Pri Korošici Marjani Kaker gre za prav neverjetno ljubezen do rojstnih krajev. Kot vrhunska strokovnjakinja živi in dela v Perthu na zahodni obali Avstralije in odločila se je, da bo del svojega premoženja vrnila svoji Koroški. Zelo blizu je že temu, da bo vse od leta 1870 daleč naokoli znan Rimski vrelec v Kotljah kmalu postal vreden nekdanjega slovesa. Družabno zbirališče Ravenčanov in okoličanov, tako ob pitju zdravilne vode kot pri aktivnostih s prijatelji na športnih igriščih ali ob posedanju v kavarni, s spominskimi fotografijami ob fontani, bo namreč dobilo tudi povsem na novo zgrajen hotel, sodobne popotnike pa bodo vabile nove glamping hišice.
Kot diplomirana inženirka kemijske tehnologije z magisterijem, ki ga je kot zelo zaželenega v Avstraliji opravila v Perthu, je Marjana Kaker najprej delala v Žirovskem Vrhu pri Škofji Loki, kjer so si v nekdanji Jugoslaviji obetali izjemno bogat rudnik urana, kar pa se ni zgodilo. Že takrat so sicer redki okoljevarstveno ozavečeni ljudje opozarjali, da bi bil rudnik urana izjemno škodljiv za zdravje ljudi, ne samo v bližnji okolici.
Z možem Jožetom se je zato leta 1988 s sicer precej negotovimi pričakovanji raje odpravila v Perth, ki je takrat pohlepno iskal strokovnjake za rudarsko industrijo. Ni ji bilo težko najti zaposlitve, najprej v laboratorijih, potem pa so jo napotili v Kalgoorlie, mestece z izjemno visokimi temperaturami sredi puščave, kjer je leta 1893 izbruhnila nora zlata mrzlica, podobna ameriški v Dawson Cityju ob reki Klondike v današnji Kanadi. Prvi iskalci zlata v Kalgoorlieju so zlata zrna in tudi večje okruške dobesedno nabirali, potem ko so nekaj mesecev peš s samokolnico, lopato in krampom prodirali skozi takrat komaj prehodno divjino.
Odprtih rok in spoštljivo so Marjano Kaker sprejeli v Kalgoorlieju, ki je sedaj pravo, vendar še vedno izključno rudarsko mesto s 30.000 prebivalci in vodo, ki prihaja 600 kilometrov daleč po površinskih ceveh iz Pertha. Kot tehnologinjo za kemijo so jo poslali na tečaj za uporabo razstreliv, brez katerih ni rudarstva. In tako je našla svoj življenjski poklic. Ob nazivu mama (sinovoma Lukanu in Martinu) je dobila še naziv shotfirer – minerka. Pri svojem delu je postala tudi izumiteljica, lotila se je izboljšav in novih načinov, povsem njeni osebni patenti so jo v hipu potisnili do ugleda najbolj iskane strokovnjakinje za miniranje v rudnikih, ki jih je v Avstraliji neskončno veliko. Vendar se je posebej specializirala na rudnike zlata, v katerih je delo izjemno precizno in ne dopušča napak. Izkazala se je za tako odlično, da so jo na pomoč klicali v rudnike, kjer se jim je zalomilo. Njeni patenti in metode vstavljanja razstreliva so postali zakon avstralskih zlatokopov. Pravijo, da je njeno ime v rudarskih krogih tako znano kot ime najbogatejše Avstralke, lastnice neskončnega števila rudnikov Gine Rinehart, o kateri smo pisali v prejšnji številki Nedeljskega dnevnika.
Zanimanje za zlato se neprestano povečuje, še vedno v Kalgoorlie prihajajo tudi amaterski iskalci zlata z detektorji, ki iščejo bogastvo po zemljiščih, ki so jih za določen čas najeli na lizing. Ob zlatu je največje povpraševanje še po niklju in seveda v zadnjem času po litiju, zato se odpirajo vedno novi rudniki.
Marjanin mož Jože novega okolja ni dobro prenašal, v Avstraliji je prezgodaj umrl. Toda pogumna, še vedno živahna in neustavljiva vdova je doma na Koroškem našla še enega ovdovelega, mladostno simpatijo Braneta Dervodela, ki se je leta 2019 kot namestnik generalnega direktorja Uprave za zaščito in reševanje RS in namestnik poveljnika Civilne zaščite upokojil. Povabilo nekaj let mlajše Marjane je z veseljem sprejel, ljubezen se je razvila in sedaj še vedno živahno delovna živita v veliki hiši v izbranem predmestju Pertha City Beachu. S številnimi prijatelji različnih narodnosti igrata tenis na travnatih igriščih in ob jutranji kavi krmita skoraj udomačene kričave kukabure, ena ima celo ime: Špela. Marjana Kaker se redno vrača v Kalgoorlie, ob tem pa z Branetom občasno zgradita ali obnovita kakšno hišo ter jo prodata, kajti nepremičninski biznis je zakon tudi v Perthu. Ta je, kot pravijo, ljudem izjemno prijazno mesto z neskončnimi plažami ob obali in nedaleč stran vabljivimi vinogradi, kjer znajo pogostiti kot naši Brici. Obenem Marjana opravlja naloge častne konzulke Slovenije v Perthu, posle pa naj bi po opravljenih diplomatskih protokolih od nje še letos prevzel Branko.
Že prej sta se Marjana in Brane, ki ji ozaljšan z bogatimi izkušnjami vedno stoji ob strani, odločila, da nekaj premoženja investirata v kraje, iz katerih izvirata. V Kotljah sta maja leta 2020 odkupila Rimski vrelec oziroma tisto, kar je še ostalo od njega. Do tedaj se je že zvrstilo nekaj prekupčevalcev, tudi Rusa sta bila med njimi, ki pa niso imeli ne resnih namenov ne denarja. Celo na Kitajsko se je po kupca podal ravenski župan dr. Tomaž Rožen.
Čeprav se več kot 20 let okoli Rimskega vrelca ni nič premaknilo, je podvig Marjane in Braneta mnogim dvignil pritisk zavisti, nekateri so celo izsiljevali, da bi bili deležni izmišljenih plačil. Kot dolgoletni izkušen župan bi Rožen svojim občanom že zdavnaj moral razložiti, da je obnovljeni Rimski vrelec v Kotljah pravi pospešek ugledu celotne Koroške, kajti že sedaj mnogi sprašujejo, kdaj bodo ob luksuzni kavarni, športnih poligonih, na katerih prevladuje tenis, in izviru zdravilne vode na voljo tudi prenočišča. Sredi leta 2026 bo zgrajen hotel, na katerega je vezana tudi poraba evropskih sredstev, ki so jih dobili iz razumljivih razlogov. Čeprav jima nekateri med kolesje posla potiskajo kamne – vendar ne tako velikih skal, da jih s pomočjo občine ne bi mogla odstraniti – Marjana in Brane niti slučajno ne bosta odnehala. Obljubili smo, da bomo dogajanje okoli Rimskega vrelca še naprej z zanimanjem budno spremljali!
