Bilo je pred 30 leti, 7. marca, ko je Herman Lisjak, prijazen, radoveden in zvit lisjaček z modro suknjo in zelenimi hlačami z rdečimi navpičnimi črtami, odprl vrata svojega brloga za najmlajše. Tako kot se je s tem dnem uradno rodil on, se je v Celju uradno odprl tudi edini otroški muzej v Sloveniji, Hermanov brlog. Njegovi ustanovitvi je botroval vse manjši obisk ljudi v muzejih, pa se je takratni direktorici Muzeja novejše zgodovine Celje Andreji Rihter skupaj s sodelavkami utrnila briljantna ideja, ki je kmalu zatem vodila do nastanka Hermanovega brloga.
»Leta 1992 so namreč pripravile zelo uspešen projekt V svetu lutk, ki je bil nekakšen poskus otroškega muzeja. Na mednarodni dan muzejev 18. maja so razstavo več kot 400 različnih lutk odprli in odzivi obiskovalcev so bili čudoviti. Od maja do oktobra si je razstavo ogledalo več kot 14.000 ljudi in sedem gostovanj je imela po Sloveniji. Vsi ti pozitivni odzivi so dali kolegicam zagon in vodili k odločitvi, da se pod našo streho odpre otroški muzej. Takrat je ekipa, ki so jo sestavljali Andreja Rihter, Bronica Gologranc Zakonjšek, Tanja Roženbergar in oblikovalec Rado Gologranc, pripravila osnutek in celoten projekt Hermanovega brloga,« je o nastanku edinega slovenskega otroškega muzeja spregovorila Jožica Trateški, ki je konec leta 1994 prišla v otroški muzej z namenom, da bo animatorka. »Tako s Hermanom Lisjakom skupaj rasteva in se razvijava,« je še dodala zgodovinarka in sociologinja, sicer pa tudi vodja pedagoških programov, ki danes bedi nad vsem v Hermanovem brlogu.
Otroci protestirali
Snovalcem je bilo takoj jasno, da najmlajši potrebujejo vsebine, ki jih do takrat v muzejih ni bilo. Že prva razstava je bila zelo uspešna, nosila je naslov Herman Lisjak spoznava denar, zanjo pa je muzej pridobil močno sponzorko: Banko Celje. To je bila razstava o zgodovini denarništva in predstavitvi valut, postavili pa so tudi razkošno Hermanovo banko s petimi pulti, kjer so se otroci igrali varčevalce in bančnike.
»Na tak način smo spodbujali tudi varčevanje,« se spominja Jožica Trateški. »Ko smo banko ob drugi razstavi umaknili, ker se vsebinsko ni vklapljala vanjo, so otroci protestirali in v knjigo obiskovalcev pisali, da si banke želijo nazaj. V manjšem obsegu se je nato vrnila in imamo jo še danes.«
V 30 letih se je v otroškem muzeju zvrstilo 28 občasnih razstav, veliko je bilo avtorskih, nekaj tudi gostujočih in dve stalni. Otroci so si lahko v vsem tem času ogledali igrače iz tujine, se poučili o bontonu, prometu, planetu Zemlja, vodi, prav tako o edini slovenski avtohtoni pasmi psov, kraškem ovčarju, in še o marsičem drugem. Zadnja razstava, to je Svet Hermanovih prijateljev, ki bo na ogled vse do leta 2026, govori o ljudeh, naših družinah in človeku.
»Otrokom želimo sporočiti, da se je vredno potruditi in človeka spoznati, ne glede na barvo kože, jezik, ki ga govori, in vero. Če poznamo temeljne človekove pravice, bomo bolje sobivali. Zato na razstavi predstavljamo tudi deset osnovnih vrednot in otrokom približujemo besede, ki so jim sprva tuje, toda ko jih spoznavajo ob primerih, jih lažje razumejo,« je dejala Jožica Trateški.
Tako kot pretekle razstave tudi ta otroke uči in vzgaja, jih spodbuja v radovednosti in zabava. Vse to dosega prek različnih iger in nečesa, česar v drugih muzejih ni mogoče doživeti. Otroci se lahko namreč v Hermanovem brlogu marsičesa tudi dotaknejo. Lahko odprejo vratca in pokukajo v Hermanov brlog, pogledajo v ogledalu, koga ima Herman najraje, vzamejo v roke metlico in pometejo po tleh, zamenjajo rolico straniščnega papirja in zložijo nogavice. Tudi družino si lahko sestavijo po lastnih željah ali spoznajo dele svojega telesa, ustvarjajo v kreativnih delavnicah in po muzeju iščejo miške, ki se skrivajo v najrazličnejših kotih in še kje. Če jih najdejo prav vse, prejmejo nagrado, kajpada.
»Pri nas vlada umirjen živžav,« se zasmeje Jožica Trateški.
Hermanov brlog je ostajal v vseh teh letih enako velik, prav tako vseskozi sledi štirim barvam, rdeči, modri, zeleni in rumeni, ki si jih je zamislil oblikovalec Rado Gologranc. Štirje prostori so namenjeni občasnim razstavah, v osrednjem delu pa je stalna razstava, kjer je razstavljena dediščina iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Celje. Obiskovalci si lahko v Hermanovi galeriji ogledajo tudi številne ilustracije in podobe Hermana Lisjaka, ki jih je v več kot 25 letih ustvarila ena naših najbolj prepoznavnih slikark in ilustratork Jelka Reichman.
