Treba se je enostavno odločiti in oditi na pot, na Camino Krk, in to v času krompirjevih počitnic, zavedajoč se, da je lahko novembra vreme na Kvarnerju precej dinamično. Za pravega pohodnika vreme in vremenska napoved nista nikoli odločilni dejavnik, ali bo šel na pot. Enostavno gre in verjame, da po poteh sv. Jakoba prav ta apostol drži roko nad njim. Zato ostaja izbira termina raznovrstna in vseletna, nasploh je najboljši čas za pohajanje po otoku zunaj sezone, do vročega poletja, ko se ljudje običajno odločimo za ležerni dopust na obalah modrega Jadrana. Ideja celoletnega turizma na prostem pa je še kako na mestu. Glede na preteklo izkušnjo Camina Krk pa celo teza o nevidnih povezavah, energijah in vremenskih prilikah zdrži.
1. dan – od frankopanskega Krka
do naselja Brzac (22,93 km)
Umetelni začetek poti sredi zgodovinskega Krka, pod vtisi starega mestnega jedra in sakralne arhitekture v obliki stavbnega kompleksa, ki ga sestavljata katedrala in dvojna cerkev sv. Kirina in sv. Margarete, daje vtis obilja, primerljivega z največjimi zgodovinskimi mesti in romarskimi središči. Pot skozi ozko uličico mimo interpretacijskega centra pomorske dediščine otoka Krka pa vzbudi spomine na čase, ko je bila barka na drugem mestu v družini, takoj za gospodarjem. Misel, ki je prišla, se je izgubila s koraki proti Vrhu, prek polja Kimpi in Kaštela, se za trenutek ujela v mreži čudes pri ostankih cerkvice sv. Marije in kaštela Salatići. Pot na vrh in do vrha ter naprej mino polja smilja, na stran Šotoventa. Postanek v Skrbčićih pri prijatelju Nenadu Pineziću, čigar rod zares prihaja iz sosednje vasi Pinezići, okoli zaliva Fuske in ruševin zapuščenega naselja Kambun, ko se na poti izpod vetra spet lahko dotakneš morja v zalivu Vela Jana pred naseljem Brzac, kjer je tudi prvi ponudnik romarske nastanitve. Ta obeta, da bo krožna pot po otoku Krk kmalu postala zvezna. A dan, ki je bil odet v sinje modro in s soncem obsijan, še ni končan. Streljaj od markirane poti, v vasici Milohnići, v konobi Pud Brest, se konča. Brez šurlic s kozicami in jagenjčkovo krono bi dan izzvenel brez pikice na i, ki ji pritrjuje tudi kvartin popite krške zlate žlahtine.
2. dan – pot izpod vetra (22,34 km)
Kako raznolik in zanimiv je otok Krk, kaže že severovzhodni veter, kvarnerska burja, ki ga biča po levi »bandi«, območje Šotoventa pa enostavno preskoči in ga pušča rasti v bujnem mediteranskem zelenju. Frankopani so natančno vedeli, kje postaviti svojo poletno rezidenco. Njihova izbira je bil Glavotok. Globoko verujoči so si postavili tudi kapelico, ki je bila v 15. stoletju izročena frančiškanom, ti pa so ustanovili samostan. Pogled na mandrač in pomol, v ozadju pa sosednji otok Cres – to so žive votivne slike za vse morjeplovce in ljudi z morja, ki po vrsti priznavajo, da na razbesnelem morju še tako zagret ateist najde vero. Vstopili smo na območje občine Malinska - Dubašnica. DUBoak je sicer novi interpretacijski center pomorske dediščine Malinske. Ime je premišljeno izbrano, saj dub v narečju pomeni hrast, oak pa je angleška beseda z enakim pomenom. Zeleni hrastov gozd je zavetje številnih živali pa tudi romanske cerkvice sv. Kerševana, skrite pred gusarji z morja. Največji otoški hrast sicer ostaja brez oznake, a je dovolj velika pojava, ki je pohodniški korak ne more spregledati. Sploh so za objem njegovega debla potrebni najmanj štirje odrasli ljudje. Prejeta energija te kar nosi naprej do razgledne točke na Fumaku, v čudovito naselje Porat, ki se je razvilo okoli frančiškanskega samostana, in naprej skozi Dubašnico do starega pokopališča sv. Apolinarija in cerkvice v vasici Sv. Anton. Na poti od Miločićev do Kremenićev si je mogoče ogledati kapelo sv. Andreja, ki je najstarejša na otoku Krk. Camino Krk drugega dne se konča v Malinski, turistični meki na zahodni obali. Po naporni poti velja okrepiti telo z okusi tradicionalne kuhinje. Mi smo izbrali restavracijo Intrada.
