Z Laro Puc in njeno psičko Lužo smo se srečali med jutranjim sprehodom na njunem domačem terenu pri Lukovici. V pogovoru, ki ga je Luža popestrila s tekanjem za žogo, smo izvedeli o njenih željah po vedno novih izzivih ter nenehnem delu na sebi. »Na življenje gledam kot na pustolovščino, ki nam streže z najrazličnejšimi priložnostmi in od nas je odvisno, za katere se odločimo in kako med njimi krmarimo,« pravi sogovornica, ki je bila že kot otrok do vratu zakopana v knjige z živalskimi motivi, ure in ure pa je znala preživeti v družbi živali. »Ob njih sem se vedno počutila bolj sproščeno kot ob ljudeh ter z navdušenjem opazovala njihov način komuniciranja, ki je običajnemu človeku neopazen.«

V družbi babice odkrivala svet

Na njeno razmišljanje, zrelost in pustolovskega duha je imela močan vpliv tudi babica Mija. »Bila mi je kot druga mama. Ker je bila učiteljica, me je prva tri leta tudi poučevala v šoli,« pove Lara in doda, da si bo za vse življenje zapomnila njuna skupna potovanja. »Res je bila enkratna, da je izstopila iz cone ugodja in brez dobrega znanja angleščine šla z mano v svet. V Keniji, na primer, sva se naključno srečali iz oči v oči s hijenami, po puščavah severne Afrike sva v rodeo načinu jezdili kamele in se skupaj potapljali na koralnih grebenih Rdečega morja,« pripoveduje sogovornica. Babica je vedno podpirala tudi njeno ljubezen do živali.

Med številnimi živalmi, ki jih s partnerjem rešujeta tudi v domačem gozdu – oba sta namreč veterinarja oziroma Lara je s študijem že pri koncu –, je bila tudi mlada vrana. »Dobila sva jo poškodovano, podhranjeno. Nekaj mesecev sem jo hranila vsakih nekaj ur in vrana se je tako močno navezala name, da me je spremljala na vsakem koraku. Ko sem z avtom odhajala od doma, me je kar stisnilo, ko sem jo videla v vzvratnem ogledalu, da leti za mano. Seveda je navezanost na človeka, tudi na sosede, ki so jo kot mladiča radi hranili, prinesla težave. Tem istim sosedom je rada kradla vžigalnike, zato je kmalu postala nezaželena. Očitno je to tudi začutila, saj je nekega dne ni bilo več nazaj,« pove študentka veterine.

Odnos do psov je Lara vzpostavila že kot otrok, saj je bil v družini vedno prisoten pes. Luža pa je njena prva psička, ki jo od mladiča dalje vzgaja sama. »Doma me čaka še 11-letna greysterka Nyla. Gre za posebno pasmo, ustvarjeno prav za pasje vlečne športe. Križali so nemškega ptičarja, greyhounda in aljaškega haskija. Je psica, ki sem jo dobila, ko je bila stara pet let. Živela je v tropu z vlečnimi psi, vendar se ni obnesla pri vleki in teku v skupini. Lastnik, ki je videl moje zanimanje zanjo, mi jo je podaril in postali sva krasen tandem v teku, na več tekmovanjih sva tudi zmagovali. Doma hranim kar nekaj pokalov,« pove in doda, da je za njima lepa preteklost. »Še vedno rada teče z mano, vendar zgolj rekreativno, saj je po tako uspešni tekmovalni karieri zasluženo upokojena tekačica.«

Pri aktivnostih slediš
veselemu repu psa

Zato pa je Luža njen prvi pes, pri katerem se bolj ukvarja z vzgojo. »Začeli sva z malo šolo. Luža je nemški kratkodlaki ptičar, nekoliko zahtevnejša pasma. Tudi sama sem pri njeni začetni vzgoji potrebovala strokovno pomoč. Med malo šolo sem se odločila, da se zaradi Lužine velike želje po sodelovanju in svoje pripravljenosti delati z njo preizkusiva v različnih aktivnostih. Hribi in tek so morali počakati, da je bila dovolj stara,« pove sogovornica. Do enega leta sta se preizkusili v delu z nosom. »V tem je res uživala, prav tako je zelo uživala v učenju iskanja pogrešanih oseb, kar naju je postopno pripeljalo do tega, da zdaj trenirava reševanje,« pojasni. Svetuje, da novopečeni lastniki psov poskusijo različna področja in izberejo tisto, kjer se pes izkaže oziroma »vidiš vesel rep«.