Zakaj lisica, če je lahko lisjak
Jelka Reichman se še dobro spominja, kako sta jo na njenem domu v Ljubljani nekega dne obiskali Andreja Rihter in Bronica Gologranc, ji predstavili idejo za prvi otroški muzej v državi in izrazili željo, da bi zanj naredila emblem.
»Najprej sta dejali, da bi to lahko bil ježek, pa sem odvrnila, da bom malo premislila o tem. Kajti rekli sta tudi, da bi se ta lik pojavljal na plakatih, vabilih, da bi naredili različne prodajne predmete s podobo tega lika … To so bili edini podatki, ki so mi jih dali, potem pa so me pustili na miru, da razmislim,« pripoveduje Jelka Reichman.
Tako je začela sklepati, si postavljati vprašanja in izločevati. Otroški muzej? Kaj imajo otroci najraje? Živali, igrače in igre. Igrače so se ji zdele preveč prazne, v igre pa so že vključeni otroci, torej skupina. Ostale so samo še živali. Tiste, ki pri nas ne živijo, kot so lev, mrož, kenguru, je izločila, saj niso naš simbol. Domače živali ji tudi niso ustrezale. Preostale so le še prostoživeče, divje živali. Zajček je bil preveč velikonočen, medved je prisoten vsepovsod, volk je negativec, jazbec ni karakterna žival, ptiči so premalo močni, sova pomeni modrost.
»Vse sem premislila, potem pa prišla do lisice. No, te pa so zelo zanimive. So lepe, lahko jih oblikuješ in poosebiš, kar ježka težko. Ježka sem izločila že zato, ker sem pomislila, da če bodo želeli narediti kakšno blazino ali šilček, bo to vendar zelo težko narediti zaradi iglic. Lisica pa je zvitorepka, lisica je tatica … Ah, to ne gre, mora biti tudi pozitivno. In potem sem pomislila na lisjaka. Zakaj lisica – kaj ko bi bil lisjak?« navdušeno razlaga Jelka Reichman, kako se je rodil Herman Lisjak.
»Da, tudi ime sem mu dala. Celje je vendar knežje mesto in celjski grofje so bili nekoliko tudi barabe, pa vendar pozitivni. Ime Ulrik mi ni zvenelo dobro, Friderik je bilo predolgo, Herman pa ravno pravšnje.«
V celjskem muzeju so se z emblemom in imenom lisjaka strinjali in tako je nastal Hermanov brlog. Jelka Reichman pa je po prvih ilustracijah sodelovanje z otroškim muzejem ohranila naslednjih 25 let in ustvarila še 66 različnih podob Hermana Lisjaka, ki so se navezovale na različne razstave in tematike. V muzeju hranijo prav vse, nekatere so razstavljene tudi v Hermanovi galeriji.
In katera ilustracija je najljubša ilustratorki sami? Po krajšem premisleku umetnica izjavi, da ji je res všeč Herman Lisjak v narodni noši, kjer mu dela družbo simpatična lisička. »Mar nista ljubka?« retorično reče ob plakatu, ki ga še vedno hrani. Ilustracijo je ustvarila za razstavo S Hermanom na etnopotep.
Delo Jelke Reichman bo odslej nadaljevala akademska slikarka Suzana Senica, ki priznava, da je imela precej treme, ko je dobila to povabilo.
»Ker je Jelka res čudovita ilustratorka in sem rasla z njenimi ilustracijami. Ti čevlji, v katere sem stopila, so bili res veliki. Toda trudila se bom sledili temu, da Herman Lisjak ne bo zelo predrugačen. Vidi se, da je v roki druga barvica, toda prevelikega odstopanja ni,« je povedala Suzana Senica in dodala, da se bo trudila pustiti pečat na kak drug način, in ne na Hermanu Lisjaku samem. Ta je, kakršen je, medtem ko lahko vse situacije in teme, v katerih se bo znašel, oblikuje na svoj način, je še dejala.
Prepoznavni znak
V vseh teh letih je postal Herman Lisjak prepoznavni znak – ne le Hermanovega brloga, Muzeja novejše zgodovine Celje, ki mu je dal močan pečat, ampak tudi samega mesta Celje. Ko pa ga ni Celjana, ki ne bi vedel zanj in ki ne bi vedel, kje ima svoj brlog.
»Pred časom so naredili raziskavo in na celjskih ulicah mimoidoče spraševali, ali vedo, kje je Muzej novejše zgodovine, pa jih ni veliko vedelo. Ko pa so jih vprašali, kje je otroški muzej, so ljudje takoj izstrelili, da je to Hermanov brlog. Ljudje našo celotno institucijo precej povezujejo s Hermanom,« se nasmeje gospa Jožica Trateški.
Vloga otroškega muzeja ostaja vsa ta leta nespremenjena, tako kot otroci ostajajo vseskozi enako zvedavi. Učenje, vzgajanje in razvijanje pozitivnega odnosa do zgodovine, kulture in dediščine. Ves čas je Hermanov brlog tudi medgeneracijski prostor in prostor vključevanja prav vseh – že enajsto leto namreč v muzeju sodelujejo z Združenjem prijateljev slepih Slovenije, s katerim pripravljajo najrazličnejše vsebine. Od leta 2011 pa je tam tudi Unicefova varna točka, kar pomeni, da se lahko v muzej zatečejo otroci, ki čutijo neko stisko.
Pomembnih dogodkov in tudi prelomnic je bilo veliko, ko pa ima Herman Lisjak vendar 30 let. Praznoval jih bo na prostem, kajpada, kot se za prostoživečo žival spodobi, z začetkom poletja, to je 21. junija.
