V času, ko si izrekamo želje po uspešnem in (še) boljšem novem letu in ko kdo tudi dvomi, da bo res tako, je lahko bolj navdihujoča od kakšnega božičnega filma resnična življenjska zgodba športnika, ki nikoli ni izgubil upanja in se mu je uspelo s samega dna povzpeti do vrha. Takšna je zgodba, ki jo je javnosti zaupal Chris Boucher, nekdanji košarkar Toronta in Golden Stata, s katerima je osvojil naslova prvakov NBA v letih 2018 in 2019.
Težko otroštvo
»V Montrealu je bilo premrzlo, da bi spal zunaj. Ko sem bil star 16 let in ponoči nisem imel kam, sem šel na mestni avtobus, ki je s severnega konca mesta, kjer sem odraščal, z vrsto postankov peljal do zahodnega konca. Vozil je vso noč, pot je trajala približno dve uri. To sta bili uri, ko sem lahko čutil prste na nogah in se nisem tako močno tresel, da bi se ugriznil v jezik. Ves dan sem se trudil, da bi zaslužil za avtobusno vozovnico. Ko se je zvečerilo in je zapihal mrzel veter, sem vstopil na avtobus proge 380, plačal vozovnico za 2,75 dolarja, sedel na prazen sedež ob oknu in zapri oči. Včasih sem bil tako utrujen, da sem takoj zaspal. Drugače pa sem si skušal predstavljati kaj pozitivnega: da se moja družina spet razume, da sem zadel na loteriji ali pa več trojk zapored. Ko je avtobus prispel na končno postajo in sem zaslišal zvok zračnih zavor, sem se zbudil kot ob budilki, izstopil in na klopi počakal 30 minut, kolikor je trajal voznikov odmor. Ko se je vrnil na avtobus, sem znova plačal vozovnico. Na poti nazaj sem še malo spal ali pa strmel skozi okno v drage avtomobile. Če sem imel srečo in v žepu še 5,50 dolarja, sem vse skupaj ponovil. In tako dan za nočjo, kot začarani krog brez izhoda,« je svoje najtežje obdobje na spletni strani Player's Tribune opisal Boucher.
V Montreal je z mamo prišel z otoške državice Sveta Lucija, ko je bil star pet let. Oče je živel v Kanadi s Chrisovim leto mlajšim bratom. »Živeli smo v lepi dvonadstropni hiši v dobri soseski. Z bratom sva bila neločljiva, skupaj sva se sankala, drsala, gradila snežne utrdbe. Za praznike je družina prirejala božične zabave, na katere je prišlo veliko sorodnikov, in skupaj smo peli in se smejali. A vse se je spremenilo, ko sem dopolnil sedem let. Starša sta se takrat že prepirala in kričala drug na drugega. In potem sem ju nekoč, tik pred božičem, slišal govoriti o prodaji hiše. Še preden sem se zavedel, sta se razšla in z mamo, bratom in sestro smo se preselili v garsonjero v revni soseski. Da bi zaslužila za najemnino in hrano, je mama čez dan delala v trgovini, ponoči pa na bencinski črpalki. Kot najstarejši sem moral skrbeti za brata in sestro, ko mame ni bilo. Ker je bila soseska nevarna, smo bili večinoma notri, dlje od dvorišča pred blokom nismo smeli. Pogosto je bilo slišati strele in sirene, mnogi znanci so za vselej izginili,« svoje žalostno otroštvo opisuje Boucher, ki je v najstniških letih kljub nevarnostim seveda začel zahajati ven.
»Bilo je, kot nas je mama opozarjala. Povsod so bile droge in nasilje. Čeprav nisem bil član tolpe, sem že zaradi prebivališča sodil mednje,« pripoveduje Boucher, ki je čas najraje preživljal na košarkarskem igrišču. Na igrišče je odšel takoj po šoli in ostajal do 23. ure, ko so v parku ugasnili luči in je postalo še bolj nevarno. Pri 16 letih je pustil srednjo šolo in poskušal kaj zaslužiti s pomivanjem posode in drugimi deli.
