Mojca Rehar Klančič na strmem terasastem svetu nad Vipavsko dolino vodi vrtnarijo Trajnice Golob-Klančič. Na tisoče in tisoče trajnic se pod milim nebom, v pogojih in zemlji, v kakršnih bodo nekega dne zaživele tudi v naših vrtovih, pripravlja na novo življenje. Toda Mojca je pred 15 leti začela vzgajati še eno trajnico, za katero je veljalo prepričanje, da jo je nemogoče vzgojiti. To je divji špargelj, grenka kraška rastlina, ki raste na nekaterih najbolj nedostopnih skalnih mestih, kulinarična specialiteta, ki daje jedem svojevrsten okus, na trgu pa dosega ceno, ki žene njihove ljubitelje na lov za njimi. Mojca Rehar Klančič je edina, ne le v Sloveniji, tudi v Evropi, ki ji uspe vzgojiti dovolj veliko število sadik pravega divjega šparglja za zasaditev polj, namenjenih pridelavi poganjkov za trg, in za zasaditev domačih vrtov. S tem pa dokazuje, da z znanjem, vztrajnostjo in drznostjo nič ni nemogoče.
Od podrtije do vrtnarije
Strmo navkreber pod Vitovskim hribom, kjer že stoletja stoji cerkvica, se razprostirajo terase s pogledom na Vipavsko dolino, ki odprejo še tako zaprto dušo. Sem gor so se nekega dne odpravili na izlet tudi Mojčini starši. Takrat je bilo tod še vse drugače, niti prave ceste ni bilo, kaj šele asfalta. Ker je bila pot iz doline strma in dolga, sta se ustavila pred »podrtijo« brez oken in vrat, da bi pomalicala. Toda potem je Mojčina mama odstrla grmovje, ki se je zaraščalo okoli. Pred njo se je odprl pogled, v katerega se je v hipu zaljubila. »Z očetom sta želela kupiti le hišo z ohišnico, a ker to ni bilo mogoče, sta kupila vso posest, veliko tri hektarje,« je Mojca Rehar Klančič obudila čas, ko je začela nastajati vrtnarija Trajnice Golob-Klančič.
Njena mama Jožica je po izobrazbi krajinska arhitektka, ki je delala kot urejevalka in načrtovalka javnih zelenih površin in vrtov po vsej Jugoslaviji. Toda obenem sta začela z možem urejati tudi okolico pod Vitovskim hribom, kjer je Jožica najprej posadila ozek sortiment bradate perunike, jesenske astre, maslenice in sibirske perunike. Ta zbirka se je nato širila in rastline so se množile. »Ponudila jih je za zasaditev javnih zelenih površin v nekdanji Jugoslaviji. Ko je bil pravi čas, jih je izkopala iz njive in pripravila, potem pa so v šopih ali vrečah potovale na vlakih v vsa velika jugoslovanska mesta. Ta trg je dobro deloval, toda potem je država razpadla in čez noč tudi trg,« je povedala Mojca.
To pa je bil tudi trenutek, ko so se njeni starši čez noč odločili, da bodo trajnice odslej vzgajali v lončkih in za slovenski trg. »Kar je bilo takrat nekaj neobičajnega, kajti trg trajnic ni bil poznan, repromateriali pa niso bili dosegljivi. Začeli smo ozaveščati ljudi, mama je imela predavanja, pisala članke, hodili smo po vseh vrtnarsko obarvanih sejmih. Bila sem še dijakinja in spomnim se, da sem tisočkrat na dan razložila definicijo trajnic,« je dejala Mojca. Toda vse to je prineslo uspeh in pred 35 leti so začeli lastno vzgojo trajnic in prerasli v specializirano vrtnarijo za vzgojo sadik trpežnih trajnic.
