve in nepremičnine. »Zaradi kratkoročnega oddajanja turistom in priseljevanja tujcev, ki lahko zaradi višjega standarda v svoji državi plačajo več, so se najemnine in cene nepremičnin v zadnjih letih izjemno dvignile. Kar je za lokalno prebivalstvo zelo težko.« V neturističnih lokalih in restavracijah še vedno ohranjajo nizke cene. Kava v lokalnih barih stane 70 centov, za obrok ribe, krompirja in solate pa odšteješ 8 evrov. »Ko sva se preselili, je takšno kosilo sicer stalo 5 evrov.« Lokalne restavracije so preproste. Postrežejo na mizah, prekritih s papirnatimi prti, kamor gostu na roke napišejo tudi račun.
Kar se tiče javnega zdravstvenega sistema, je Eva Lukšič Medved dejala, da je precej slabši kot pri nas. »Zaradi nedostopnosti javnega sistema, v katerem ljudje lahko čakajo na osebnega zdravnika od dveh do 20 let in nihče ne ve, kakšen je ključ, da ga dobiš, je veliko zasebne ponudbe. Ljudje zato plačujejo draga zavarovanja. Ta so sicer različna, a takšno, da je primerno za vse nesreče in bolezni, stane kar 200 evrov na mesec. Velikokrat pa kombinirajo in nekatere raziskave naredijo v javnem sistemu in druge pri zasebnikih.« Z ženo, kot je še povedala, se jima je tudi zgodilo, da sta, ko se je v njuni bližini ponesrečil kolesar, eno uro brez odziva klicali številko za nujno pomoč. »Kar je zelo problematično.«
Otroci hodijo po kruh
V prazničnem ritmu Portugalske, kjer sta posebej odmevna praznika božič in velika noč, junij pa je mesec zabav in festivalov, saj takrat slavijo lokalne svetnike, ima posebno tradicijo 1. november. Na ta dan je navada, da otroci hodijo od hiše do hiše ter prosijo za kruh. V skupine se jih lahko nabere tudi po 20 in danes jim podarjajo sladkarije. Običaj je povezan z rušilnim lizbonskim potresom, ki se je zgodil 1. novembra 1755. Bil je najhujši v zgodovini dežele in je zahteval veliko žrtev. Skupaj s cunamijem, ki ga je spremljal, je mesto dobesedno zradiral.
Ob katastrofi so otroci zaradi pomanjkanja hrane hodili med hišami in prosili za kruh, je razložila Eva Lukšič Medved. V tistem obdobju je zaradi investiranja v popotresno obnovo Lizbone Portugalska izgubila svojo kolonialno moč, saj so večji del sredstev namenili za prenovo prestolnice. »Ker je to zahtevalo toliko denarja, so se nekaj časa celo spraševali, ali bi Lizbono sploh obnovili, ali pa bi prestolnico prestavili na drugo lokacijo.«
V portugalskem ležernem in uživaškem načinu življenja pa Slovenka nekoliko pogreša aktivno preživljanje prostega časa. »Kamorkoli se namenijo, se vedno peljejo z avtom. Prav tako so vsa druženja sedeča – greš na pijačo ali na kosilo in večerjo. Ni v navadi, da se bi se zmenili za sprehod ali neko športno dejavnost. Valove gledajo kar skozi okno avtomobila. Ko gredo surfat, se pripeljejo čisto blizu plaži.«
