Beseda brodolom ima v naši zavesti bržkone en sam, precej mitološko obarvan sinonim – Titanik. Ta simbolizira razkošje, usodno ledeno goro, aroganco človeka in dobrih tisoč petsto izgubljenih življenj, katerih spomin je bil skozi desetletja romantiziran v literaturi in v Hollywoodu. Toda če se poglobimo v temnejše, hladnejše in zgodovinsko veliko bolj zamolčane vode Baltskega morja, najdemo tragedijo, ki po svoji brutalnosti, grozi in absolutnem številu ugaslih življenj presega Titanik za skoraj sedemkrat. To je zgodba o Wilhelmu Gustloffu, plavajočem simbolu nacistične utopije, ki se je v noči na 30. januar 1945 spremenil v največjo plavajočo krsto v zabeleženi zgodovini človeštva.
Okoli devet tisoč ljudi, večinoma žensk, otrok, starcev in ranjencev, je v manj kot uri pogoltnilo ledeno morje. Kljub apokaliptičnim razsežnostim katastrofe o njej nismo slišali veliko. Zakaj?
S tem vprašanjem začenjamo novi spletni feljton, v katerem se bomo sprehodili po zgodovini pomorskih katastrof.
Demonstracija narodne skupnosti
Ladja Wilhelm Gustloff izvirno ni bila grajena za grozote vojne. Njena geneza je bila, ironično, zasidrana v ideološkem in propagandnem konceptu tretjega rajha »Kraft durch Freude« (Moč skozi veselje). Ob njeni slavnostni splovitvi leta 1937 v prisotnosti samega Adolfa Hitlerja je predstavljala tehnološki čudež in družbeni eksperiment novega režima. Bila je namreč ena redkih križark na svetu, zgrajena brez klasičnih razrednih delitev. Ni imela prvega, drugega ali tretjega razreda. Kabine so bile vizualno in prostorsko enako velike, enako opremljene, namenjene tako preprostim tovarniškim delavcem kot visokim funkcionarjem. Za arhitekte nacističnega novega reda je bil Gustloff plavajoča demonstracija Volksgemeinschaft, idealizirane brezrazredne narodne skupnosti.
Do izbruha vojne septembra 1939 je nemške delavce vozila na križarjenja po norveških fjordih, v Sredozemlje in ob obalah Italije. Toda ko so se nad Evropo zgrnili temni oblaki uničenja, se je njeno poslanstvo spremenilo. Najprej so jo prebarvali v belo z zelenimi črtami in rdečimi križi, da bi služila kot bolnišnična ladja, nato pa so jo privezali v pristanišču Gotenhafen (današnja Gdynia na severu Poljske) in uporabili kot nastanitveni objekt za kadete nemške podmorniške flote.
Bil je januar 1945. Tretji rajh je bil v zadnjih izdihljajih svoje agonije, ukleščen med neusmiljeno napredujočimi zavezniškimi silami na zahodu in neustavljivim, maščevalnim valom Rdeče armade na vzhodu. Vzhodna Prusija je bila v plamenih in odrezana od preostalega dela Nemčije. Rdeča armada je po letih brutalne nemške okupacije, požganih vasi in nepojmljivih vojnih zločinov na ruskih tleh prestopila meje rajha in maščevanje je bilo strahovito. Na stotisoče nemških civilistov je panično bežalo. Zima tistega leta je bila ena najostrejših v 20. stoletju.
Operacija Hanibal
V tem trenutku je admiral Karl Dönitz sprožil Operacijo Hanibal – največjo in najbolj obupano pomorsko evakuacijo v zgodovini vojskovanja. Njen cilj je bil odpeljati čim več ljudi.
V tem popolnem logističnem in človeškem kaosu je ladja Wilhelm Gustloff dobila zadnjo, usodno nalogo.
Križarka, ki je bila zasnovana za udobno nastanitev nekaj manj kot dva tisoč ljudi, se je v nekaj dneh spremenila v prizorišče bibličnega eksodusa. Ljudje so se v paničnem strahu pred napredujočim topništvom gnetli na palubah, po temnih hodnikih, v izpraznjenih plavalnih bazenih, jedilnicah in celo ladijskih kleteh.
Uradniki na pomolih so izgubili vsakršen nadzor.
Natančno število duš na krovu ne bo nikoli znano, saj so v zadnjih urah pred izplutjem mnogi v obupu plezali po priveznih vrveh in ignorirali uradne sezname ter potne liste.
