Profesorica Carole Mundell, direktorica za znanost pri Evropski vesoljski agenciji (ESA), je nedavno obiskala Slovenijo. Priložnost za intervju smo kajpak takoj pograbili z obema rokama. Navsezadnje gre za vrhunsko strokovnjakinjo, ki dandanes usmerja iskanje odgovorov na največja vprašanja človeštva. V ekskluzivnem intervjuju razkriva svojo pot od deklice z »matematično obleko« do vodenja misij, ki bodo morda odkrile življenje zunaj Zemlje.
Srečanje s profesorico Mundellovo je potekalo v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, kjer stene, polne osupljivih podob vesolja, ustvarijo popolno kuliso za pogovor o zvezdah. Kljub ogromni odgovornosti, ki jo nosi kot direktorica znanstvenega programa, deluje sproščeno, je polna energije in nalezljive strasti do svojega dela. Njene razlage so jasne in jedrnate, njeno navdušenje pa otipljivo, ko govori o prihodnosti raziskovanja vesolja. Je ženska, ki v rokah drži ključe do nekaterih najambicioznejših znanstvenih projektov našega časa. Njena pot do sem pa se je začela, kot se je izkazalo, z otroško radovednostjo in skrivnostno obleko.
Matematična obleka
»Mislim, da imajo vsi otroci radovedno naravo,« začne svojo pripoved. »Toda ko danes pogledam nazaj, se spominjam prav posebne obleke, ki smo ji takrat rekli 'matematična obleka'.«. Spominja se, kako jo je nosila pri petih letih; bila je lepa, z nekaj sadja in simboli. Šele precej kasneje, ko je v družinskem albumu našla fotografijo, jo skenirala in povečala, je odkrila zanimivo resnico. »Na njej so bili kompleksni matematični simboli – integrali, teorija množic.« V tistem času nihče v družini ni vedel, kaj pomenijo, ona pa je kot deklica, ki se je šele učila brati, vedela samo, da to niso črke abecede. Ta zgodnja iskrica, ta nerešena uganka, je morda zanetila kariero, posvečeno reševanju največjih ugank vesolja.
Njena pot pri tem ni bila premočrtna. Redko je. Najprej se je vpisala na študij matematike in fizike na Univerzi v Glasgowu. Ker je imela odlične ocene, so ji ponudili, da preskoči letnik ali pa si izbere dodaten predmet. »Pogledala sem seznam predmetov in si rekla, no, astronomija zveni kar zanimivo.«
K temu je pripomogla, kot se spominja, takrat nedavna eksplozija supernove 1987A, ki je sprožila razprave o nevtrinih in eksotičnih delcih iz oddaljenih kozmičnih virov. Sprva je nameravala astronomijo poslušati eno leto, vendar jo je povsem prevzela. Njen dodiplomski študij je bil zelo teoretičen, zato je bil prehod na doktorski študij na observatoriju Jodrell Bank, kjer kraljujejo velikanski radijski teleskop, tehnologija in inženiring, povsem nov svet. »Nenadoma sem prešla od reševanja vsega z enačbami k delu in načrtovanju tehnologije za lovljenje signalov iz vesolja,« se spominja. Ta kombinacija teorije in prakse jo je navdušila ter nepričakovano usmerila na novo pot.
Iskanje življenja
Njena kariera je kasneje vključevala delo na Univerzi v Marylandu v ZDA, vodenje raziskovalnih skupin in celo vlogo visoke javne uslužbenke na britanskem zunanjem ministrstvu, kjer je znanost uporabljala za diplomacijo in gradnjo mednarodnih odnosov. »To mi je dalo povsem drugačen pogled na znanost, onkraj znanstvene skupnosti,« pravi. Ko je prišla ponudba za vodenje direktorata za znanost pri Evropski vesoljski agenciji, je bila to logična, četudi nepričakovana stopnja v karieri.
Danes stoji na čelu programa, ki velja za hrbtenico agencije. Znanstveni program Ese, ustanovljen pred pol stoletja, združuje 23 držav članic v prizadevanjih za ustvarjanje vodilnih svetovnih misij. »Stojimo na pomembnem razpotju,« je pojasnila Carole Mundell. Novembra se bodo ministri držav članic zbrali na konferenci v Nemčiji, kjer bodo določili proračune za naslednja tri leta. »Prosimo jih za naložbo, ki nam bo omogočila gradnjo misij prihodnosti.« V trenutnih geopolitičnih in finančnih razmerah je to velik izziv, vendar hkrati tudi ogromna priložnost, saj je Esa znova in znova dokazala, da zmore uresničiti zastavljene cilje.
