Skoraj pol stoletja je minilo od snemanja filma Sreča na vrvici, a spomini Mire Bizjan, skrbnice in inštruktorice glavnega pasjega igralca Rona, so še danes neverjetno živi. Film, ki je osvojil srca gledalcev, je v zakulisju skrival zgodbe, ki bi bile lahko film zase. Za začetek: Ron, ki je igral Jakoba, ni bil edini. Malo znano dejstvo je, da so si vlogo Jakoba delili kar trije novofundlandci. Ron je imel lastnega kaskaderja Vaksla, ki je namesto njega skočil v Ljubljanico in premražen ždel na strehi bloka, ter dvojnika Valdija, ki je z otroki igral košarko in razbil okno.
Režiser Jane Kavčič si je sprva zamislil bernardinca, a je hitro trčil ob praktično oviro: bernardinci niso vsi iste barve, zato ne bi mogel imeti dvojnikov. Pri psih z izrazitimi vzorci je namreč skoraj nemogoče najti dva enaka. Novofundlandci pa so bili s svojo enotno črno barvo idealni. In zakaj so bili dvojniki tako pomembni? »Dvojniki psa so pomembni, saj mora psa, ki nečesa ne želi delati ali je to zanj preveč tvegano, nadomestiti drug,« nam je uvodoma pojasnila Mira Bizjan, ki se do potankosti spominja snemanja tega filma in seveda Rona (glavnega Jakoba v filmu), ki je bil njen prvi pes.
Prva panika
»Nujno« si ga je želela od svojega 14. leta. Pri dvajsetih ga je končno kupila, a naskrivaj. »Še dobro, da ni bilo nikogar doma, ko je pri vratih pozvonil vzreditelj Janez Plestenjak iz Škofje Loke,« se spominja prve panike. Odločitev, da tako velikega psa pripelje v 62 kvadratnih metrov veliko stanovanje v bloku, je bila, če pogleda danes nazaj, »nora, čisto odkrito nora«. A tedaj je bila želja tako velika, da se je ni dalo prepričati, čeprav je bila kasneje realnost kar naporna. Na primer, ko je treba pobrisati blato, ki ga po sprehodu takšen pes prinese v stanovanje, se v smehu spominja živahna sogovornica. A Ron je bil kot njen prvi pes nepozaben in še danes hrani vso njegovo dokumentacijo in slike.
Mira Bizjan je bila na snemanju filma ves čas prisotna skupaj s svojo sodelavko Metodo Mikuž, ki je skrbela tudi za enega od otroških igralcev Matevža. Obe sta bili del ekipe, ki je bedela nad živalmi in otroki v viharju filmskega ustvarjanja. Ko sta se sestali z režiserjem, ki je bil hkrati scenarist, da so skupaj predebatirali možnosti, kako bodo posneli kakšen prizor, je bilo hitro jasno, da pes ne bo zmogel izvesti vseh zamisli. Tako so črtali prizor, v katerem bi moral Jakob skočiti k Maticu na dirkajočega konja, za nekaj drugih prizorov pa so potrebovali dvojnika.
»Ron je bil izjemno učljiv, a tudi on je imel svoje meje,« se spominja Mira Bizjan in ob tem omeni simpatičen prizor, ko bi se moral Ron polulati na avtomobilsko gumo, kar pa mu je v času šolanja strogo prepovedala, saj so živeli v mestu. »Tako se Ron ni hotel polulati na gumo, zato je vskočil dvojnik Vaksl, ki je to izvedel suvereno. In to kar dvakrat. Filmarji so bili sila zadovoljni.«
Košarka, ugrizi in skok v vodo
Ronov dvojnik Vaksl je bil pes za »umazana dela« – za prizore, ki so bili bodisi neprijetni bodisi nevarni. Eden najbolj poznanih trikov je bil prizor skoka z mostu v Ljubljanico. »Ja, ja, no, skok v vodo seveda ni bil skok, ker noben normalen pes ne skoči sedem metrov v globino,« se zasmeje Mira Bizjan. Zato so uporabili Vaksla. Psa so postavili na posebno zidarsko ploščad in je potem 'poletel' čez ograjo. Ko je zmeden, a nepoškodovan priplaval na površje, pri čemer nič ni bilo videti, da je paničen, je filmska ekipa želela prizor za vsak primer ponoviti. Tu pa je Mira Bizjan udarila po mizi. »In sem rekla, da ni govora … On zdaj ve, kaj bo, in bi se ustrašil.«
To ni bil edini stresen dan. V prizoru, v katerem so otroci v filmu igrali košarko, žoga pa se je odbila v šipo in jo razbila, bi moral pes odbiti žogo. Ker pes žoge seveda ne bi odbil tako, kot so si zamislili filmarji, so se zatekli k triku in žogo vrgli psu na gobček ter potem posnetek zavrteli nazaj. Tega niso počeli ravno nežno. Ko so mu žogo vrgli že tretjič, je imel pes dovolj. Ker so ta dan snemali tudi prizor, ko naj bi Jakob ugriznil nekega fanta, je prišlo do nesreče. Besni Valdi je po obmetavanju z žogo odkorakal naravnost proti privezanemu Ronu, da bi ga napadel. Mira je stekla za njim in ga v zadnjem trenutku prijela za rep, saj ga drugače ni mogla ustaviti. »Zgrabim ga za rep, ga potegnem nazaj in on se seveda obrne in – pok.« Valdi jo je ugriznil v roko. Sledil je šok. Maskerka, ki je ravno pripravljala lažno rano za fantka, je bila sicer nad resnično poškodbo navdušena, saj si je tako lažje predstavljala, kaj mora narediti, Bizjanova pa je odšla domov, si rano umila z milom, nato pa je sledila boleča noč in še kar nekaj časa je trajalo, da se je bolečina umirila. »Poglejte, še danes se vidijo sledi ugriza,« pokaže na roko.
