Smučarsko središče Tre Cime se lahko pohvali z najbolj strmo progi v Italiji z naklonom 71 odstotkov. Žal minuli konec tedna še ni bila odprta, zato pa smo lahko uživali na 115 kilometrih odlično pripravljenih smučarskih prog, od katerih je 12 kilometrov označenih s črno, 55 kilometrov z rdečo in 48 kilometrov z modro barvo, raztezajo pa se od 1200 do 2225 metrov nadmorske višine.
Proge tudi za izkušene smučarje
Proge so široke in dolge, hkrati pa ravno prav strme. Morda bi si na začetku smučarske sezone, ko noge še niso dovolj utrjene, želeli, da bi bila kakšna vseeno za kakšen meter krajša, a so proti koncu dneva gondole in vnovičen vzpon na vrh balzam za pekoče noge. Smučišča so večinoma opremljena s sodobnimi gondolami, na voljo je tudi veliko število sedežnic, za najmlajše pa enostavne vlečnice. Središče ponuja veliko smučarskih prog za izkušene smučarje, so pa zadnja leta povečali število modrih prog, primernih tudi za otroke. Dodatno so posodobili sistem umetnega zasneževanja, tako da ni bojazni, da na kakšni progi ne bi bilo dovolj snega. Pravo zimsko kuliso pa ustvarijo mogočni zasneženi vrhovi, ki se zdijo skoraj na dosegu roke. Še toliko bolj, ko se čarobno zableščijo v soncu. In sonca jim resnično ne manjka – statistika pravi, da imajo kar 300 sončnih dni na leto.
Ob progi ograda s severnimi jeleni
Smučarsko središče Tre Cime je zelo priljubljeno pri družinah, saj ponuja široke smučarske proge, na katerih je precej manj gneče kot na bolj znanih smučiščih v Dolomitih. Žičniške naprave so hitre, nazadnje so pred štirimi leti postavili tudi moderno sedežnico Hasenköpfl z ogrevanimi sedeži, smučarje pa v manj kot petih minutah popelje pod vrh Helma na višino 2225 metrov. Posebnost nove sedežnice je, da je prijazna otrokom, saj je opremljena z vstopnim tekočim trakom, ki se glede na velikost otroka dvigne ali spusti ter tako omogoči lažji vstop in izstop s sedežnice.
Ob vsem tem ponujajo tudi veliko možnosti zabave za otroke, med najbolj priljubljenimi je družina snežakov velikanov na vrhu proge Rotwand, kjer imajo v ogradi severne jelene. Po urniku jih je mogoče tudi hraniti in se družiti z njimi. Po vzoru drugih sodobnih smučišč ponujajo proge »ski movie«, na katerih bodo kamere samodejno posnele vaš spust, prav tako imajo urejen snežni park, v dolini pa je tudi nekaj vlečnic, primernih za najmlajše. Imajo tudi lepo urejeno sankališče – z gondolo vas pripeljejo na vrh smučišča oziroma sankališča, potem pa se s sankami spustite v dolino.
Na smučišču je kar nekaj koč z odlično in med smučarji že dobro znano gostinsko ponudbo, ki je nekakšna mešanica italijanske in avstrijske kulinarike. Uigrano osebje – težav s kadri vsaj za zdaj nimajo – se na gori počuti odlično. Da bi zaposlenim omogočili čim boljše razmere, so enega od starih hotelov v dolini namenili prav »uvoženi« delovni sili.
Na povezavo s Sillianom
bo treba počakati
Kar zadeva načrte za prihodnost, bo treba še nekaj let počakati na povezavo s smučiščem Sillian Hochpustertal na avstrijski strani. Čeprav je Italijanom uspelo zbrati že vso potrebno dokumentacijo in dovoljenja za zgraditev žičnice do vrha, družina Schultz, ki je lastnica smučarskega središča v sosednjem Sillianu, še čaka na soglasje okoljevarstvenikov. Ko bodo vzpostavili povezavo, bo smučarsko središče postalo eno največjih v regiji. Bodo pa leta 2024 na vrhu gore, v prostorih nekdanje kabinske postaje, odprli muzej, posvečen Reinholdu Messnerju. Ta bo tako že sedmi, ki ga bodo posvetili temu južnotirolskemu alpinistu.