3. dan – iz raja v pekel (15,26 km)
Po dolgi hoji je noč vsakokrat prekratka. V »cik« zore, takrat, ko ribiči začnejo dvigovati mrežo, se tudi ponižni romar odpravi na pot. Obalna pešpot od Malinske do zaliva Kijac je nebeško lepa, zato se je je upravičeno prijelo ime Rajska cesta. Vse lepo je minljivo, zato mora pohodnik doživeti še obilje vznesenosti in lepote v Njivicah, v pokrajini po imenu Poje, kjer je v antičnem času stala rimska vila rustica. Iz nebes pa pot v pekel zaliva Sepen, ob dolgem ograjnem loku naftnih terminalov JANAF. Še dobro, da je človekov spomin kratkega veka in da se ozavestijo predvsem lepi vtisi ter dogodki. Vse peklensko je pozabljeno na predelu Mirin, na ostankih rimskega naselja Fulfinum iz druge polovice 1. stoletja po Kristusu. Še kratka pot in vzpon do starega mestnega jedra Omišlja, ko je cilj tretjega dne dosežen. Zdi se prekratek za ves dan, a ponuja odkrivanje kraja in obale na območju zaliva Pesja ter parka Dubec, ki je prav zaradi težkoindustrijskega soseda neupravičeno nekoliko odrinjen z zemljevida turističnih biserov otoka.
4. dan – po roži vetrov (25,64 km)
Od garbina prek tramontane do burje, bi lahko poimenovali četrto etapo iz Omišlja do Čižićev, kjer tudi krajina močno spremeni svoj obraz. Pušča napoveduje vstop na najbolj severna območja, ki prek Krškega mostu povezujejo otoške predele s celino. Tudi geomorfološka sestava kamnin se spremeni. Otoček Sv. Marko ostaja za pohodniki, spremlja jih Mrtvi kanal okoli zaliva Voz in rta Vošćica, na katerem poleg temeljev antične naselbine stoji trdnjava Maltempo. Ta je že v času Beneške republike služila za nadzor in opazovanje prometa v Mrtvem kanalu. Kako pomembna plovna pot je bila tod ves zgodovinski vek, pritrjujeta tudi kapelica in stražarnica blizu ekološke plantaže smilja na vzpetini nad zalivoma Voz in Peškara. Camino pa tokrat še ni končan, pelje naprej do zaliva Slivanjska, kjer je ena najlepših mivkastih plaž otoka v smeri Rudine in jame Biserujka, do Čižićev. Pri ostankih cerkve sv. Petra naj bi se končala etapa, a kaj ko markacija sploh ne pelje do nje. Romar in pohodnik, ki so mu kilometri v peti, zlahka nadaljuje prek Solin v gozd proti Dobrinju, na najboljše domače šurlice z golažem v znameniti konobi Zora.
5. dan – v globoki senci gozda (19,14 km)
Vid Dobrinjski je prva postaja petega dne, ruševine nekdanjega naselja Dolovo, ki leži med Krasom in Gostinjcem, je težko odkriti, a vse je odpuščeno v slepem okljuku poti do trdnjave Gradec, ki je povsem skrita v gozdu in je bila prva posest krških knezov Frankopanov, poznana tudi kot utrdba Rovoznik. Brez logičnega sklepanja in pregleda navigacijske elektronske karte bi jo z lahkoto zgrešili. Tako pa smo opravili ogled, žigosali romarski potni list in kmalu dosegli zaliv Sveti Marek. V daljavi pa je visoko nad morjem vabil v zavetje zvonika starodavni Vrbnik – mesto glagoljašev. Zanimivo, da se pot petega dne konča na trgu, kjer je nova polnilnica za električna vozila. Paradoks ali naključje, ki vzpodbuja romarja in pohodnika, da raziskuje ozke vrbniške uličice, na koncu pa se preda vinski izkušnji enega od šestih registriranih vrbniških vinarjev. Naša tokratna izbira je bila Hiša vina Ivana Katunarja. Peneče vino biser žlahtina je dobilo oceno 18,3, enako rumeni muškat, žlahtina single vineyard selection 18,1, najvišje ocenjeno pa je bilo aromatično močno vino sansigot (19,2), ki prav pritiče utrujenemu romarju na poteh camina.
