Futurizem je v Savdski Arabiji zadnjih nekaj let nosilna politična in ekonomska agenda, zato megalomanski projekti v tej puščavski državi, ki s svojimi nebotičniki raste v višave, niso osamljeni. »Kraljevina intenzivno vlaga v vizijo 2030, pod okriljem katere načrtujejo futuristično mesto Neom. Impresivno je spremljati, kako tu hitro gradijo, ko denimo v enem mesecu nastanejo cela naselja, ki so, kot pravijo, priprava za prihodnjo rast Savdske Arabije,« pripoveduje Neja Brglez, ki z možem in sinom v puščavski državi, kjer dela za Ameriško gospodarsko zbornico Savdske Arabije, živi zadnja tri leta in pol.
Ko Slovenka govori o futurističnih težnjah arabske monarhije, bogate z nafto, se ustavi pri omenjenem ambicioznem projektu Neom. Mestu nove prihodnosti, ki predvideva devetmilijonsko urbano okolje, kjer bodo vsi prebivalci živeli v eni sami stolpnici. Ta se bo namreč – vsaj takšni so načrti – prek puščave vila v ravni liniji in bo v dolžino merila kar 170 kilometrov. Kontroverzni projekt, ki je naletel na različne kritike, predvideva, da se bo celotno mesto čez več nadstropij raztezalo v eni sami stavbi. Poganjala naj bi ga le energija iz obnovljivih virov, ljudem pa bi pri vsakdanjih opravilih pomagala umetna inteligenca. Prevoz znotraj mesta v deželi, kjer je avtomobilski promet sicer na vrhu lestvice mobilnosti, bo potekal s hitro železnico.
Projekt Neom je del načrta preobrazbe Savdske Arabije, ki se odvija v zadnjih letih s prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom. Kot pripoveduje sogovornica, se je sama preselila v drugačno Savdsko Arabijo in zato neposredno »stare različice« kraljevine ne pozna. »Življenje v Savdski Arabiji se je drastično spremenilo, moderniziralo. Ko sem prišla, sem takoj dobila dovoljenje za vožnjo. Kar se tiče ženskih oblačil, že res, da ven ne greš v kratkih rokavih, temveč imaš dolge rokave in pokrite noge ter malo bolj ohlapna oblačila. Vendar ni več nujno, da so ženske zakrite. To predvsem velja za moderne savdske ženske, ki jih veliko prihaja iz zelo bogatih družin in študirajo v tujini ter odlično govorijo angleščino. Ali so ženske zakrite ali ne, je stvar družin in njihove tradicije,« razloži Neja Brglez. Ob tem doda, da sedaj v Savdski Arabiji vidiš domače pare, ki se na ulici držijo za roke, kar so bili po njenih besedah še pred leti neobstoječi prizori. »Včasih so bili tudi ločeni lokali po spolih in za družine, kar je zdaj drugače, čeprav marsikateri kulturni kodi še vedno veljajo.« Čakalnice pri zdravniku so razdeljene na tiste, ki so namenjene le ženskam, in tiste, ki so za družine. Prav tako sogovornica, ki je sina rodila v Savdski Arabiji, pove, da so jo, preden so jo peljali v porodno sobo, celo popolnoma zakrili z rjuho. In velja tudi, da moški pediater ob pregledu dojenčka ne vstopi v ambulanto, temveč mu otroka prinesejo v drug prostor. Tako Slovenka našteje le nekaj kulturnih navad in razlik, ki jih v arabski deželi živi.
