Britanski komik Harry Enfield je nedavno (čisto zares in ne, ker bi stresal šale) izjavil, da je oglušel zaradi v Veliki Britaniji menda vse bolj razširjenega trenda plavanja v tamkajšnjih hladnih rekah in jezerih. V pogovoru za enega od podkastov je 65-letni komik stare šole angleškega humorja razkril, da postaja vse bolj gluh in da v restavracijah preprosto ne sliši. Zaradi tega si je nedavno hotel omisliti slušni aparat, a se je zapletlo.
»Zdaj obstajajo majhni slušni aparati, ki stanejo celo premoženje, ampak so menda vredni tega. A ko sem šel, da mi ga namestijo, so mi povedali, da ne bo šlo, ker imam v ušesih velike kosti. Vprašali so me, ali veliko plavam v sladki vodi, pa sem pritrdil. No, to je to, so rekli. Zaradi plavanja v ribnikih londonskega Hampstead Heatha so mi zrasle dodatne kosti v ušesih, očitno pravi stalaktiti. Lahko jih sicer odrežejo, a je to zelo boleče in traja. Raje ne slišim, kar mi govorite,« je v pogovoru za podkast Off Menu povedal avtor številnih humorističnih oddaj in skečev, ki je na Otoku veliko bolj znan in priljubljen kot pri nas.
Prav zaradi njegove tamkajšnje priljubljenosti se je angleški Daily Mail brž lotil raziskovanja, ali je Enfield res oglušel zaradi plavanja v hladni vodi in ali takšno početje res lahko ogrozi sluh. Izkazalo se je, da v resnici obstaja ta nevarnost in da plavanje ne le v hladnih rekah in jezerih, ampak tudi v morju lahko povzroči eksostozo, znano tudi kot surfersko uho. Strokovnjaki pravijo, da je to stanje pogosto tudi med plavalci, nekatere raziskave pa kažejo, da prizadene do 70 odstotkov ljudi, ki se ukvarjajo z vodnimi športi.
»Eksostoza oziroma surfersko uho je stanje, pri katerem v sluhovodu po ponavljajoči se izpostavljenosti hladni vodi in vetru v daljšem časovnem obdobju zraste dodatna kost. Čeprav ne moremo komentirati Harryjeve diagnoze, je pogosto plavanje v hladni vodi prepoznan dejavnik tveganja za razvoj bolezni. Rast kosti naj bi bila naravni odziv telesa za zaščito ušesa pred ponavljajočo se izpostavljenostjo mrazu. Sčasoma lahko ti koščeni izrastki zožijo sluhovod, zaradi česar se vanj lažje ujamejo voda, maslo in ostanki, kar lahko povzroči težave s sluhom, okužbe ali občutek zamašenosti v ušesu,« je razložil Gordon Harrison, glavni avdiolog pri Specsaversu.
»V najslabšem primeru lahko eksostoza blokira sluhovode in povzroči izgubo sluha. Izrastki se razvijajo počasi in lahko povzročijo težave z ušesnim maslom, okužbami sluhovoda in izgubo sluha. Običajno se pojavijo v obeh ušesih. Verjetno Harry ni mogel dobiti niti najmanjšega slušnega aparata, ker v njegovem sluhovodu ni več prostora,« je dodala Sue Falkingham, avdiologinja iz Yorkshira.
Najboljša je preventiva
Deskarji in deskarke so še posebej nagnjeni k eksostozi, saj se svoje dejavnosti lotevajo tudi v hladnejšem morju. Če je temperatura nižja od 19 °C, se tveganje poveča za šestkrat, svoje pa potem naredi kombinacija vode v ušesu in močnega vetra, ki so mu izpostavljeni med deskanjem. Sčasoma je zaradi kostnih izrastkov ušesni kanal blokiran in zvoki ne morejo več nemoteno prehajati. Kdor se le občasno ukvarja z vodnimi športi, se mu za surfersko uho še ni treba bati. Študije domnevajo, da je potrebnih približno deset let oziroma 3000 ur deskanja, da se razvijejo eksostoze ušesnega kanala. Pogostejše od surferskega ušesa je pri ljubiteljih vodnih športov plavalčevo uho, imenovano tudi otitis externa. To v nekaterih primerih povzroči vnetje zunanjega ušesnega kanala, ki prav tako nastane zaradi vode v ušesu, svoje pa lahko prispeva še okužba zaradi onesnažene vode, kar privede tudi do vnetja bobniča.
Na srečo tako za surferje kot plavalce v hladni vodi obstajajo preproste rešitve, da se izognejo zapletom. »Uporaba plavalnih čepkov za ušesa preprečuje zadrževanje vode v ušesnem kanalu. Za dodatno zaščito pride prav tudi tesno prilegajoča se plavalna kapa. Dobro je tudi preveriti čistost vodne površine. Po plavanju in surfanju je nagibanje glave na stran odličen način, da voda naravno odteče,« svetuje Harrison, ki priporoča še nežno brisanje ušesa s čisto brisačo, a brez uporabe vatiranih paličic, ki lahko potisnejo maslo globlje in povečajo tveganje za okužbo. Z ustrezno nego se plavalčevo uho običajno pozdravi v enem tednu, če pa se ne zdravi, lahko pride do nadaljnjih zapletov. Ob prepoznem ukrepanju je treba surfersko uho zdraviti operativno, pri čemer se kostne strukture odstranijo s svedrom in v splošni anesteziji. V določenih primerih lahko to povzroči tinitus, saj se zvok vrtalnika prenese v notranje uho, pride pa lahko tudi do brazgotinjenja v ušesnih kanalih in ponovitve eksostoze, zato je preventiva ključnega pomena.