6. dan – mesečeva pokrajina (21,87 km)
Po vrbniških vinskih zgodbah se človek zbudi še malo utrujen, zato prividi niso izključeni. Ti pa resnično oživijo prek vrbniškega polja, ko pohodnik zapusti gozdno pokrajino in vstopi v čuden, a vzvišeno lep svet mesečeve planote. Ta spominja na kamnito pokrajino drugega planeta in pelje po najdaljši poti krškega camina med suhozidi in grmačami do pohodniške »poti na Mesec«. Iz kamnite pokrajine naravnost v obilje bujnega borovega gozda nad divjo in surovo Baško, biser jugovzhodnega dela otoka. Le še spust po skoraj preveč civilizacijsko trasirani poti do cerkve sv. Janeza Krstnika visoko nad Baško, od koder zmoreš uživati v pogledu na Kvarnerić in kvarnerske otoke. Le Goli ostaja v senci mogočnega Prvića, kar pa je celo prav, da otok nesrečne zgodovine ne pokvari tihožitja, ki se je skozi samotne kilometre v čudoviti naravi naselilo v človeku. Baška je surovo lepa v vseh letnih časih, odprta na morje, ko jo zalivata južnik in burja z Velebita. Tokrat je bila prav mila in spokojna, ponudila pa je tudi najboljšo pašto iz loncev kuharskih velemojstrov družinske restavracije in zgodovinskega hotela Forza.
7. dan – alpska tura (24,39 km)
Zadnja, sedma tura, ko človek misli, da je že pri koncu, ni prav nič pravljična. Nasprotno, pot iz Baške prek Jurandvora in Batomlja do Punata je srednjegorska. Zahteva dobro telesno pripravo, primerno obutev in orientacijo. Slednja je enostavna po poti glagolice, ko si v kompleksu opatije sv. Lucija lahko ogledamo kamnito ploščo v oltarni pregradi, znano kot Baška plošča, ki velja za enega najstarejših spomenikov hrvaške zgodovine, pismenosti in državnosti. Pot navzdol do sosednjega Batomlja in vzpon po kamnitih stopnicah do največjega škofijskega Marijanskega svetišča, do Matere Božje Goričke, je prežeta z duhovnostjo. Naslednji del pa je pravi srednjegorski, primeren za alpiniste. Vzpon do Lipice, Obzove in naprej do Velega vrha je že ob lepem vremenu zahteven. V primeru dežja, megle in močnega vetra, ki pustoši po krajini ter za seboj pušča golo pokrajino, iz katere kot ostri žeblji štrlijo škrape, pa primeren le za najvztrajnejše in dobro pripravljene pohodnike. Pot pušča svoj izrazit pečat in davek. Zadnja, sedma etapa je najtežja in zdi se, da ne bo nikoli končana. Ko te barka iz Punata prepelje na zgodovinski otoček Košljun, ko se v zavetju oljčne poti in temnega gozda črnike prepustiš tišini, še preden vstopiš v frančiškanski samostanski kompleks in si ogledaš cerkev, križni hodnik ter tri muzeje, se moraš vrniti na celino in nadaljevati zadnje kilometre hoje do Kornića ter oditi po odvezo in priznanje k cerkvi sv. Jakoba.
Camino je pot, je izbira in priložnost, ponujena vsakomur, le pot pod noge je treba vzeti in se stalno vračati, tudi na Camino Krk. Kajti poti ni nikoli konec, vsaka predstavlja nov začetek nečesa lepega in vstopa v neznano.
