Začnimo z neprijetno resnico, o kateri v vljudni družbi raje ne razpravljamo. Naši sodobni civilizaciji, z vsemi tehnološkimi čudeži, zapletenimi infrastrukturnimi projekti in strogimi varnostnimi protokoli, je neverjetno pogosto prizaneseno zgolj zato, ker imamo srečo. Ko se zjutraj prebudimo, stopimo v dvigalo, sedemo v letalo ali pa preprosto pijemo kavo v mestu, ki ga napaja bližnja jedrska elektrarna, verjamemo v zanesljivost razvoja, nezmotljivost računalniških formul in nenehno budnost tistih, ki bdijo nad našim nebom in našimi mesti. Ali krajše: radi se slepimo, da imamo stvari pod nadzorom.
Toda zgodovina ni kronika tistega, kar se je zgodilo, in pretresljiv katalog tistega, kar se ni. V spomin si hitro prikličemo fotografije razpadajočega cepelina Hindenburg, predstavo o tonečem Titaniku in o radioaktivnem pepelu, ki je padal na Černobil. Takšni tragični dogodki nas pretresejo prav zato, ker razbijejo iluzijo o varnosti.
V novem spletnem podlistku bomo odprli zaprašene dosjeje primerov, ko se je sodobni svet znašel na robu, pa se tega sploh ni zavedal. Potovali bomo od pilotskih kabin do smrtonosnih napak v konstrukcijah najuglednejših in najvišjih nebotičnikov. Od tajnih sovjetskih jedrskih oporišč, kjer so se ob napačnem času prižigali rdeči alarmi za konec sveta, do grožnje, ki na naš planet preži iz globin vesolja.
To so zgodbe o »skorajšnjih katastrofah«.
Ognjena smrt
Začnimo to naše popotovanje na kraju, ki na nekak način uteleša sodobno učinkovitost. Na letališču. Natančneje, v temnem zračnem prostoru nad San Franciscom, kjer se je v toplem poletnem večeru julija 2017 odvila drama, ki bi po vseh zakonih verjetnosti morala na novo napisati zgodovino letalstva.
Več kot tisoč ljudi je preživelo noč, ne da bi se zavedali, da so bili od ognjene smrti oddaljeni bore štiri metre.
Bila je jasna noč 7. julija 2017. Ura je bila natanko 23.46 po lokalnem času, ko se je letalo airbus A320 na letu 759 kanadske letalske družbe Air Canada začelo rutinsko spuščati proti mednarodnemu letališču v San Franciscu. Na krovu je bilo 135 potnikov in pet članov posadke. Za veliko večino ljudi v slabo osvetljeni potniški kabini je bil dolgočasen zaključek potovanja, ki se je začelo v Torontu. Nekateri so spali z maskami čez oči, drugi so v pričakovanju pristanka pospravljali prenosne računalnike in preverjali pametne telefone.
V pilotski kabini sta bila pilot Dimitrios Koutsoumbos, izkušen veteran neba, in sopilot Matthew Fabian ujeta v bitko s človeško fiziologijo. Čeprav je bila ura v Kaliforniji tik pred polnočjo, je bila po njunem notranjem biološkem ritmu in po času na vzhodni obali, od koder sta pred urami vzletela, ura že skoraj tri zjutraj. Utrujenost je počasi zameglila njuno dojemanje realnosti.
Mednarodno letališče v San Franciscu je masiven objekt, ki ima za pristajanje letal z vzhodne strani čez zaliv dve vzporedni vzletno-pristajalni stezi. Označeni sta kot 28L (leva steza) in 28R (desna steza). Tiste specifične noči je bila steza 28L zaradi obsežnih vzdrževalnih del zaprta za ves promet, njene značilne pristajalne luči pa so bile popolnoma ugasnjene. Edina osvetljena in polno operativna steza za pristanek na tistem delu letališča je bila steza 28R.
Vendar pa je tik ob njej, še nekoliko bolj v desno, vzporedno tekla tako imenovana vozna steza C (»taxiway C«), betonska pot, ki je v letalstvu strogo namenjena izključno počasnemu premikanju letal po tleh, nikakor pa ne pristajanju pri visokih hitrostih.
