Boštjana Merzdovnika mnogi poznajo kot baritonista Vagabundov, igral je tudi v ansamblu Franca Miheliča, letno je imel tudi po 120 nastopov. Zdaj že nekaj let vodi zasebni glasbeni center, v katerem poleg redne službe poučuje mlade glasbenike, ima tudi družino. »Pogosto mi je zmanjkalo časa za določene stvari, ki sem si jih v prostem času želel početi. Predvsem pa je bila moja velika želja, da bi potoval z motorjem. Pred sedmimi leti sem si tako kupil prvi motor in z njim začel raziskovati kraje. Najprej naše lepe Slovenije in bližnjih držav in tako sem si počasi širil obzorje. Vsako leto sem izbral kakšno novo destinacijo. A dlje kot grem, več časa rabim. Ker pa je letos zame prelomno leto, ker sem dopolnil 50 let in doslej nisem imel veliko časa zase, sem sam sebi podaril darilo in odpotoval z motorjem za mesec dni,« nam je Boštjan Merzdovnik pripovedoval.
Rojstnega dneva ni izbral zato, da bi se izognil praznovanju in privarčeval denar, kot bi kdo morebiti pomislil, pač pa je bil spomladanski čas naravnost idealen za enomesečno popotovanje. »Temperature za vožnjo so bile ravno pravšnje, prometa malo, resnici na ljubo pa so tudi cene v predsezoni vedno nižje. Ker so bili vmes še prazniki, sem porabil tudi nekoliko manj dopusta, kot bi ga sicer. In tako sem se odpravil proti Balkanu,« je razložil glasbenik in navdušen motorist, ki je najprej prevozil Bosno in Hercegovino, zatem Črno goro in Albanijo.
Dolgčas ni nikoli
»Slaba stran teh držav je, da je mogoče videti ogromno brezdomnih in zapuščenih živali, tako psov kot muc. Zato sem s seboj načrtno vzel kakšen kos oblačila manj, da sem imel v kovčkih prostor še za hrano za vse te živali. Ko sem se vkrcal na trajekt, ki je peljal iz albanskega Drača do Barija v Italiji, sem na njem spoznal starejšega motorista iz Bremna, ki se je prav tako odpravil na pot z motorjem za mesec dni. In tudi on je potoval sam, tako kot jaz. Temu se marsikdo čudi in me sprašuje, kako to. Dejansko se na krajše eno ali dvodnevne izlete odpravim s prijatelji, na daljših pa sem raje sam, saj lahko le tako potujem po svojih željah in oblikujem vsak dan posebej. Prav tako si lahko prilagajam način vožnje. Dolgčas ni nikoli, saj rad spoznavam nove ljudi, rad se pogovarjam, zelo sem radoveden,« pripoveduje glasbenik, ki je pot iz Barija v Italiji nadaljeval proti Kalabriji in nato do prelepega obmorskega mesta Tropea in kraja Villa San Giovanni, nato pa je odplul še na Sicilijo.
»Kalabrijo sem si od nekdaj želel prevoziti z motorjem oziroma biti enkrat tu povsem brez obveznosti. V kraju Cosenza namreč z Vagabundi igramo že šest let, vedno v oktobru, na enem največjih oktoberfestov v Italiji, ki traja skoraj 20 dni, vsak dan pa ga obišče med osem in 13 tisoč ljudi. Vzdušje je noro,« se je navdušeno spominjal naš sogovornik, ki se je po šestih dneh potovanja po Siciliji z luksuzno devetnadstropno potniško ladjo odpeljal še na Sardinijo. Odpravil pa se je tudi na Korziko, pa v Toskano, od tam pa proti domu.
Na Siciliji je tudi dočakal abrahama, Etna pa mu je pripravila naravni ognjemet. »Malo se šalim, čeprav je bil dejansko vulkan le dan prej precej aktiven, tako da sem imel srečo, da sem se mudil tik pod njim,« se je zasmejal Boštjan Merzdovnik, ki je imel srečo tudi z vremenom, saj v dvanajstih zaporednih dneh ni deževalo, kar je za motoriste zelo pomembno.
Že pri dvanajstih na porokah
In potem se je znova spomnil na to, kako so mu družbo delale živali – brezdomne, plašne, lačne in zato presrečne, če se najde kdo, ki jih malo poboža. »Čisto na samem ob cesti sem neki dan srečal dva mala kužka. Ko sem jima dal nekaj hrane in se odpeljal, sem po kakšnem kilometru naletel še na, predvidevam, njuno mamo. Plašno, polno klopov, zapuščeno, kakšne pol ure je potrebovala, da je prišla do mene. Potem pa ni želela stran,« se je raznežil Mezdovnik, ko nam je opisoval ta dogodek.
Lep vtis pa je pri njem pustila tudi Korzika, čudovit italijanski otok, ki je še vedno privlačna turistična točka. Pohod na 1400 metrov visoko goro Sant Pietro na jugu Korzike sicer ni bil v planu, saj niti ni imel za to primerne opreme, niti kondicije. A se je kljub vsemu lotil podviga iz prelaza Col de Saint-Eustache, od koder ga je do vrha gore vodila lepo označena triurna pot skozi slikovite gozdove. Z vrha pa se je odprl čudovit razgled na zaliva Valinco in Ajaccio ter širšo južno Korziko. »Kljub svoji lepoti ima gora grenak priokus pri nas, Slovencih, zaradi tragične letalske nesreče iz leta 1981,« se zaveda Merzdovnik, ki je enomesečno pot z motorjem zaključil po 6500 kilometrih.
»Občutki so fantastični, saj sem si izpolnil svojo veliko željo ter obenem presegel svoja pričakovanja. Vreme je bilo vrhunsko, ceste in razgledi čudoviti, ljudje zanimivi, moj motor pa je prav tako dolgo pot prenesel brez kakršnih koli težav. Tako da je za menoj res pozitivna izkušnja,« pravi Boštjan Merzdovnik, ki je eden najboljših in uveljavljenih basistov-baritonistov pri nas. Sprva se je pri sedmih letih v glasbeni šoli začel učiti harmoniko, skupaj z očetom in bratom Miranom Merzdovnikom jo je že pri dvanajstih letih igral na porokah. Pri štirinajstih se je z glasbo začel ukvarjati resneje. Končal je nižjo glasbeno šolo iz klavirske harmonike, vzporedno se je učil tudi diatonično. Še bolj kot harmonika so ga privlačili basovski instrumenti, zato se je pozneje posvetil baritonu, kontrabasu in bas kitari, ki jih poučuje v lastnem glasbenem centru Merzdovnik in pomaga mlajšim, še ne uveljavljenim glasbenikom. Ponosen je, da je igral v številnih priznanih ansamblih. Tudi v ansamblu Braneta Klavžarja je bil sedem let. Predvsem pa si šteje v čast, da je stal na odru z vsemi tremi velikani narodno-zabavne glasbe – Slavkom Avsenikom, Lojzetom Slakom in Francem Miheličem.