Že kot šolarka je Lara prosti čas preživljala v naravi, rada je tudi tekla, šport je bil od nekdaj pomemben del njenega življenja. Z vso predanostjo se je sprva posvetila nogometu. V vseh letih treniranja in ekipnega tekmovanja marsičesa se je veliko naučila in kot pravi, tudi osebnostno zrasla. Danes je trenerka nogometne ekipe Črni graben v Lukovici.

Kljub številnim obveznostim večino prostega časa nameni prav Luži, ki jo med drugim počasi vpeljuje v pasje vlečne discipline, skupaj pa najbolj zavzeto promovirata prav canicross oziroma tek s psom. »Gre za disciplino, pri kateri sta tekač in pes ves čas povezana z elastično vrvjo, pri tem pa pes, oblečen v oprsnico, vleče tekača ter mu tako pomaga pri teku,« pove sogovornica. Luža je prvo vlečno oprsnico dobila prav za svoj prvi rojstni dan, a s tovrstnimi treningi ne gre prehitevati. »Tek s psom je primeren za vsakega psa, saj velikost in pasma, sploh če pes v tem uživa, ne igrata nobene vloge. Kolegica in tudi vzornica teče z brahicefalično pasmo – francoskim buldogom in bostonsko terierko, ki pa sta v vrhunski kondiciji.«

Terenov za tek s psom je povsod dovolj

Kot pove, sta jo tako tekmovalni kot netekmovalni šport ogromno naučila. »Vsak športnik se zagotovo kdaj sreča z oviro, na njem pa je, da se odloči, ali ga bo ta do konca potrla ali pa bo iz vsega skupaj potegnil najboljše – življenjsko lekcijo. Pri pasjih vlečnih športih ni nič drugače. Vzponom neizbežno sledijo padci, a ker gre za tandemsko delo, ni prostora za sebičnost. Pomembno je zgolj to, da se skupaj s psom dobro počutimo in zabavamo.«

Prav tako je tek s psom namenjen lastnikom, ki sicer nimajo dovolj volje oziroma motivacije, da bi tekli sami. Čas in družbo svojega zvestega spremljevalca lahko združijo v aktivnost, v kateri bosta lahko oba uživala. »Je pa seveda treba vedeti, da treningi canicrossa niso namenjeni vzgoji oziroma socializaciji psa. Pes se na trening ne pride igrat in lovit z drugimi psi. Ker pes, ki se bo med tekom zgolj navadil loviti psa pred sabo, ne bo želel prehitevati in nadaljevati teka. Ko bo ujel prvega psa, namreč obstaja velika verjetnost, da bo prenehal teči,« razloži sogovornica in doda, da so najprimernejši prav psi, ki imajo interaktivne dnevne sprehode in so osredotočeni na svojega lastnika, da je on predmet njegove zabave. Poti, ki so primerne za tek s psom, je načeloma povsod veliko. In če psi najraje tečejo po uhojenih ozkih gozdnih poteh, kjer je na poti polno korenin, lastniki raje izbirajo širšo makadamsko pot. »Vsekakor je treba biti pozoren, da je teren primeren za oba.« Vse, ki si želite ostati v odlični formi, hkrati pa dodatno okrepiti vez s svojim psom, Lara Puc vabi, da se ji pridružite na spomladanskem tečaju, ki ga bo vodila v Ljubljani.