Utrujena pilota
Utrujena kanadska pilota sta skozi vetrobransko steklo v daljavi zagledala dve vrsti luči. Na podlagi letalskih vozovnic in rutine sta v mislih pričakovala, da bosta videla dve vzporedni osvetljeni pristajalni stezi. Ker pa je bila leva steza (28L) ovita v temo, so njuni izčrpani možgani avtomatsko napačno interpretirali sliko pred njima. Zavest je zapolnila praznino na napačen način. Osvetljeno stezo 28R sta zamenjala za zaprto levo stezo, medtem ko sta vozno stezo C, ki je bila posuta z lučmi čakajočih letal, zamenjala za njun cilj.
Tragična odločitev je bila sprejeta. Airbus letalske družbe Air Canada se je začel spuščati proti vozni stezi C.
Ta navigacijska napaka bi lahko pripeljala do apokalipse neslutenih razsežnosti. Na vozni stezi so namreč tisti trenutek potrpežljivo, eno za drugim, čakala štiri ogromna, širokotrupna potniška letala. Bila so polna potnikov in do zadnjega kotička napolnjena z visoko vnetljivim letalskim gorivom, saj so bila vsa po vrsti pripravljena na dolge medcelinske lete.
Prvi v tej koloniji je bil let družbe United Airlines (sodobni boeing 787 dreamliner), namenjen v Singapur. Tik za njim je stal masivni airbus A340 družbe Philippine Airlines, let 115, namenjen v Manilo. Tretji je bil še en Unitedov boeing 787, namenjen v Sydney, kolono pa je zaključeval nekoliko manjši boeing 737, ki je čakal na polet proti mehiškemu Cancunu.
V trupih teh štirih letal je sedelo več kot tisoč nič hudega slutečih ljudi. V krilnih in trupnih rezervoarjih je bilo stisnjenih na stotisoče litrov kerozina.
Ko se je letalo družbe Air Canada s pristajalno hitrostjo okoli 250 kilometrov na uro neusmiljeno bližalo tlom, so izkušene posadke v letalih na tleh z naraščajočo grozo opazovale luči prihajajočega stroja. Te luči so bile vsako sekundo večje in svetlejše. Kanadska pilota visoko v zraku pa nista videla štirih orjaških silhuet. V noči sta videla zgolj majhne lučke, za katere sta bila sveto prepričana, da so oznake varne pristajalne steze. Začelo se je potencialno smrtonosno odštevanje.
Nemir v letalu
V temačni pilotski kabini leta 1 ameriškega prevoznika United, letala, ki je bilo prvo na udaru, je zavladal nemir. Pilota sta skozi sprednje vetrobransko steklo z nejevero strmela v airbus, ki se je spuščal naravnost v njuno smer.
Kinetična energija strmoglavljajočega letala pri 250 km/h, združena z maso, vztrajnostjo in nepredstavljivo količino goriva štirih letal na tleh, bi povzročila ognjeni pekel. Temperatura eksplozije bi bila tako visoka, da bi kovina in kosti izparele v delčku sekunde. Reševanje bi bilo nemogoče.
Do tistega trenutka je letalska nesreča na kanarskem otoku Tenerife iz leta 1977, kjer je ob trku dveh letal v gosti megli umrlo 583 ljudi, veljala za najhujšo v zgodovini. Kar se je tisto noč pripravljalo v San Franciscu, bi to črno statistiko podvojilo.
»Kam gre ta tip? Na vozni stezi je,« je pilot Uniteda zaskrbljeno, vendar profesionalno mirno izjavil po odprti radijski zvezi s kontrolnim stolpom.
Skoraj sočasno je visoko zgoraj, v kanadskem letalu, pilot Koutsoumbos skozi gosto noč začutil, da nekaj ni v redu. Slika pred njim se ni ujemala z njegovimi desetletji izkušenj. »Ali je steza čista?« je vprašal kontrolorja letenja v stolpu, saj je na tleh zaznal neobičajne odseve.
Kontrolor letenja, ki se iz oddaljene pozicije v temi sploh ni zavedal, da je letalo zamaknjeno v desno stran, je pogledal na svoj radar in povsem rutinsko, s pomirjajočim glasom potrdil: »Air Canada 759, steza je čista.«
Toda bilo je prepozno za potrditev. Letalo je že prečkalo mejo letališča in se neustavljivo, kot puščica, bližalo tlom. Višina se je drastično manjšala. Trideset metrov. Petindvajset metrov. Dvajset metrov.
