Mesu naj bi se v čast križanemu Jezusu odpovedali vse petke do velike noči, v celotnem času velikega posta pa bi se morali odpovedati tudi slabim razvadam, kot so denimo alkohol, tobak, sladkarije, lenarjenje ... V pravoslavni veri je na veliki petek popolni post – na ta dan naj bi se v celoti odpovedali hrani in uživali zgolj vodo.
Zajček in velikonočna jajca
Velikonočnih praznikov se vsekakor zelo veselijo otroci. Simbol velike noči zajček je namreč tisti, ki prinaša oziroma skriva darila, velikonočne pirhe. V Angliji otroci iščejo oziroma so iskali velikonočna jajca, ki jih je zajček skril nekje na vrtu ali v kakšen kot v stanovanju. Pri nas, na primer na Gorenjskem, pirhov za otroke niso skrivali le na vrtu, ampak tudi v hlevu. V Ljubljani so otrokom razpostavili darila po kotih sob, največkrat kar pod blazine na kavčih. Na Koroškem je navadno botra otrokom prinesla pisanko v lepi košari: šarkelj, pogače, pobarvana jajca, fige, pomaranče, sladkarije ...
Pri prvem darilu je bila navadno poleg tudi otroška obleka, v šarklju pa srebrni kovanec. Danes te zajčke ponujajo predvsem kot čokoladne poslastice, ob prazniku si roke manejo predvsem trgovci, namesto srebrnega kovanca pa otroci raje vidijo mobikartico. Ampak marsikje še vedno obujajo tradicijo. Tako bodo v mnogih krajih v Sloveniji razstavili pirhe, marsikje pa se jim boste lahko pridružili v okviru posebnih delavnic, na katerih boste skupaj pokazali svojo ustvarjalno žilico.
Pomembno je, da se zbere družina
Vrnimo se k praznični hrani. Na veliko soboto se velikonočne dobrote blagoslovijo ali žegnajo in potem pojedo za nedeljski zajtrk. Na veliko noč se namreč zjutraj ob mizi zbere vsa družina in poje velikonočni blagoslovljeni zajtrk. Od pokrajine je odvisno, kaj ta jedila predstavljajo: meso največkrat predstavlja Jezusovo telo, hren spomin na njegovo trpljenje in žeblje na križu, potica trnovo krono, pirhi pa kaplje njegove krvi. Skorajda v vsakem primeru pa velja, da če bi velikonočni zajtrk začeli drugače kot s potico, šunko, pirhi in hrenom, bi bilo nekaj zelo narobe. Ob tem je treba povedati, da mnogi poudarjajo dejstvo, da se pri velikonočnem jedilniku ni treba tako zelo strogo držati tradicije, saj je pomembno zgolj to, da se družina zbere ob bogato obloženi mizi in uživa ob dobri domači hrani.
Jagnjetina, kozliček ali šunka
Etnolog, upokojeni in zaslužni profesor ljubljanske univerze dr. Janez Bogataj je že pred leti za Dnevnik povedal, da marsikdo zmotno misli, da gre pri velikonočnem obedu za nekaj posebnega in samo velikonočnega. »Gre za praznični jedilnik. To pa je jedilnik, ki se razlikuje od vsakdanjega. Na praznično mizo postavimo nekaj posebnega, drugačnega, torej prazničnega,« je razložil Bogataj. Moramo pa od tega ločiti jedilnik, ki ga pri verujočih sestavljajo velikonočne blagoslovljene jedi. V tem pogledu, čeprav ni privrženec vlečenja jedi iz naftalina, Bogataj opozarja na velik pomen ovčetine oziroma jagnjetine, ki je imela tudi zaradi ikonografske ali simbolne povezave v preteklosti pomembno mesto na velikonočni mizi. »Danes tako splošno razširjena šunka je seveda razvojno mlajša prehranska sestavina na praznični mizi,« je pojasnil etnolog.
Čisto na drugem koncu Slovenije, v Breginjskem kotu, pa se za veliko noč tradicionalno – namesto jagenjčka – obeduje kozlička. V tistih krajih je namreč doma avtohtona slovenska koza – drežniška koza. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč državna oblast nekdanje skupne države Jugoslavije sprejela odredbo, da je treba vse koze pobiti, ker naj bi uničevale gozdove, a so jih v Drežnici skrili v današnjo romarsko cerkev. Tako je preživela cela generacija koz, iz katerih je nastala danes uradno priznana drežniška koza. A kljub vsemu se velika večina velikonočnih obrokov začne s šunko.
Slovenska potica
Seveda pa je ena najbolj znanih jedi, brez katere velikonočni jedilnik ni popoln, potica. Najstarejša pisna omemba potice, in sicer še v razvojnem poimenovanju povitica, je v delih Primoža Trubarja iz let 1575 in 1577. Najstarejši recept za potico je objavil Janez Vajkard Valvasor, v šesti in sedmi knjigi svojega dela Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689.
Poleg podrobnega opisa načina izdelave potice je zapisal tudi razlikovanje potice od kolača, presneca in pogače. Do 19. stoletja sta že znana dva načina peke potice, in sicer kot polžasto zavit zvitek namazanega testa ali kot kolač z luknjo v sredini.