Košarka kot rešitev
»Neke noči sva po pogovoru z mamo sklenila, da bi bilo najbolje, če odidem. Nisem se razumel s tipom, s katerim je živela. Predlagala je, da bi po nekaj noči na teden prespal pri očetu, nekaj pa pri teti. A načrt se ni obnesel. Oče je mami takoj hotel zmanjšati alimente, od mene pa je hotel najemnino in kritje stroškov. Tudi v tetini družini je prihajalo do sporov, rekli so mi, naj odidem vsaj za kak teden. Bil sem na dnu, a moral sem se nekako znajti. Kadar nisem imel dovolj denarja za avtobus, sem po cele noči samo hodil, da sem se prebil čez noč in ohranil nekaj toplote. Včasih sem vstopil v kak odprti McDonalds, dokler me niso napodili. Bil sem brezdomec. Med hojo sem si izmišljal igrice, da sem se zamotil: sprintaj do naslednjega semaforja, nato skoči in udari po prometnem znaku, potem spet hodi do naslednjega semaforja. V tistih nočeh sem prehodil kilometre in kilometre. Če poskušam poiskati svetlo plat, mi je vsa ta nočna hoja pomagala pri zmogljivosti,« ugotavlja Boucher, ki je pri 17 letih zrasel prek 190 centimetrov (zdaj meri 203 centimetre) in se naučil zabijati v koš. A to je počel le na uličnih asfaltnih igriščih, daleč od oči iskalcev košarkarskih talentov v srednješolskih dvoranah. Vseeno je pri 19 letih na nekem turnirju njegova silovita zabijanja in odlično metanje trojk opazil trener ekipe akademije Alma, kjer so mu ponudili brezplačno šolanje ob igranju košarke. Takoj je sprejel in odprla so se mu vrata v raj.
»Vsi pri Almi so me podpirali. Ni mi bilo več treba skrbeti, kje bom spal. Ponoči ni bilo več mrzlo in vsi avtobusi, na katere sem se vkrcal, so me odložili pred telovadnicami, kamor so me ljudje prihajali gledat,« pripoveduje športnik, ki bo 11. januarja praznoval 33. rojstni dan. Po končani srednji šoli je igral za univerzo Oregon. V ekipi je bilo še nekaj sedanjih igralcev NBA (Dillon Brooks, Payton Pritchard, Jordan Bell), Boucher pa je izstopal po borbenosti in nepopustljivosti. Zadnjo tekmo je odigral do konca, čeprav se je nato izkazalo, da ima strgano križno kolensko vez. Prav zaradi te poškodbe, ki je terjala enoletno okrevanje, leta 2017 ni bil izbran v prvem krogu nabora. Šele naknadno ga je v svoje vrste poklical Golden State, ki je tisto sezono osvojil šesti naslov prvaka NBA. Boucherju je kot vsakemu članu moštva pripadel šampionski prstan, čeprav je v vsej sezoni odigral eno samo minuto, v kateri je dosegel eno samo trojko in skok.
Moštvo je pogodbo z njim prekinilo še pred končnico, ki jo je nato spremljal z mamo, bratom in sestro v Kanadi. Tam se mu je ponudila nova priložnost, saj so ga povabili v moštvo Toronta, kjer je že prvo leto v bolj aktivni vlogi osvojil nov prstan. Ostal je sedem sezon, najboljšo je imel leta 2021, ko je dosegel 13,6 točke in 6,7 skoka na tekmo. Leta 2022 je podpisal novo triletno pogodbo, vredno 35 milijonov dolarjev, pred letošnjo sezono pa se je preselil v Boston, kjer je podpisal enoletno pogodbo za 3,3 milijona dolarjev. Čeprav malo igra, je srečen in hvaležen, da mu je kot nekdanjemu brezdomcu s težkim otroštvom uspelo. »Vem, kako je biti na dnu, a nikoli nisem obupal. Vedno sem verjel, da bo jutri bolje. Da bom imel posteljo, dom. Vseeno pa nisem niti sanjal, da bom kdaj prvak NBA, in to celo s kanadskim moštvom, zato se moram kdaj uščipniti, da se prepričam, da ne sanjam,« pravi košarkar z neverjetno zgodbo.