V drugem letalu v čakajoči vrsti, orjaškem filipinskem airbusu A340, je posadka z grozo spoznala, da se bliža konec. V povsem obupnem, refleksnem poskusu, da bi zaslepili in opozorili prihajajoče kanadsko letalo, so prižgali svoje najmočnejše pristajalne luči, s katerimi so v temi močno osvetlili trup in vertikalni stabilizator svojega stroja.
Bila je natanko 23. ura, 46 minut in 1 sekunda. Zvočni opozorilni sistem za preprečevanje trčenj v pilotski kabini letala United 1 na tleh je panično zarezal v noč.
Trije koraki
V tistem bežnem, komaj zaznavnem delčku sekunde sta kanadska pilota v zraku končno dojela usodno napako. Iz nočne teme se je pred njunimi očmi nenadoma izluščila velikanska silhueta repa filipinskega letala. Nagonsko, s polno močjo adrenalina, sta potisnila ročice za plin do konca naprej in panično povlekla krmilo k sebi. Motorja njunega airbusa sta zarjovela s polno vzletno močjo, trup je zavibriral ob nenadnem naporu.
Toda letala te velikosti se ne odzivajo kot športni avtomobili. So stroji, podrejeni fiziki in vztrajnosti. Letalo se je za grozljiv trenutek obotavljalo, gravitacija je terjala svoj davek, preden je vzgon ponovno prijel krila in začel vleči 60-tonski stroj nazaj v nebo.
V najnižji, najbolj smrtonosni točki spusta, tik preden je nos letala spet začel rezati zrak navzgor, je bil airbus družbe Air Canada zgolj 18 metrov nad tlemi. Od vertikalnega repa filipinskega A340, ki je stal na betonirani stezi neposredno pod njim, so ga ločevali štirje metri.
To je približno razdalja, ki jo povprečen odrasel človek prehodi v treh lagodnih korakih, je dolžina povprečnega osebnega avtomobila, parkiranega na dovozu. To je bil tiste noči absolutno edini in zadnji prazen prostor, ki je ločeval povsem običajen večer od ene najbolj smrtonosnih katastrof v celotni zgodovini sodobne civilizacije.
Airbus kanadske letalske družbe se je z močnim hrumenjem in pod ostrim kotom dvignil nazaj v varno nebo. Po uspešno izvedenem krogu in obvozu je približno deset minut kasneje varno in brezhibno pristal na pravi stezi. Potniki na krovu, ki niso imeli neposrednega pogleda skozi sprednja okna pilotske kabine in se niso spoznali na tehnične podrobnosti nočne navigacije, niso slutili popolnoma ničesar. Ko so izstopili, so v letališkem terminalu zehali, pobrali svojo prtljago z drsečega traku, poklicali taksije, objeli svoje bližnje in se utrujeno odpeljali v noč. Bili so sveto prepričani, da so pravkar zaključili še en povsem rutinski let.
Suhoparni izsledki
Tudi tisoč potnikov, stisnjenih v letalih na vozni stezi C, je preživelo tisti večer brez ene same praske. Velika večina izmed njih je v tistih ključnih sekundah verjetno gledala filme na majhnih zaslonih, brala knjige ali dremala, popolnoma nevedna, da se je nekaj metrov nad njihovimi glavami pravkar odvrtela grozljivka z najbolj srečnim možnim koncem v zgodovini.
Ko so preiskovalci ameriškega nacionalnega odbora za varnost v prometu nekaj dni kasneje v pisarnah preučevali radarske podatke in poslušali posnetke zvočnih komunikacij iz črnih skrinjic in kontrolnega stolpa, so prebledeli. Njihovo končno poročilo je bilo polno suhoparnih tehničnih izrazov, govorilo je o »pričakovani pristranskosti«, »skrajni utrujenosti posadke« in »popolni izgubi situacijskega zavedanja«.
Toda pod vso to birokratsko govorico se je skrivalo spoznanje, ki je do kosti pretreslo letalsko industrijo. Sodobni varnostni sistem je tistega večera v San Franciscu popolnoma odpovedal. Večmilijonski računalniki niso preprečili nesreče. Radarji na tleh niso opozorili na napako. Kontrolorji letenja v sodobno opremljenem stolpu incidenta niso opazili pravočasno, da bi ga preprečili. Skrbno načrtovani varnostni protokoli, na katere smo tako ponosni, so v prah razpadli pod težo človeške utrujenosti in optičnih iluzij.
