Ko še ni bilo ipodov, pametnih telefonov, laptopov in osebnih računalnikov, smo mestni otroci neprimerno več časa preživeli okoli hiše ali na dvoriščih stanovanjskega bloka. Za otroke s podeželja je bilo drugače, ker so večinoma morali pomagati tudi doma. Tudi osnovne šole so imele takrat dvoizmenski pouk ter tudi šolo ob sobotah. Časa za neke dodatne šolske dejavnosti enostavno ni bilo. In otroci smo bili tako skoraj prepuščeni sami sebi, vendar tudi pod občasnimi nadzornimi pogledi staršev z oken. In seveda, vedno so se otroci zbirali in se skupaj igrali. Urejenih otroških igrišč je bilo malo in preostale so nam samo otroške igre. In teh je bilo kar veliko. Najpopularnejši v mojih časih sta bili skrivalnice in ti loviš. Spomnim se tudi iger kdo se boji črnega moža in Ljubljana, Zagreb, Beograd. Ti dve bi bili v današnjih časih verjetno prepovedani. Za manjše otroke so bile kot naročene rinčke talati, ristanc, gnilo jajce in seveda gradbena dejavnost v kupu mivke. Znane so bile tudi koza klamf, ali je kaj trden most in balinanje s ploščatimi kamni. S stališča verskih zapovedi bi bila sedaj problematična igra zemljo krasti. Toda ko so z asfaltno prevleko olepšali tudi dvorišča, je bilo konec tudi te igre. Kmalu pa so se pojavile igre z žogo. Najbolj znana je bila med dvema ognjema. In za fante je postal popularen predvsem nogomet – pravilen izraz bi bil žogobrc. Pravzaprav pri tej igri ne mečeš nog naokrog. Prva žoga je bila narejena iz skupka rabljenih nogavic, šele nato je nekdo prinesel pravo usnjeno žogo z »dušo«. In lastnik žoge je vedno sestavljal ekipo. Če se je vnel spor, je lastnik vzel žogo in igre je bilo konec. Otroci smo se zgodaj spoznali z gimnastiko. Ob blokih so bili vedno tudi drogovi, namenjeni za stepanje (klofanje) preprog. In to je bilo odlično orodje za zgibe in druge like. Tudi padci so bili kar pogosti. Imeli smo tudi kolebnico, dekleta pa gumitvist. Če ni šlo drugače, smo se šli ravbarje in žandarje, kasneje pa kavboje in Indijance.
Z odraščanjem se je pri fantih pojavil lovski nagon. S tem ne mislim na občasno rabutanje češenj za Bežigradom. Kmalu sem imel namreč žepni nož in med fanti je bila popularna igra nožkanja. Seveda smo si sami kmalu izdelali frače in lok s puščicami. Neprijetno mi je povedati in zelo žal mi je, da smo v osnovni šoli s fračo v obliki črke u z majhnim izstrelkom zadeli tudi kakšno dekle v nogo. Sem pa takrat prinesel domov opomin razrednika, v katerem je pisalo, da sem raztresal riž po razredu. Imel sem srečo, starši niso vedeli, za kaj gre, in so podpisali. Takratni svinčnik na minico si namreč razstavil in majhno cev si lahko uporabil kot puhalnik. Riževa zrna pa so bila strelivo.
Vojna vzgoja
Seveda so me ob nadaljnjem šolanju na višji ravni seznanili z vojaško vzgojo, ki sem je imel nekaj tudi doma. In ni mi bila všeč. Med predvojaško vzgojo so me naučili, kaj so obrambne in kaj napadalne vojne. Pripravili so me tudi na obvezno služenje vojaškega roka z izrekom v nam sedaj tujem jeziku: »Više znoja u miru, manje krvi u ratu!« Tudi učili so nas ubijanja, saj sem moral na strelišču streljati na doprsno tarčo. In to ni bil paintball, ki ga poznamo sedaj pri nas. Bil sem neverjetno vesel, ko so ukinili vojaško obveznost, malo manj vesel, ko smo Slovenijo vključili v Nato. In vedno se čudim, ko se s takšnim ali drugačnim izgovorom obide božjo zapoved – ne ubijaj. In živim v časih, ko se uporabljajo načini, ki vzamejo tako ali drugače človeška življenja – od pisemskih bomb do bioloških orožij, če ne gre drugače. Če so v prvi svetovni vojni prvič uporabili zahrbtne načine bojevanja in ubijanja, kot so bile podmornice in bojni strupi, sedaj uporabljajo denimo drone z joystickom in bodo verjetno tudi »bombe vseh bomb«. Inovativnost in destruktivnost človeške rase je nepredstavljiva. In sedaj moramo v Evropi na ukaz dodatno poskrbeti za obrambo. Seveda je že sedaj na svetu ogromno in preveč orožja, zakaj moramo torej z oboroževanjem še povečati entropijo? Sem zelo proti. Raje dam denar za izobraževanje, zdravstvo in za ukinitev revščine.
Za konec samo še Einsteinova anekdota izpod peresa Janeza Menarta v Statvah življenja, CZ (1979): »Na vaše vprašanje bojno, kako bo s tretjo svetovno vojno, povem: kako bo s tretjo, ne vem, na znanje pa dajem: četrta bo spet s fičafajem.«