Brez priboljškov ne gre
Včasih so bile metode inštrukcij psa za to, da opravi različne naloge, popolnoma različne od današnjih. Mira Bizjan, ki skupaj z Metodo Mikuž že desetletja vodi pasjo šolo Švrk, je v svoji karieri videla popolno preobrazbo. Njena ljubezen do šolanja se je začela že pri enajstih letih, ko je začela na sprehod voditi sosedovega nemškega ovčarja, kar jo je spodbudilo, da ga tudi česa nauči. Tako se je navezal nanjo, da sploh ni hotel več domov. Že takrat je spoznala ključno resnico: »Pes ni najbolj navezan na tistega, ki ga hrani, ampak na tistega, ki ga uči, ki ima z njim res pristen stik. Tisti človek je večno njegov.« Pasja šola Švrk je nastala kasneje, pravzaprav iz protesta. Ko je šla pogledat neko drugo šolo, je doživela šok, ko je videla, na kakšen način inštruktorica šola pse. Iskala je znanje v nenavadni literaturi, med drugim si je kupila priročnik za šolanje policijskega psa. Tam je prebrala nekaj, kar jo je pretreslo. »Pisalo je, da če te pes ne uboga, mu daš 'focko'. Meni se nikoli ni zdelo prav, da bi te pes ubogal iz strahu,« odločno pove.
Že takrat se je raje zatekla k priboljškom. Danes je to temelj njenega dela. Tistim, ki pravijo, da je nagrajevanje s hrano podkupovanje, odgovori z neposrednim vprašanjem: »Bi vi hodili v službo, če ne bi dobili plače? Zakaj naj pes nekaj dela, če ne dobi nagrade?« Tudi v filmu Sreča na vrvici ni šlo brez navadne čokolade milka, ki jo je Ron oboževal. Ko je moral na primer pri vratih pozvoniti, je bil nad zvoncem košček čokolade in Ron je seveda vajo ponavljal brez vsakega problema. A priboljšek mora biti res priboljšek. Tečajnike, ki pridejo z briketi, hitro popravi, da morajo prinesti kaj boljšega. »Jaz na primer na tanko narežem govedino iz juhe in to psi obožujejo.« Prav tako ostro nasprotuje praksi nekaterih šol, ki svetujejo, naj pes obroka sploh ne dobi, ampak si ga zasluži izključno z delom.
Spodbujanje k razmišljanju
Ključno pri šolanju pa ni le učenje doma, zato ni najbolj navdušena, ko ji tečajniki rečejo, da bi šolanje opravili individualno. »Bistvo je namreč to, da moraš psa naučiti, da ga drugi psi ne motijo,« poudarja. Moderne inštrukcije psov temeljijo na spodbujanju psa k razmišljanju. Kot primer navede učenje zvonjenja z zvončkom. Psu daš zvonček na tla in čakaš. »On pogleda za zvončkom in ko klikneš, ga nagradiš. Pes sčasoma dojame, da je zvonček povezan z nagrado, in začne sam ponujati takšno vedenje – dotik s smrčkom, na koncu pa udarec s taco, ki povzroči zvok. Potem nagrajuješ in dodajaš besedo 'cin', dokler ne pozvoni že na povelje.«
Psi v filmih, kot sta Lassie in komisar Rex, so sposobni neverjetnih podvigov, na primer plezanja po stenah. Mira Bizjan pojasni, da je to mogoče: »Psi zelo dobro obvladajo plezanje, je pa potrebna vaja. Nekateri psi se morajo šele naučiti, da imajo tudi zadnje noge. Tega jih naučimo na preprosti lestvi, položeni na tla. S sprednjimi tacami gredo naprej, za zadnje pa kar ne vedo, kam bi jih dali,« pripoveduje in doda, da je takšna vaja zelo koristna na primer, ko morajo psi čez kakšno brv.
Pasji zvezdniki
Najbolj pa Miro Bizjan preseneča pasji spomin. Ron je bil po snemanju filma Sreča na vrvici do otrok manj strpen. »Prenesel jih je, vendar bi lahko rekli, da zato, ker je bil potrpežljiv. Vemo, da je bilo v filmu ogromno prizorov, kjer so otroci pritekli k Ronu in ga božali …« Še posebej pa si je zapomnil ljudi, ki so se mu zamerili. Po premieri filma so imeli projekcijo v policijski šoli v Tacnu. Enemu od dijakov se je zazdelo, da bi lahko naredil provokativno gesto proti psu. »Ron je planil proti njemu, česar prej nikoli ni storil.« Mira Bizjan je komaj preprečila najhujše, pa še to po čistem naključju, ker je Ronu na parketu zdrsnilo. A zgodba se tu ne konča. Po projekciji, ko so dijaki zapuščali dvorano, je Ron med vsemi našel tistega fanta. V dvorani, polni ljudi, si je tega človeka zapomnil in ga s pogledom spremljal do izhoda, pri tem pa zamolklo renčal.
Naša sogovornica se seveda strinja, da občinstvo filme s pasjimi junaki obožuje, zato pritrdi, da je škoda, da ne posnamemo še kakšnega filma s pasjim junakom. Omeni kolegico Mijo Zahariaš, ki trenira pse za oglase in filme ter jih zna naučiti praktično vse. Zato je na mestu vprašanje: ali ni že skrajni čas, da po filmu Sreča na vrvici končno dobimo novega slovenskega pasjega zvezdnika?