Mnogi bi mislili, da je usklajevanje 23 različnih interesov prej ovira kot prednost, vendar sogovornica to vidi drugače. »To je prednost,« pravi odločno. »ESA je edina večnacionalna vesoljska agencija na svetu.« Ta raznolikost prinaša moč in odpornost. Manjše članice pri tem igrajo ključno vlogo. Pogosto imajo zelo specifične tehnološke niše, v katerih so najboljše na svetu. Ko podjetje iz manjše države dobavi ključno komponento za misijo ESA, si s tem pridobi ugled in verodostojnost, kar mu odpira vrata na svetovni trg. Kot primer izpostavi Slovenijo, ki je letos postala polnopravna članica. »Slovenija se je pridružila z energijo, navdihom in vznemirjenjem, kar nas je vse spomnilo, kako posebna je družina ESA.«
Osrednja tema sodobne astronomije je iskanje življenja zunaj Zemlje, vprašanje, ki buri domišljijo znanstvenikov in laikov. Kakšne so možnosti, da ga dejansko najdemo? »Možnosti so dobre,« meni dr. Mundellova. »Na našem planetu obstaja življenje. Ne morem verjeti, da je to res nekaj tako edinstvenega in posebnega v vesolju z milijardami planetov.« Toda hkrati opozarja na izjemno težavnost dokazovanja. Obstaja veliko procesov, ki lahko ustvarijo biološkim signalom podobne sledi. Zato poudarja pomen znanstvene metode, skromnosti in samokritičnosti. »Če bomo odkrili dokončne znake življenja, bo to imelo globok vpliv na našo družbo.«
Prihodnje misije
Katere prihodnje misije jo najbolj navdušujejo? »To je, kot bi me vprašali, katerega otroka imam najraje,« se nasmehne. Kljub temu izpostavi dva projekta, ki poosebljata inovativnost celotnega programa. Prvi je Comet Interceptor, misija, ki bo leta 2028 izstreljena v globoko vesolje, kjer bo čakala na prihod neokrnjenega kometa ali medzvezdnega objekta. Nato ga bo zasledovala in preučila ter nam tako razkrila podatke o izvoru našega osončja. Drugi projekt pa je še bolj drzen: misija na Saturnovo luno Enkelad.
Znanstveniki verjamejo, da je Enkelad, z oceani pod ledeno skorjo, eno najobetavnejših mest za iskanje življenja. Esa načrtuje misijo, ki bo letela skozi gejzirje, ki bruhajo iz lune, in vzorčila njihov material. Na površje bo prvič v zgodovini spustila tudi astrobiološki laboratorij.
Izzivi so ogromni, eden na videz banalnih, toda v resnici ključnih, je razvoj baterije, ki bo preživela sedemletno potovanje in delovala v ekstremnem mrazu. »Če nam to uspe, bomo verjetno preoblikovali energetsko industrijo na Zemlji.«
Toda kljub vodenju tako velikih prihodnjih projektov profesorica Mundellova ni pozabila na vznemirjenje lastnih raziskovalnih dni. Na vprašanje, kateri trenutek v karieri ji je prinesel največje profesionalno zadoščenje, odgovori brez pomisleka. »Brez dvoma prvi dokaz, da izbruhe sevanja gama poganjajo obsežna elektromagnetna polja.« To odkritje je bilo vznemirljivo iz dveh razlogov. Dosegla ga je skupina, ki jo je sestavila sama, skupaj s kolegi iz Liverpoola in, kar je pomembno poudariti, s sodelavci iz Slovenije, ki so bili »ključni že od samega začetka in ves čas. Delovali so z zelo skromnimi proračuni. Bili so majhna skupina, ki je začela brez posebnega ugleda na tem področju.«
Oprema za drobiž
Njihov cilj je bil rešiti temeljno vprašanje: kaj poganja te najmočnejše eksplozije v vesolju? V svetu sta obstajala dva konkurenčna teoretična modela in njihovo delo bi lahko potrdilo enega in ovrglo drugega. Da bi to dosegli, so morali biti inovativni. Ponoči so razvijali pametno programsko opremo – danes bi temu rekli umetna inteligenca –, ki je avtonomnemu robotskemu teleskopu naročila, kaj naj stori. Za drobiž so zgradili poseben instrument, majhen polarimeter, ki je bil zasnovan za merjenje posebne lastnosti svetlobe, imenovane polarizacija. Ta meritev bi jim omogočila neposreden vpogled v magnetna polja v zgodnji fazi ognjene krogle, preden bi se signal »pomešal« z okoliško snovjo.
»Trenutek, ko smo analizirali podatke in zaznali polarizacijo … Takrat si rečeš, o, moj bog, uspelo nam je,« se spominja z iskrico v očeh. Podatke so ujeli le 160 sekund po začetnem izbruhu. »Če pomežikneš, zgrešiš,« slikovito opiše. Toda vrhunec je sledil. Njen kolega Ian Steele, ki je vodil teleskop, je odšel na konferenco o izbruhih sevanja gama v Italijo. Medtem ko je ona pošiljala članek v objavo reviji Nature, je on na konferenci pred približno 400 znanstveniki dramatično razkril njihovo meritev. »V dvorani se je zaslišal osupli vzdih,« se spominja.
Izmerili so najvišjo stopnjo polarizacije, kar jih je kdo kadar koli zaznal pri takšnem dogodku, in ta rekord velja še danes. To je bil trenutek, ko je majhna ekipa premagala velikane in postala vodilna na svetu. Zgodba je imela tudi slovenski pridih, saj so se, kot je omenila, pogosto sestajali na Bledu, kjer so skupaj pisali znanstvene članke. »To je bilo tisto, kar sem oboževala kot otrok: rešiti uganko in dobiti odgovor.«
Ali pogreša tiste čase? »Ne, ker sem še vedno raziskovalka,« je dogovorila. Svoje trenutno delo vidi kot naravno evolucijo svoje kariere. »Ogromen privilegij je biti skrbnica ne le svojih, temveč raziskav celotne znanstvene skupnosti in omogočiti pot do prelomnih odkritij.« Njena naloga je, da krmili skozi izzive, zagotovi sredstva in ustvari močno prihodnost za evropsko znanost. To je delo, ki zahteva predanost, poštenost in sodelovanje.
In to je nasvet, ki ga ponuja mladim, zlasti ženskam v pretežno moških poklicih: »Ko se pojavi priložnost, recite da. Ne dvomite o svojih sposobnostih. Izpostavite se izkušnji in zrasli boste.« V vesolju, pravi, je prostor za vse.
