Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisal bralec France Pirc.
***
Luknja
Dežurna policistka Agata Plešec je že od jutra slutila, da je pred njo nenavaden dan. Soba za razgovore se ji še nikoli ni zdela tako zlovešča kot zdaj, ko je opazovala klavrno pojavo pred sabo. Mlad, suh, povprečno visok in temnolas sedemnajstletnik je v tišini strmel vanjo s praznim, oddaljenim pogledom. A thousand-yard stare, bi rekli angleži.
»Miha? Ob sprejemu si omenil, da veš nekaj o izginotju pogrešane osebe, in izrazil željo po policijski zaščiti.«
Fant je na kratko pokimal in vzdihnil.
»Prejšnjo sredo smo s prijatelji šli do gradu Luknja v Prečni. Z Anžetom sva želela iti malo plezat, dekleti pa na sprehod do jame. Pika je arheologinja in je Mojco povabila, da bi šli pogledat tja, kjer so kopali v prejšnjem stoletju. Vreme je bilo idealno. Pa tudi ljudi ni bilo kaj dosti. Mi in še en starejši par.
Manj kot pol ure pozneje sva z Anžetom ravno končala prvo rundo, ko je Mojca pritekla nazaj. Vsa navdušena. Da sta šli do spodmola in je tam en udor, ki ga prej ni bilo, da je Pika ostala tam in naju prosila, ali bi prišla do nje in ji posodila kakšno čelado in svetilko.
Midva, budali, sva bila takoj za.
Ko smo prispeli do jame, Pike ni bilo zunaj. Je šla že noter. Udrl se je majhen del stene. Ni bila velika luknja. Ravno toliko, da se je dalo bolj na ozko splezati notri. Pika pa je vzela telefon in se kar splazila notri. Anže je čisto znorel. Da je šla kar tako, ne da bi nas počakala, brez čelade, brez zaščitne opreme … Ven je zaklicala nekaj o gravurah in stenski umetnosti. Baje je v jami videla nekaj, kar ni bilo naravno, in je hotela preveriti. Pač, arheologinja.
No, Anže se je nato hitro odpravil za njo s čelado, svetilko in vso opremo. Jaz sem ostal na vhodu, če bi še kaj potrebovala, Mojca pa je raje počakala zunaj.
Ne vem, ali je sploh minila minuta, ko me je Anže poklical, naj pridem noter in prinesem še kakšno svetilko …«
Agata mu je spodbudno pokimala in potrpežljivo čakala, da se zbere in nadaljuje. Deloval je prestrašeno in ga ni hotela premotiti, upala je samo, da ne bo slišal kruljenja njenega želodca. Čez nekaj minut bi morala imeti malico. Slab tajming.
»Ko se mi je uspelo stlačiti čez vhod, se je pred mano odprla dvoranica. Pika je stala ob strani in preučevala steno na levi, Anže pa je stal na sredi in bil proti meni obrnjen s hrbtom. Sprva ni bilo kaj dosti videti. Jama kot jama. Na steni, ki jo je Pika preučevala, so bile neke praske, ampak se jih je komaj kaj videlo. Nato me je Anže poklical, naj obrneva še kakšno svetilko v steno pred njim …«
Fant je globoko zajel sapo.
»Na steni oziroma v njej je bilo nekaj. Prazne oči. Lobanja. Ampak ni bila normalna. Ko smo posvetili vanjo, smo videli, da ni samo lobanja, ampak celo okostje. Stoje, kot da bi bilo zasigano v steno. Pika je zamrmrala nekaj o nenormalni patologiji in želela stopiti bližje, a jo je Anže ustavil. Jaz se nisem upal premikati. Bilo je, kot da bi me gledala nazaj.«
Vsa misel na hrano je bila pozabljena. Fant je bil vidno pretresen. Po kratkem premoru je nadaljeval s tišjim glasom: »Kolikor je je bilo mogoče videti v soju svetilk, se ni zdela človeška. Pa ni bila živalska. In tudi ne 'pračloveška', če veste, kaj mislim. To je tudi Pika rekla. Jaz si nisem upal reči nič.
Nato se je zgodilo nekaj, kar bo zvenelo popolnoma noro. A prisežem, da si ne izmišljujem. Ne bi bil tu in govoril o tem, če ne bi bila to moja edina možnost.«
Strmel je vanjo s prosečim pogledom obupanca. Zvenel je iskreno. Pokimala je. »Poslušam.«
»Pika jo je slikala s svojim telefonom. A v hipu, ko se je zasvetila bliskavica, so se v nas nazaj zazrle oči. Ne prazne očesne jamice. Oči. Tam, kjer so bile prej kosti, je bil zdaj obraz. Telo v steni. Del stene. Nisem si upal premakniti niti za milimeter. Čutil sem, da me je nekdo stisnil za roko, a nisem čutil bolečine. Ko je bliskavica ugasnila, so bile tam spet samo kosti. Ne vem, ali sem še dihal.«
V tišini, ki je sledila, je Agata opazila, da tudi sama zadržuje dih. Prisilila se je izdihniti in mu pokimala, naj nadaljuje.
»Šele ko je Mojca od zunaj zaklicala, kaj se dogaja, se spomnim prvega vdiha. Z Anžetom sva se spogledala in se obrnila, da bi šla ven. Šele takrat je opazil, da me še vedno drži. Nohte mi je zasadil do krvi. Pa nisem čutil. Samo slabo mi je postalo in sem stekel ven, da bi bruhal.
Mojca je bila takoj pri meni, čisto iz sebe, na vprašanje, kaj se je zgodilo, kje sta druga dva, pa ji nisem mogel odgovoriti. Ko sta kmalu zatem prišla ven, je bila Pika bleda kot stena in tudi čisto tiho. Telefon je še vedno držala v roki, ki se ji je vidno tresla. Anže je spregovoril prvi in poskušal pomiriti Mojco. Poslal jo je k Piki, mene pa, da zbereva vse stvari in se čim hitreje spokamo. Ni me bilo treba veliko prepričevati.
Mojca nas je spraševala, kaj se je zgodilo v jami, pa ji noben ni upal odgovoriti. Ne spomnim se, ali je kdo izrekel kakšno besedo po tem. Anže se mi je opravičil za roko, ko sva ostala sama in sta punci šli domov, in to je bilo to. Takrat sem ga nazadnje videl. Dva dni pozneje me je klicala njegova sestra. Da se je ponesrečil. Padel s stene. Da bo pogreb v torek ob treh. V ponedeljek zvečer mi je pisala Pika. Na pogreb je ni bilo.«
Agata je potrpežljivo čakala na nadaljevanje, vendar je vse kazalo, da je Miha končal svojo pripoved in je samo še strmel v mizo pred sabo. »Govoriva o Piki Pavlič, osebi, ki je pogrešana od tega ponedeljka?«
Pokimal je.
»Lahko vidim njeno sporočilo?«
Še enkrat je pokimal v odgovor, brez besed odklenil svoj mobilni telefon in ji ga potisnil čez mizo.
Že od jutra je slutila, da je pred njo absolutno nenavaden dan. Ko je uzrla fotografijo na ponujenem telefonu, je slutnja prešla v gotovost. Čutila je, kako se ji je naježila koža. Obraz, ki je strmel vanjo, ni bil človeški. Hitro je odvrnila pogled nazaj k Mihi, vendar ji je podoba ostala pred očmi.
Nagnjen čez mizo, njena groza ujeta v njegovem pogledu, ji je zašepetal počasi: »Prosim vas. Pomagajte mi.«
Agata je zadržala njegov pogled, mirno vdihnila in nežno prikimala. Absolutno nenavaden dan.