Kljub temu zgodovinarji na podlagi pričevanj in delnih arhivov ocenjujejo, da je bilo na krovu neverjetnih 10.582 ljudi, od tega je okoli tisoč kadetov podmorniške šole, nekaj sto deklet iz pomožnih mornariških enot in okoli 160 ranjenih vojakov. Preostalo – okoli 8900 duš – naj bi bili civilisti.
Ko je ladja popoldne 30. januarja – v trpki ironiji usode ravno na dvanajsto obletnico Hitlerjevega prevzema oblasti – končno izplula na odprto morje, je bilo ozračje v podpalubju zmes obupa in krhkega olajšanja. Prepričani so bili, da so ubežali neposredni nevarnosti sovjetskih tankov, toda pred njimi je bilo z minami in sovjetskimi podmornicami prepredeno Baltsko morje.
Smrtonosna zmeda
Na poveljniškem mostu je hitro zavladala smrtonosna zmeda in celo razkol. Kapitan Friedrich Petersen, izkušen pomorščak, vendar vidno ostarel in utrujen častnik, se je nenehno prerekal z drugima dvema poveljnikoma, ki sta imela na ladji prav tako avtoriteto (eden je bil vojaški poveljnik podmorničarjev, drugi poveljnik trgovske mornarice). Namesto da bi pluli v cik-caku, ki je standardna mornariška doktrina za zmanjševanje možnosti torpednega napada, ali pa se tesno držali obalnih plitvin, kjer podmornice ne morejo manevrirati, so se predvsem zaradi strahu pred podvodnimi minami odločili za plovbo po odprtem morju in v popolnoma ravni črti.
Usodna napaka. Zaradi skrivnostnega radijskega sporočila o domnevno prihajajočem konvoju minolovcev v nasprotni smeri (konvoja v resnici nikoli ni bilo) je Petersen ukazal prižgati navigacijske luči. Ogromen obris Gustloffa v gosti, črni baltski noči je zasvetil kot svetilnik v temi.
V ledeno mrzlih globinah je na preži čakala sovjetska bojna podmornica S-13, ki ji je poveljeval kapitan tretje stopnje Aleksander Marinesko. Marinesko je bil izjemno kompleksen človek. Nedvomno je bil briljanten in instinktiven podmorniški taktik, vendar hkrati izrazito problematičen častnik, ki se je pogosto vdajal alkoholu in mu je zaradi nediscipline na kopnem grozil zapor ali pa premestitev.
Ko je pozno zvečer skozi periskop zagledal temne obrise z navigacijskimi lučmi, je nemudoma vedel, da je našel tarčo, ki bi utegnila spremeniti njegovo usodo. Sledili so manevri v popolni tišini, podmornica se je postavila v idealen kot za napad s površja. Ura je bila 21.16, ko je Marinesko ukazal izstrelitev štirih torpedov iz premca.
Poetična brutalnost
Zgodovina beleži tudi poetično brutalnost: na prvem torpedu je bilo s kredo napisano »Za domovino«, na drugem »Za sovjetski narod«, na tretjem »Za Leningrad« in na četrtem »Za Stalina«. Četrti je zatajil in se zagozdil v cevi, prvi trije pa so z nezgrešljivo natančnostjo prebili trup nemške ladje.
Prvi torpedo je zadel sprednji del ladje in uničil prostore, v katerih so spali izčrpani člani posadke. Drugi je eksplodiral v predelu, kjer je bil nekdanji plavalni bazen, v katerem je bila nastanjena večina deklet iz pomožnih enot. Večina jih je umrla v trenutku, ko se je zrak napolnil z drobci stekla in kosi kovine, prostor pa je v sekundi zalila ledena morska voda. Tretji je eksplodiral v strojnici pod vodno gladino, kar je ladjo pahnilo v popolno, nepredirno temo in ugasnilo motorje.
Kar je sledilo v notranjosti ladje, je bilo onkraj meja človeške domišljije. Orjak se je začel nagibati na levi bok. Med ljudmi je izbruhnila živalska panika. Ker ni bilo elektrike in zvočniki niso delovali, ni bilo navodil. Ljudje so v popolni temi panično tekli, kričali in obupano iskali izhod.
