»Pred tekmo sva se s Carlosom v pogovoru strinjala, da si v mladih letih ne bi nikoli mislila, da bova kdaj v tem položaju. Finale Wimbledona so bile le sanje oziroma sanje o sanjah, saj je bilo to tako oddaljeno od sedanjosti. Zdaj živim svoje sanje in čudovito je,« je bil po prvi zmagi kakšnega italijanskega teniškega igralca v Wimbledonu čustven Jannik Sinner, ki je s 4:6, 6:4, 6:4 in 6:4 premagal svojega velikega tekmeca Carlosa Alcaraza.
Novo rivalstvo
Svojemu tekmecu, ki ga je končno premagal po petih zaporednih porazih, in njunemu velikemu, a spoštljivemu rivalstvu je priznal tudi del zaslug za svoj vse boljši tenis in osebnostno rast. Pred dobrim mesecem je v finalu Rolanda Garrosa prav proti Špancu doživel svoj najbolj boleč poraz, saj je zapravil vodstvo z dvema nizoma in še tri zaključne žogice. »Hvala, Carlos, da si tak igralec, kot si. Težko je igrati proti tebi, a imava sijajen odnos drug do drugega in vselej skušava napredovati. Čeprav v Parizu nisem jokal, je bilo to zelo čustveno zame, saj je bil to res težek poraz. Ni pomembno, kako izgubiš, čeprav je bolje tesno izgubiti, kot če te nekdo razbije. Pomembno je, da se iz poraza naučiš, kaj je bilo narobe, in to skušaš popraviti. Ker sem poraz znal sprejeti in nadaljeval delo, zdaj držim ta krasni pokal,« je po svojem četrtem osvojenem grand slamu (dvakrat je zmagal še v Avstraliji in enkrat v ZDA) povedal prvi igralec na svetovni lestvici. Posebej se je zahvalil še bratu, ki je tokrat prišel navijat zanj, potem ko je namesto finala Rolanda Garrosa raje obiskal dirko formule ena v Imoli.
Po osvojeni wimbledonski kroni je 23-letnega Južnega Tirolca na tribunah osrednjega igrišča, kjer so finale spremljali tudi člani britanske kraljeve družine in španski kralj Filip, že pozdravil navijaški transparent z napisom »Tudi Italijani imamo svojega kralja«.
Sinner se je v zgodnjih najstniških letih bolj kot nad tenisači navduševal nad Bodejem Millerjem, saj je bil tudi sam zelo obetaven smučar, ki je na italijanskem državnem prvenstvu v veleslalomu osvojil drugo mesto v kategoriji do dvanajst let. A njegove izredne telesne sposobnosti so prišle še bolj do izraza v belem športu drugačne vrste, saj se zdi, da bosta z Alcarazom še dolgo krojila teniški vrh. Navsezadnje sta si med sabo razdelila zadnjih sedem naslovov na grand slamih, letos pa postala prva po Rafaelu Nadalu in Rogerju Federerju leta 2008, ki sta se v istem letu v finalu pomerila tako na pariškem pesku kot londonski travi.
Leteči zamaški
Sinner, ki se je v četrtfinalu srečno izvlekel zaradi poškodbe in predaje Bolgara Grigorja Dimitrova pri svojem zaostanku dveh nizov in 2:2 v tretjem nizu, je v finalu tudi po izgubljenem prvem nizu pokazal izjemno psihično trdnost in vajeti trdno držal v rokah. Morda bi ga lahko ustavil le še nekoliko nerodneje odmerjeni zamašek šampanjca, ki je skoraj priletel vanj ob začetku drugega niza. Medtem ko je Italijan zamašek le mirno pobral in ga izročil pobiralcu žog, je Španec nejeverno zmajal z glavo, ko je sodnica opozorila neodgovornega bogataša (vstopnice za finale so stale tudi več kot 20 tisočakov), naj ne odpira šampanjca med točkami. »Tudi zaradi tega imamo radi Wimbledon. Je res drag turnir,« je ne ravno tipičen zaplet pozneje komentiral Sinner, ki sicer ni bil prvi, ki mu je letos blizu glave priletel zamašek. Enako se je zgodilo britanski ljubljenki Emmi Raducanu že v prvem krogu.
