Navsezadnje je Bled pravkar prejel naziv Best Tourism Villages by UN Tourism, priznanje za destinacije, ki uspešno ohranjajo in promovirajo svoje podeželske in skupnostne vrednote, obenem pa uvajajo inovacije in trajnostne pristope v turizmu. Priznanje prinaša mednarodno prepoznavnost ter dostop do strokovne podpore in mreže Organizacije združenih narodov za turizem za nadaljnji razvoj trajnostnih praks. Pa poglejmo!
Hiška pod Babjim zobom
Ustavimo se na ekološki turistični kmetiji Dolinar Krainer na Kupljeniku, šest kilometrov od središča Bleda. Kmetija stoji pod Babjim zobom, 1128 metrov visoko razgledno točko na skrajnem zahodnem delu Jelovice. Pod njo je kraška podzemna jama s kristali kalcita in kapniki, delno dostopna turistom.
Gospodinja Iza govori o začetkih na kmetiji, ki na eni strani ponuja pogled na Pokljuko in Bohinjsko Belo, na drugi pa so vidne Karavanke in prvi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Zaznati je entuziazem, s katerim so pospremili na pot svoj turizem in ga napletli okoli črede koz, njihovega mleka in jedi iz njega. Iza je sila spretna pri njihovi pripravi in pove, da je mleko odlično predvsem zaradi paše na travnikih, ki se jih še niso dotaknila umetna gnojila. Imajo štiri apartmaje, polnilno postajo za električne avtomobile in savne. Uporaba koles je brezplačna. Zgodba turizma je spredena okoli črede koz in njihovega mleka, iz katerega Iza poleg skute, sirov in jogurta ustvarja čudeže.
Do reke Save pod njimi je kilometer in pol, kar je raj za ribiče, poleti pa tudi odlična ohladitev. Zima skorajda mimo hiše pripelje tekaško progo. Izzove pa tudi topel zapeček v gostinski sobi, kjer gostje spoznavajo blaženost toplote kmečke peči.
Zgodba kmetije je tudi pot do znamenja sv. Antona, ki vedno poskrbi za dobrega partnerja oziroma utrdi odnos z njim ter za obisk kapelice sv. Sebastjana, ki je energijska točka in pomaga pri različnih tegobah. Poleg tujih jih zelo radi obiskujejo tudi slovenski gostje, ki so celo zelo dobrodošli!
Srečna krava – srečen kmet
Pa smo na skoraj 70 hektarjev velikem posestvu Mulej (z domačim imenom Stojan), kjer se gredo turizem že številna desetletja. Sprva v središču vasi Selo pri Bledu (dober kilometer od jezera), zdaj na njenem robu. Selitev iz središča vasi je bila potrebna zaradi lokacije, ki ni omogočala širitve kmetije. Prevzemnika Jože in Damjana sta zato kmetijo v letu 1999 prestavila na rob, v naravo, v letu 2004 pa novo lokacijo dopolnila še z družinsko hišo in turističnim prizidkom. Kmetija, nekoč znana po reji drobnice, govedoreji in poljedelstvu je zdaj predvsem sodoben center za rejo 120 glav goveda.
Posvečajo se tudi turizmu, tako na stari lokaciji kot tukaj ob velikanskem hlevu in skladišču hrane. Vse po najnovejši modi tovrstnega kmetovanja. No, turizem je za zraven in se odvija sam po sebi. Gostje (izključno tujci) jih najdejo, saj gredo namestitve na prestižni destinaciji za med; ker so premožni, vso potrebno hrano poiščejo v blejskih in drugih restavracijah, zajtrk pa jim pripravijo v pritlični gostinski sobi, povedo gostitelji.
Ob našem obisku smo več kot o turizmu izvedeli o sodobni govedoreji (krave živijo povsem »samoodgovorno« življenje); ko čutijo, da imajo v vimenih dovolj mleka, stopijo v vrsto pred avtomatski molzni stroj, avtomatski čistilni stroj kot snežni plug odpelje vso nesnago na poseben prostor, kjer gre v predelavo, krave po želji zapuščajo hlev brez sten (ima zgolj streho) in ko pada dež ali sneg, se z velikim veseljem hodijo tuširat ali prepuščat romantiki snežink. Tako vsaj nam je povedal gospodar, ki nam je zaupal tudi njihov moto pridelave mleka: srečna krava – srečen kmet! In to smo res videli. O gostih (razen da so izključno tujci) in turizmu nismo izvedeli skoraj ničesar. Slovenskih gostov nimajo!
Turizem na način brezjanske etude
Obiskali smo kmetijo z nastanitvijo Tominc - Frelih blizu romarske cerkve s podobo Marije Pomagaj na Brezjah. Njihovi predniki so tod že leta 1903 začeli sprejemati goste. Danes je kmetija lepo obnovljena, v turističnih sobah drugega nadstropja, do koder vodijo ozke in strme stopnice (kovčki, torbe?), pa lahko prenoči 12 gostov. Boštjan in Meta, ki se turizma šele učita, kot primerjalno prednost in posebnost navajata osebno postrežbo zajtrka, kar pomeni, da gostom do mize in prednje prineseta vse, kar zajtrk zajema. Sestavljen naj bi bil iz zelenjave, različnih vrst mesnih izdelkov, mleka in mlečnih izdelkov, marmelade, pa tudi kompotov in suhega sadja. Postrežejo tudi z zelišči pripravljeno pijačo, žganje in mošt. No, nam so postregli vodo in sok. Stik z gostom in prinašanje hrane na mizo je v kmečkih objektih, kjer se gredo turizem, vsakodnevna dolžnost.
Ob koncu študijske ture po gorenjskih kmetijah lahko zgolj zaključim – strogo izvzemam kmetije, ki smo jih obiskali prvega dne: Pr' Smolet na Sv. Tomažu, Pr' Dovar na Ambrožu pod Krvavcem in še posebej Šenkovo domačijo na Jezerskem, pa tudi kmetijo Dolinar Krainer s Kupljenika –, da je turizem na kmetijah na Gorenjskem še daleč od tega, kar naj bi bil – izkušnja domačega, prvinskega okolja s prijaznim povabilom pod streho, za mizo in k pokušnji domače hrane. Z dodanim nasmehom ljubeznivosti srca (in ne dolarskimi simboli v njih – tega občutka se ne morem znebiti). Bled z okolico ponuja hladen pristop in digitalizirano filozofijo turizma, tako daleč od koroških kmetij, pa štajerskih, prekmurskih … Imajo pa naziv Best Tourism Villages by UN Tourism. Morda jih Združenje turističnih kmetij Slovenije kdaj na študijsko pot popelje prav sem, in ne v tujino! K Plodru v Šentanel, k Ravnjakovi Bredi pod Uršljo goro in še kam …