Ko so končno dosegli glavno palubo, pa so doživeli surovo resničnost narave. Zaradi izjemno hudega mraza, ki se je spustil do minus 18 stopinj Celzija, so reševalni čolni in njihovi jekleni mehanizmi ter vrvi zamrznili, okovani v debele plasti ledu. Posadka brez elektrike in z golimi, prezeblemi rokami ter sekirami v temi ni mogla spustiti čolnov. Tisti redki, ki jim jih je uspelo osvoboditi, pa so bili takoj obkoljeni in so se tako nagnetli vanje, da so se v zraku vrvi pretrgale, in na stotine ljudi je zgrmelo nekaj deset metrov globoko v ocean. Ali pa se je čoln zaradi teže prevrnili takoj, ko je dosegel razburkano vodo.
Štiri stopinje Celzija
Voda v Baltskem morju je imela tiste noči komaj slabe štiri stopinje Celzija. Kdor koli, pa naj bo odrasel moški ali otrok, je padel v vodo, je bil obsojen na kruto in hitro smrt zaradi hipotermije.
Agonija ni trajala dolgo. V manj kot petdesetih minutah po prvem udarcu torpeda je ladja dokončno zdrsela pod gladino in na tisoče ujetih pod palubo potegnila s seboj. Krike, ki so še nekaj minut odmevali nad vodo, je hitro utišal smrtonosni mraz.
Vojaške ladje, minolovci in torpedovci, ki so prispele na prizorišče potopa, so iz zamrznjenega morja rešile okoli 1200 duš, mnoge na robu smrti.
Tukaj pridemo do točke, kjer se mora razmišljujoči opazovalec ustaviti. Zakaj je tragedija, ki po številkah in brutalnosti tako absolutno presega skoraj vsako drugo naravno ali prometno nesrečo v zgodovini, praktično izginila iz kolektivnega spomina? Odgovor se skriva v globokem in težkem nelagodju zgodovine in geopolitiki spomina po letu 1945.
Za Zahod preprosto ni bilo primernega časa ali moralnega prostora za objokovanje nemških žrtev. V luči pravkar razkritega holokavsta, industrijskega kolesja Auschwitza in nepojmljivih grozodejstev, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila po vsej Evropi, je bilo sočustvovanje moralno in politično težavno, celo tvegano. V očeh svetovne javnosti so bili to pripadniki naroda agresorja.
Za Vzhod, zlasti za zmagoviti komunistični blok pod okriljem Moskve, je bila potopitev ladje razumljena povsem drugače – slavljena je bila kot vojaška operacija. Kapitan Marinesko je bil sprva sicer spregledan zaradi preteklih osebnih prestopkov, vendar kasneje razglašen za heroja.
Brez pravih oznak
Pri tem je treba upoštevati še določena mednarodnopravna dejstva. Ladja ni plula pod zaščitno oznako Rdečega križa, bila je prebarvana v sivo kamuflažno barvo, oborožena s protiletalskimi topovi in je prevažala oboroženo vojaško osebje, podmorniške kadete, kar jo je po strogih pravilih takratnega vojskovanja uvrščalo med legitimne vojaške tarče. Pravno gledano Marinesko ni storil vojnega zločina. Torpediral je sovražno, oboroženo vojaško transportno ladjo na vojnem območju.
Toda najbolj zgovoren je bil molk v sami Nemčiji, ki je trajal več desetletij. Po vojni se je razdeljen in poražen narod spopadal s kolektivno krivdo in fizično obnovo uničene države.
Nemci so se zavedali, da pred svetom nimajo nobene moralne pravice javno terjati statusa žrtve ali graditi spomenikov svojim umrlim, ko pa so sami za seboj pustili milijone nedolžnih žrtev po vsej Evropi.
O trpljenju med evakuacijo iz Vzhodne Prusije se je dolgo govorilo šepetaje, za zaprtimi vrati domov. Šele desetletja kasneje, v združeni in zreli Nemčiji, je to zloveščo tišino razbil Nobelov nagrajenec za književnost Günter Grass s svojim odmevnim romanom Po rakovo (Im Krebsgang), izdanim leta 2002. Grass, rojen v Gdansku, je s svojo značilno pronicljivostjo opozoril na nevarnost potlačene zgodovine. Nakazal je pomembno misel: če zrela demokratična družba ne zmore spregovoriti o lastnih zgodovinskih travmah in ne omogoči dostojanstvenega prostora za žalovanje za nedolžnimi civilnimi žrtvami, te potlačene rane hitro ugrabijo in izkoristijo skrajni desničarji ter neonacisti, ki takšne tragedije zlorabijo za poceni revizionistično propagando in relativizacijo nemške krivde.
