Sprehod po starem mestnem jedru obiskovalca prepriča, da se zgodbe skrivajo na vsakem koraku in jih je treba le odkriti.
Zgodba o bajno bogati in brezkompromisni družini
Pokrajinski muzej Celje in Knežji dvor hranita zgodbe slavne celjske zgodovine. Tam je namreč postavljena razstava Grofje Celjski in tam je tudi skrivnostna soba z lobanjami celjskih grofov. Kot je zapisano na strani muzeja, se je zgodba o bajno bogati in obenem brezkompromisni družini, ki za svoje cilje ni izbirala sredstev, globoko zasidrala med ljudmi. Da je razstava z lobanjami še bolj dramatična, pripomore pesem Janeza Menarta.
V pokrajinskem muzeju se lahko napotite še dlje v zgodovino. V kletnih prostorih muzeja vas pričakajo obzidje iz časov starih Rimljanov, vhod v Celeo, odličen prikaz gretja v rimskem domu na vroči zrak, obglavljen kip, ki je ograjen z obzidjem, z barvo poslikana tla iz tistih časov, kar je bilo znamenje, da je v hiši, ki se skriva pod muzejem, živel bogati Rimljan. Tam kraljujejo kipi iz časa Rimljanov, ustvarjeni iz pohorskega marmorja.
Zgodba o fotografu Pelikanu
Stekleni fotoatelje in galerija Pelikan sta dobila ime po fotografu Josipu Pelikanu. Josip, ki je bil češkega rodu, se je zaljubil v dekle iz Brežic in se za stalno naselil v Celju. Fotografiral je ljudi na ulici, imel pa je tudi studio s stekleno streho, v katerem je skušal z zavesami nadzorovati svetlobo. Veliko slovenskih fotografov je za poklic fotografa izšolal prav Josip Pelikan. Danes se lahko v njegovem studiu oblečete v oblačila iz njegovega časa, kar pomeni, da boste čas premaknili za stoletje nazaj, in se fotografirate sami ali v skupini.
Celjska rolca
Šamrola iz sosednje Avstrije je okoli leta 1950 v Celju dobila novo preobleko in s plaščkom iz čokolade, posutim z oreščki, je postala celjska rolca. Ta recept je ustvaril lokalni slaščičar Markovič, takrat zaposlen v slaščičarni Nana. Čeravno sladica ni čisto celjska pogruntavščina, je s celjsko preobleko dobila svoj pečat. Takšne rolce ni mogoče pokusiti nikjer drugje. Testo ni narejeno iz listnatega testa, temveč iz posebnega orehovega testa, iz katerega delajo sicer piškote. Celjani so ponosni, da nosi sladica ime celjska rolca. Zagotovo je bo vesel vsak obiskovalec Celja.
Okusi Celja
Grofi Celjski, na katere so Celjani zelo ponosni, so dobili v celjski ponudbi tudi svojo kulinarično zgodbo. Priznani celjski chefi so se odločili, da obiskovalcem ponudijo odkrivanje okusov, ki so nekoč navduševali tako dinastijo grofov Celjskih kot tudi visoko evropsko plemstvo tistega časa. Kulinarične zgodbe, ki so nastale, so polne dobrot z domačega vrta in iz bližnjega gozda. Sestavine so lokalne, postrežene na ploščah, narejenih iz avtohtonih vrst lesa. Leseni krožnik je dopolnjen z lesenim priborom. Skok v preteklost za takšno mizo je zagotovljen. Tudi imena jedi, denimo pojedina grofov Celjskih v gostilni Francl, ulov Friderika Celjskega, Ulrikova pregreha, cilli piščanec v bistroju Lalu, Barbarina simfonija v gostilni Oštirka, razvnamejo domišljijo in vas odpeljejo v srednji vek. Mi smo pokusili Barbarino simfonijo v gostilni Oštirka – glavna jed so bila goveja lička s štruklji in gobovo omako. Pred tem so nam kot pozdrav iz kuhinje postregli piščančjo pašteto, za predjed goveji jezik, po glavni jedi pa za sladico še pečeno skuto s sadnim sorbetom. Meni ni sestavljen mimogrede. Celjski chefi so pri ustvarjanju jedi sodelovali z zgodovinarji.