Trpežne sadike
Že Mojčina mama je zasnovala način, kako vzgajati trajnice, da bodo lepo in bujno rasle tudi po presaditvi v vrtove. Mojca to njeno filozofijo nadaljuje. Trajnice zato rastejo na prostem in so zaščitene le z mrežami proti toči. Imajo le tri neogrevane plastenjake za mlade rastline, ki so odprti in služijo za zašito proti burji. Zemljo oziroma substrat mešajo sami in ta je na osnovi navadne vrtne zemlje z dodatkom peska, nekaj malega šote in organskega gnojila. Škropiv ne uporabljajo.
»Rastline so skromno vzgojene, filozofija, ki stoji zadaj, pa je v tem, da morajo biti sadike trpežne in prilagojene na naše vremenske razmere, da bodo lepe v vrtu in ne le pri nas. Če malo karikiram, sadike malo mučimo, da postanejo trpežne.«
Ljudje so to razliko opazili, prav tako dejstvo, da v vrtnariji Trajnice Golob-Klančič dobijo tudi strokovno pomoč in svetovanje, kako z rastlino ravnati, jo posaditi in vzgajati. To danes ni povsod samoumevno.
Toda nekega dne je Mojca, ki je velika ljubiteljica divjih špargljev, začela razmišljati še nekoliko bolj drzno, in sicer, kako bi vzgojila to rastlino, ki se je menda ne da vzgojiti. Njena radovedna narava je začela preprosto postavljati preveč vprašanj brez smiselnih odgovorov. »Je res nemogoče? Zakaj jih noče nihče gojiti, če pa jih imamo vsi radi? Ko rastejo, vsi deremo v naravo in se borimo zanje, pa še dragi so. Ko sem ugotovila, da res ne bo tako enostavno, je zame vse skupaj postalo še večji izziv,« je smeje dejala.
Divji špargelj – tržna niša
V naravi je nabrala prva semena. Ker je različne metode kaljenja poznala že od gojenja trajnic, se je lotila iskanja pravih metod tudi za divje šparglje. »Nikakor ni bilo enostavno. Poskusila sem eno, drugo, tretjo, kombinacijo metod, toda seme kar ni hotelo kaliti. Včasih se je sicer zgodilo, da je kalilo, a to je bila bolj izjema kot pravilo,« razlaga Mojca. Potem pa ji je le uspelo, toda kako, ostaja skrivnost.
Od prvih poskusov posaditve divjega šparglja je minilo kakih 15 let in prve, uspešne generacije, ki jih ima nasajene v vrtu, so danes že krepko odrasle in dajejo lep pridelek. A ne le na njenem domačem vrtu, tudi drugje v Sloveniji so sadike divjega šparglja že našle svoj dom. Divji špargelj, čeprav v naravi rase le v Primorju, je namreč zelo trpežen in prenese tudi nizke temperature – tudi do –25 stopinj Celzija. Je nezahteven, dolgoživ, odporen zoper škodljivce in bolezni, zato bi ga bilo mogoče gojiti skoraj povsod po Sloveniji. »Edino, kar potrebuje, so dobro odcedna tla,« je dodala Mojca.
Tudi povpraševanje po sadikah divjega šparglja se vse bolj povečuje in medtem ko je prve večje količine sadik prodala na širši evropski trg, se zdaj vse bolj odpira domači. Kakih osem tisoč jih je ta trenutek pripravljenih za trg, v vzgoji imajo še veliko mladih sejančkov. Mojca upa, da jih bo čim več našlo dom v Sloveniji.
Ker so, kot je prepričana, vsaj pri nas divji šparglji tržna niša. In to konkretna. »Veliko lažje jih je ponuditi na območja, kjer jih že poznajo, to so Španija, Italija, Hrvaška, Slovenija, tudi v Avstriji in Belgiji so zdaj že kar dobro znani. Ko se pogovarjamo s strankami, ki so jih že kupile in se vrnejo čez nekaj let, ugotovimo, da imamo pri nas tudi že več nasadov divjih špargljev, večji pa so v nastajanju. Verjamem, da pravi razcvet divjega šparglja šele prihaja,« je prepričana Mojca Rehar Klančič.