Med spremembami, ki se dogajajo v Savdski Arabiji, je tudi vlaganje v turizem, saj je v kraljevini še nedavno prevladoval zgolj verski turizem. V državi sta namreč Meka in Medina, islamska sveta kraja, medtem ko se po besedah Slovenke druge vrste turizem razvija šele zadnja leta. »Gradijo luksuzna letovišča, ki bodo nekakšna kopija Maldivov. Pri tem so v lokalnih krogih velike razprave o tem, ali se bo turizem resnično tudi razvil, glede na to, da alkohol ni dovoljen. Veliko jih meni, da dokler ne bo legaliziran, tudi turizem ne bo cvetel.«
Bivanje v ograjenih soseskah
Ko Neja Brglez, ki je odraščala v Galiciji pri Celju, pripoveduje o vsakdanu v Savdski Arabiji, izpostavi, da različni priseljenci v deželi živijo popolnoma drugačne realnosti. Družbene razlike so med migranti iz večinoma azijskih držav, ki opravljajo predvsem fizična dela, in tujci, ki prihajajo z zahoda in so večinoma v dobro plačanih službah, ogromne. Družbena segregacija je zelo prisotna in tako se prostori zahodnih priseljencev in bogatih domačinov z okolji revnejših prebivalcev skorajda ne križajo.
Priseljenci z zahoda živijo v ograjenih soseskah, kjer je približno 450 hiš obdanih z zidom. »V naselje vstopiš mimo dveh varnostnih kontrol, znotraj naselja pa so poleg domov tudi vrtec, šola, teniška igrišča, trgovine, bazen, fitnes … To je mini svet, v katerem živijo tujci z vsega sveta. Znotraj te soseske deluješ, kot da bi živel v Sloveniji ali Švici, razlika je le, kot sem že omenila, da z oblačili nekoliko bolj pokriješ kožo,« pravi sogovornica, ki v enih takšnih sosesk živi v mestu Al Khobar, ker njen mož dela v naftni industriji in ima tam sedež osrednja savdskoarabska naftna družba Saudi Aramco. V deželi, bogati z nafto, kjer liter bencina stane malo manj kot 60 centov, pa v prometu prednjači uporaba avtomobilov, čemur poleti botrujejo tudi visoke temperature, pred katerimi se ljudje tako kot v domovih tudi v avtomobilih zatečejo h klimi. Pri tem so prevladujoči del prometa tudi kamere, ki so posejane povsod, in to brez opozorilnih znakov. »Policajev na cesti sploh ne vidiš, prehitro vožnjo ali uporabo telefona med vožnjo nadzorujejo kamere, ki imajo odlične fotoaparate. Na njih si polno prepoznan in tako ob morebitnih prekrških prejmeš fotografijo in plačilni nalog. Ker je kamera lahko na vsakem vogalu, se moraš pravil še bolj držati.«
Avtomobili brez zaklepanja
»Tisto, kar mi je v Savdski Arabiji najbolj fascinantno, sploh ker to primerjam z Mehiko, kjer sem, preden sem se preselila sem, živela osem let, je stopnja varnosti. V Latinski Ameriki niti ne pomisliš, da bi šel ven z nakitom, medtem ko ženske tu brez pomislekov nosijo izjemno drag nakit. Nobenemu niti na kraj pameti ne pade, da bi te kdo lahko napadel. V tem kontekstu je zgovorno tudi to, da sama avta v mestu nikoli ne zaklepam in še nikoli mi niso česa iz njega ukradli,« svoje izkušnje deli Neja Brglez. V primerjavi z Mehiko, kjer se v pozdrav moški in ženske poljubijo na obe lici, je v Savdski Arabiji drugačen tudi pozdrav. »Moškega pozdraviš zgolj z besedami in se ga ne dotikaš, medtem ko si ženske med seboj dajo tri poljube na lica in moški med sabo prav tako. Medtem si rečejo živijo in nizajo vprašanja o tem, kako je družina.«
Ob opisovanju življenja v puščavski deželi sogovornica razloži, kako na ritem življenja vpliva podnebje. »Zaradi poletne vročine in ramadana tu poteka nočno življenje in tako je popolnoma običajno, da ob enih zjutraj na igriščih vidiš družine z majhnimi otroki. Tudi trgovine so odprte do enih zjutraj in v času ramadana še kakšno uro dlje,« pripoved o življenju na Arabskem polotoku sklene Slovenka.