Alcaraz ni bil videti posebno razočaran ob porazu, ki je prekinil njegov niz 24 zaporednih letošnjih zmag in niz 20 zaporednih wimbledonskih zmag v minulih treh letih, povrh pa bil še njegov prvi v šestih finalih grand slamov. »Vselej je težko izgubiti, posebej v finalu. A Janniku moram čestitati, tako je skoraj vsak teden. Vesel sem, da imava zunaj igrišč dober odnos, na igrišču pa sva izjemna tekmeca in s tem le napredujeva. Vesel in ponosen sem na vse, kar mi je letos uspelo. Na začetku sezone mi ni šlo na igrišču in ob njem, nato pa sem znova našel veselje do tenisa in navdušenje ob vsakem vstopu na igrišče. To si želim nadaljevati,« je povedal vedno nasmejani 22-letnik.
Precej manj besed kot vrhunski tenis in rivalstvo v moškem finalu si letos zasluži ženski finale, ki ga je bilo konec v manj kot uri, potem ko je Iga Swiatek celo brez izgubljene igre odpihnila Američanko Amando Anisimovo. Ta se je kljub solzam zmogla prebiti čez protokol z govorom, upati pa je, da ji poraz z dvakrat po 6:0 v wimbledonskem finalu (šele drugi po letu 1911) ne bo pustil posledic, potem ko se je komaj vrnila po dvoletnem premoru zaradi zasičenosti s tenisom in duševnih težav. Ob izjemni premoči in dominantni igri Poljakinje, ki jo je ob koncu lanskega leta odnesla z le z enomesečno prepovedjo igranja zaradi dopinškega prekrška, so znova oživela tudi nekatera sumničenja. Tem se zlepa ne bo povsem izognil niti italijanski »grešnik«, kar v angleščini pomeni priimek Italijana, ki so ga s podobno milo trimesečno prepovedjo igranja kaznovali zaradi sledov uporabe dopinga. Poljakinja je po zmagi upala, da jo bodo mediji zdaj bolj pustili pri miru kot po porazih v zadnjem času, a kritikam ni ubežala. »Ne zdi se mi prav, da sta Iga Swiatek in Jannik Sinner osvojila grand slam, ne da bi sploh kakšnega morala izpustiti. Tako meni veliko ljudi, a ne bom govoril o tem,« je vseeno storil prav to avstralski tenisač Nick Kyrgios, ki nikoli nima dlake na jeziku.
Slovenski uspeh
Kako pa wimbledonski turnir ocenjuje naš najboljši teniški komentator Peter Pevc? »Sinner je zasluženo zmagal, njegove dvoboje z Alcarazom bomo v naslednjih finalih še velikokrat gledali, saj po svoji igri in sposobnostih izrazito odstopata od drugih. Še najbliže jima je Novak Đoković, ki pa se mu EMŠO vse bolj pozna in se težko meri z njima v dvobojih na pet dobljenih nizov. Iga Swiatek je dobro izkoristila hiter poraz v Parizu, ki ji je omogočil teden daljše priprave na travo. Res je, da oba letošnja zmagovalca nosita tudi madež zaradi dopinga, po katerem sta hitro lahko znova začela igrati. A kaj nam sploh ostane, če ne bi več verjeli v čistost športa in vrhunske dosežke,« se sprašuje Pevc, ki je vesel nekaterih slovenskih dosežkov, saj sta se Veronika Erjavec in Kaja Juvan prebili čez tri kroge zahtevnih kvalifikacij, prva pa se je z zmago nad Ukrajinko Kostjukovo uvrstila v drugi krog glavnega turnirja. Spodbuden je tudi preboj 16-letnega Žiga Šeška v četrtfinale mladinskega turnirja, potem ko je premagal prvega nosilca. »Po dolgem času imamo kar tri mladince med stoterico (Šeško je 27., Luka Talan Lopatič 61., Gašper Matijašič pa 79.), kar se že dolgo ni zgodilo v moškem tenisu, kjer smo praktično izginili s teniškega zemljevida,« ugotavlja Pevc. Med člani sta trenutno najbolje uvrščena Bor Artnak (442.) in Filip Planinšek (545.), pri članicah pa Erjavčeva (137.), Tamara Zidanšek (188.) in Juvanova (207. mesto).
