Na vrhu Zaplaškega hriba, 544 metrov nad Čatežem, od koder se odpirajo slikoviti razgledi, se vzpenja osrednje romarsko središče na Dolenjskem. V arhitekturi cerkve najbolj izstopata mogočna zvonika, ki ji dajeta poseben poudarek in jo razločujeta od drugih cerkva v okolici.
Ljudsko izročilo o tej priljubljeni dolenjski romarski poti, ki so ji zaradi njenega velikega slovesa dolgo časa pravili kar dolenjske Brezje, pripoveduje, kako je na Zaplaški hrib hodil pobožen mož sekati kolje za svoj vinograd. Nekega dne, ga je v grmovju pričakalo presenečenje – našel je majhen kip Matere Božje z detetom Jezusom. Odnesel ga je domov in ga shranil v skrinjo.
Drugi dan je med delom na istem kraju zopet našel Marjin kip. Tudi tega je veselo odnesel domov. Tretji dan se je zgodba ponovila, vendar ko je doma odprl skrinjo v njej ni bilo nobenega Marijinega kipa, zato je tega preden ga je shranil zaznamoval. Naslednjega dne, ko je zopet sekal v gozdu, je spet našel kip. Bil je zaznamovan.
Kapelica iz vej
Ko je spoznal, da gre za nekaj nenavadnega, čudežnega, si kipa ni upal več vzeti, temveč je, kot pripoveduje ena od različic zgodbe, na mestu, kjer ga je našel, iz vej naredil kapelico in vanjo postavil Marijino podobo. Ko je kmalu hudo zbolela žena, se je zaobljubil, da bo romal k religiozni podobi in žena je ozdravela. Ko je o tem pripovedoval drugim, se je zgodba razširila in ljudje so v Zaplaze začeli prihajati iz vseh koncev.
Zaradi zgodbe o čudodelnem kipu so leta 1800 na Zaplazah sezidali prvo kapelo. Kot so zapisali na spletni strani škofije Novo mesto o preteklih romanjih in uslišanjih pričajo spominske knjige, ki segajo do leta 1882. Vendar pa, ker so oblasti dogajanju nasprotovale, so večkrat ukazale rušitev svetišča. Prav tako je bila do dogajanja zadržana tudi cerkvena oblast. »Leta 1845 je na Čatežu birmoval in cerkev posvetil škof Anton Alojzij Wolf. Ugotovil je, da se na Zaplazu ne dogaja nič nespodobnega in da ljudje ne uganjajo praznoverja, prepričal se je o globoki veri in pristni pobožnosti župljanov. Dovolil je zidati novo cerkev namesto majhne kapele,« so prav tako na spletni strani navedli v novomeški škofiji.
Prvotno cerkev, ki je nastala leta 1848 in je bila brez zvonika je poslikal avstrijski slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldstein. Ker je bilo svetišče kmalu premajhno, so ga leta 1866 povečali. Čeprav po zapisanih besedah avtorja več knjig o zgodovini slovenskih cerkvah Franceta Petriča na spletnem vodniku Kam.si to ni bil ravno uspešen projekt, saj je bila cerkev tudi po nadgraditvi še vedno premajhna za množice, ki so jo obiskovale. Je pa cerkev po letu 1866 doživela več sprememb, med drugim so ji dozidali prezbiterij in dva zvonika.
Vse na novo
V začetku prejšnjega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove, sedanje cerkve. Od starega svetišča je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa so naredili na novo. Načrte za novo cerkev je naredil ljubljanski stavbenik Rudolf Treo.
Še ne povsem dokončana cerkev je bila blagoslovljena leta 1917, v celoti pa je bila zgrajena nato leta 1926, ko so dozidali še zvonika. Med drugo svetovno vojno je bila zaradi številnih vojaških spopadov, ki so se tam odvijali, cerkev močno poškodovana.
Do druge svetovne vojne je bila zapaška romarska pot zelo obiskana. Verniki so peš prihajali tudi iz Bele krajine, Štajerske in Hrvaške. Po vojni je nato romarsko dogajanje precej usahnilo, nov zagon je cerkev dobila šele leta 2008, ko jo je novoustanovljena škofija Novo mesto izbrala za svoje osrednje škofijsko romarsko središče. Na spletni strani Občine Trebnje navajajo podatek, da od takrat Marjino svetišče obišče več kot 20 tisoč romarjev letno.
Za okoli 1500 ljudi
Marjina cerkev na Zaplazu, ki sprejme okoli 1500 ljudi in je kulturni spomenik lokalnega pomena, je zgrajena v neorenesančnem slogu. Vzdolžno ladjo na vsaki strani obdaja po ena izstopajoča kapela, ravno zaključen vzdolžen prezbiterij in zvonika ob ladijskem pročelju. Notranjost oblikuje prostorna, višinsko poudarjena ladja, prekrita z dvobarvnim lesenim stropom, poseben čar pa ustvarjajo vitraži, ki jih je izdelal slikar duhovnik Stane Kregar, dve okni v prezbiteriju pa sta delo njegovega učenca Boštjana Putrih.
Glavni oltar je, kot je zapisal Petrič, zasnoval Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip pa so izdelali v Grödnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju.Okrog cerkve je odprt prostor, značilen za romarske cerkve. Travnato plato je obkrožen z velikimi drevesi. Blizu cerkve teče Marjin studenec, ki mu pravijo tudi »žegnani« studenec in mu pripisujejo zdravilno moč, zlasti za očesne bolezni.
