Ko pomislimo na najdebelejšo snežno odejo na planetu, se nam v misli prikradejo podobe kanadske tundre, sibirskih step ali norveških fjordov. Toda prava dežela snega leži dlje na vzhodu, kjer meteorološka popolna nevihta ustvarja zimske razmere, ki so za preostali svet nepredstavljive.
Ko se novembra nad severom otoka Honšu začnejo zgrinjati sivi oblaki, prebivalci mesta Aomori vedo, da se svet, kot ga poznajo, poslavlja do aprila. Barve izginejo. Zvoki mesta postanejo pritajeni. Začne se obdobje, ki ga domačini imenujejo preprosto jukiguni – dežela snega.
Čeprav Japonska v kolektivni zavesti bolj slovi po tehnološkem futurizmu Tokia ali češnjevih cvetovih v Kjotu, meteorološki podatki razkrivajo drugačno, bolj surovo realnost. Po podatkih spletišča AccuWeather in svetovnih meteoroloških organizacij Japonska gosti najbolj zasnežena urbana območja na Zemlji, pri čemer mesto Aomori s 300.000 prebivalci zaseda nesporno prvo mesto. S povprečno letno višino snežnih padavin, ki znaša neverjetnih 7,9 metra, to pristaniško mesto prekaša in dobesedno zasenči zimske tekmece v Kanadi, Rusiji, v Evropi ali na Aljaski.
Toda številke so eno, resničnost na tleh pa nekaj povsem drugega.
Znanost snežink
Da bi razumeli, zakaj Japonska postane tarča tako silovitih padavin, moramo pogledati širšo geografsko sliko. Gre za pojav, ki ga meteorologi opisujejo kot edinstven globalni sistem za proizvodnjo snega.
Mehanizem je smrtonosno preprost in učinkovit. Pozimi se nad Sibirijo oblikujejo mase izjemno hladnega zraka. Ko ta ledeni zrak potuje proti vzhodu, prečka Japonsko morje, ki tudi v najhladnejših mesecih ostaja razmeroma toplo. Temperaturna razlika povzroči, da zrak »posesa« ogromne količine vlage iz morja.
Ko ti z vlago nasičeni oblaki trčijo ob strme gorske verige japonskih Alp, ki potekajo kot hrbtenica skozi osrednji del države, so prisiljeni k hitremu dvigu. Zrak se ohladi in vlaga se spremeni v sneg. Rezultat so snežne padavine, ki ne ponehajo tedne, včasih mesece. Gre za klasičen primer orografskih padavin.
»To ni navaden sneg,« pojasnjujejo lokalni klimatologi. »Zaradi visoke vsebnosti vlage je težak, gost in neizprosen.«
Vertikalni rov
V mestih, kot sta Aomori in Tojama (v slednji zapade povprečno 3,6 metra snega na leto), sneg ni romantična kulisa za božične filme. Je infrastrukturni izziv, ki zahteva vojaško natančnost.
Ulice Aomorija se sredi zime spremenijo v bele kanjone. Snežni nanosi ob cestah, ki jih ustvarjajo plugi, pogosto presežejo višino nadstropnih hiš. Prebivalci se skozi mesto ne sprehajajo, temveč se prebijajo skozi rove, izklesane v led. Prizor je nadrealističen. Medtem ko se prebivalci New Yorka ali Londona pritožujejo ob nekaj centimetrih snega, se japonski uradniki vsako jutro soočajo z vprašanjem, kam odložiti na tisoče ton novega belega tovora.
Mesto vsako leto nameni več kot 30 milijonov samo za odstranjevanje snega. Ceste so opremljene s posebnimi brizgalkami, ki črpajo toplo podtalnico in jo brizgajo na asfalt, da bi preprečile kopičenje ledu. Kljub tehnologiji pa ostaja človeški dejavnik ključen. Juki-oroši, dejanje odstranjevanja snega s streh, je nevarno, četudi nujno opravilo. Vsako leto so v regiji smrtne žrtve, večinoma starejši prebivalci, ki zdrsnejo z zaledenelih streh ali pa jih pod seboj pokopljejo snežni plazovi z lastnih domov.
Ko sneg postane umetnost
Če Aomori predstavlja surovo moč narave, Saporo na otoku Hokaido predstavlja človeško prilagodljivost. S skoraj petimi metri snega na leto je to velemesto dokaz, da lahko urbana civilizacija v takšnih razmerah ne le preživi, ampak tudi cveti.
Saporo je snežno nadlogo spremenil v svojo največjo turistično atrakcijo. Festival snega (Juki macuri), ki vsako leto februarja privabi milijone obiskovalcev, je prikaz kljubovanja zimi. Monumentalne skulpture, visoke kot zgradbe, izklesane iz ledu in snega, so opomnik na minljivost. Toda za turističnim bliščem se skriva pragmatična rešitev: festival je bil prvotno tudi način, kako uporabiti odvečni sneg, ki je dušil mesto.
Zgodovinski rekordi
Čeprav so mesta impresivna, prave rekorde dosegajo nenaseljena območja. Globoko v zgodovinskih knjigah je zapisan podatek z gore Ibuki v prefekturi Šiga. 14. februarja 1927 so tam izmerili snežno odejo, ki je bila debela 11,82 metra. To je svetovni rekord za največjo globino snega, ki je bil kadar koli znanstveno izmerjen. Za lažjo predstavo: to je višina, ki bi popolnoma prekrila trinadstropno stavbo.
Danes Japonska ta naravni fenomen izkorišča tudi drugače. Legendarna cesta Tatejama kurobe vsako pomlad privabi turiste, ki se z avtobusi vozijo skozi snežni koridor, kjer stene snega na obeh straneh ceste dosegajo višino do 20 metrov.
Za primerjavo: v Sloveniji smo rekordno višino namerili leta 2001, in sicer na Kredarici: sedem metrov. V Ljubljani pa je bil rekord dosežen leta 1952 pri 146 centimetrih (v Bohinju je bilo takrat 263 centimetrov snega, v Planici 240, v Postojni pa ga je bilo 94 centimetrov).
